OSMRTNICA SLOVENIJI?

8. februar, leta 2024. 16 stopinj Celzija (tu, kjer ta hip sem). Kulturni praznik. V Sloveniji.

Čuden praznik. Posvečen je smrti – Slovenca, pesniškega genija Franceta Prešerna, ki je leta 1849 umrl na ta dan. Bojim se, da bi nam on znal v stihih ali sonetih izreči kakšno sočno, ker častimo njegovo smrt, ne njegovega rojstva. Rodil se je 3. decembra 1800. V Vrbi na Gorenjskem.

Zagotovo pa je Prešeren eminenca, tudi v duhovnem pomenu, vredna državnega praznika. To je ena tistih dragocenih raritet, ki so se (v) Sloveniji posrečile, ne sfižile – vsaj dela prost državni praznik je naša država posvetila slovenskemu pesniškemu geniju in do amena zavednemu pokončnemu Slovencu. Takih danes skorajda ne delajo več, v Sloveniji. Zavedni Slovenci s(m)o danes v preljubi domovini Sloveniji pravzaprav na ravni Proteusa ali človeške ribice, ki je na rdečem seznamu “Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst”. Debela razlika je le v tem, da je človeška ribica v Sloveniji uradno močno zaščitena – kot resno ogrožena živalska vrsta. Slovenci nismo, pa čeprav smo Homo sapiensi.

Veliki Prešeren bi tej tragiki zagotovo posvetil najmanj sonet ali sonetni venec, morda nov ciklus “Sonetov nesreče”. On – ne tako ne drugače – ni bil “pizda”, ki je danes že splošno uveljavljen termin. Njegovo intimno življenje glejmo kot njegovo pravico do zasebnosti, ki je danes v Sloveniji državljanska pravica. Pa vendar, tudi svojim trem nezakonskim otrokom z Ano Jelovšek, s katero se je kot s služabnico svojega prijatelja, odvetnika Blaža Crobatha zapletel kljub njeni mladoletnosti, je po svojih najboljših močeh (tudi) denarno pomagal, ni jim obrnil hrbta. Tudi bogati Juliji Primic ga ni, čeprav ga vzvišeno ni marala in ga je neomajno zavračala, on pa se je vanjo zaljubil na smrt, ko jo je srečal prvič: v trnovski cerkvi v Ljubljani, 6. aprila 1833. Ona je bila takrat stara rosnih 16 let. Posvečal ji je božanske stihe, “Sonetni venec”, “Gazele”, skratka genialnosti. Prešeren niti ljubezni ni skrival, pred nikomer. Ljubezen do domovine in do prevzetne Julije je bila zanj svetinja. Zaradi prve je imel hude težave (tudi) z oblastmi, zaradi druge je bil tarča (tudi) posmeha, zaničevanja.

Neuslišana ljubezen do Julije je puščala usodne sledi, rane, kraste. Prešeren je to nesmrtno srčno bol gasil … tudi s prekletim alkoholom. Srce pohodi razum, kot gre za srce.

Dr. France Prešeren je bil otrok (s) slovenskih kmetov, tretji po vrsti med sedmimi otroki. Že v osnovni šoli so ga kot izjemno nadarjenega odličnjaka zapisali v zlato knjigo. Po končani gimnaziji v Ljubljani je končal še dva letnika filozofskih študij ali študija filozofije. Oktobra leta 1821 je odpotoval na Dunaj, peš (!). Tam je najprej končal 3. letnik študija filozofije, kar je bil pogoj za nadaljnji študij prava, in se jeseni leta 1822 vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Odločno je izbral pravo ter se uprl volji svojih staršev in stricev duhovnikov, ki so želeli ali zahtevali, da postane duhovnik – zatorej so mu odrekli podporo in pomoč, tudi denarno. Izjema je bil njegov stric Jožef, duhovnik. Tudi kot študent prava je blestel, na Dunaju. “Študij prava je končal leta 1826, dve leti kasneje pa je dokončal z odličnim uspehom vse izpite in marca 1828 postal doktor prava. Imel je tudi Knafljevo štipendijo, bil vzgojitelj v Klinkowströmovem zavodu za plemiško mladino in domači učitelj pri grofu Emanuelu Dubskem iz Lysic blizu Brna, kjer je preživel počitnice leta 1828,” navaja spletno mesto https://www2.arnes.si/~jnovlj2/france_preseren.htm

Nikoli, ne glede na vse tegobe in polena pod noge, tudi materina, dr. France Prešeren ni opustil želje biti odvetnik. In nikoli mu (avstrijske) oblasti niso dovolile lastne advokature, za katero si je nadvse prizadeval: ker je bil svobodomiseln zaveden Slovenec, zaradi česar so ga oblasti ožigosale kot politično sumljivega. In tako (kot) doktor prava ni smel odpreti lastne odvetniške pisarne. 

Danes se Republika Slovenija ponaša z državno himno “Zdravljico”, Prešernovo. A, poetični genij Prešeren je spisal “Zdravico”, kako jo je naslovil – ne “Zdravljice”, v kar jo je potvoril slovenski rod. Zgodovina se v Sloveniji pač rada “korigira” ali potvarja (ne le stvarna ali resnična, tudi literarna), čemur pa se je veliki Prešeren hrabro upiral in uprl že v krutih Metternichovih časih, v 19. stoletju.

France Prešeren tudi svoje slovenske materinščine nikoli ni zatajil – pri slovenščini je vztrajal, odločno, kot lev. In zavračal pisanje v “galantni” nemščini.

Danes pa … v svobodni Sloveniji (protislovenske) sile moči s slovenščino ravnajo kot Pehta z zaničevanim hlapcem iz hleva. Sistemsko in naklepno zlorabljanje, zatiranje, izpodrivanje in ogrožanje slovenskega jezika, ki je uradni jezik v Republiki Sloveniji, se strmo bliža ravni Proteusa – skrajni ogroženosti človeške ribice, ki živi v temi. A, preživi.

Če bi Prešeren živel danes, bi mogoče napisal “Osmrtnico”, Sloveniji. Sonet, ljubljeni domovini. Ni pa odveč sum, da bi njega danes kakšna Levica z bajoneti gnala v morje … tja do Golega otoka ali še naprej.

Zaradi novega poimenovanja "učni jezik" – slo/ita/madž še ni konec sveta. To poimenovanje se je uveljavilo že v uč. načrtih 2016/17 po direktivi EU. Problem je v tem, da učenci in dijaki napredujejo v naslednji razred brez ustrezno usvojenih sporoč. kompetenc in jezik.znanja.

— Neva Lučka Čok (@NevaSecerov) February 8, 2024

Letos so najbolj v trendu pizde. S korenčkom, s pušeljcem in kar tako, brez prilog.
Po meri pizde Aste Vrečko, nasprotnice slovenske osamosvojitve

— Viktor (@vikto28356) February 8, 2024

8.februar je treba preimenovati v Dan spomina in vsebinsko koregirat v spomin na 150.000 Slovencev in Slovenk , genocidno zverinsko ritualno satanistično pobitih po ww2 s strani titoistov

— Beretta (@beretta092FS) February 8, 2024

Ker je (marsi)komu v Sloveniji bližji Vučko kot Prešeren – mislim na maskoto, ne na upokojenca iz propadle LDS, zaslužnega denimo za volilne prevare -, velja spomniti, da se je na današnji dan davnega leta 1984 (simbolično) skotil Vučko: maskota (14.) Olimpijskih iger v Sarajevu, ki so takrat bile prvič na Balkanu. Na njih je slovenski smučarski junak Jure Franko v veleslalomu osvojil srebrno medaljo. Jure je šampionsko vozil na vse ali nič – da bi osvojil video rekorder od Hitachija. In olimpijsko medaljo (ki je bila pogoj za video rekorder).

8. februar 1984. Dobri Vučko i fantastični plakati Ismara Mujezinovića.

Tragedija Bosne i Hercegovine, koja će doći nepunih deset godina poslije Olimpijade, je tragedija svih nas. pic.twitter.com/kPlmop3XNy

— Miodrag Vlahovic🇲🇪 (@Mico_Vlahovic) February 8, 2024

Vučko na zgradi Vječne vatre, u srcu Sarajeva, našoj Titovoj ulici!

Maskota ZOI ‘84 spremno dočekuje historijski 8. februar i 40. godišnjicu Zimskih olimpijskih igara.

Spremni smo da ponovo spajamo olimpijske krugove!

Vučko, sretan ti rođendan! pic.twitter.com/UCZVnXN281

— Benjamina Karić (@BenjaminaKaric) February 7, 2024

Naslovna FOTO, vir: https://unsplash.com/photos/pink-flower-bouquet-VdzkmvqynT0