Več

    ŽUPAN RUPAR ŽRTEV KRIVOSODJA IN POLITIČNE ZAROTE

     

    Slovenija, ta čudovita mini državica na sončni strani Alp, ki meji tudi na prekrasne valove Jadranskega morja, skriva v vsej svoji lepoti grozljive resnice in umore Slovencev – medijske in sodne. Koliko Slovencev je nedotakljiva “rdeča”, skorumpirana sodna kamarila v navezi s katastrofalnim tožilskim cehom že pokončala, uničila, neozdravljivo zlomila, je vprašanje brez odgovora. Koliko teh žrtev je preživelo, tudi.   

     

    Bled, vir: https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/30-let-samostojnosti-slovenije/slovenija-drzava/

     

    Državni tožilci in sodniki so v čudoviti Sloveniji zaščiteni kot proteus. Absolutno nedotakljivi so. Počnejo lahko kar koli, dobesedno – v škodo in pogubo ljudi, Slovencev. Niti slovenska policija ne deluje tako anarhistično in diktatorsko-avtokratsko kot državni tožilci in sodniki, nad katerimi je zgolj sinje nebo, medsebojno pa se kartelno ščitijo po formuli “vrana vrani ne izkljuje oči”. Kaj pomeni, kako izgleda in kako se (ob)čuti, če se znajdeš v njihovi mesoreznici ali na njihovi muhi, je težko opisati z besedami. Ko človeka v Sloveniji melje tožilsko-sodni sistem, ga dobesedno melje, uničevalno – mimo zakona in ustave. Predpogoj, da se živ rešiš iz tega pekla, je denar – dovolj in veliko denarja za (odlično) odvetniško obrambo. Koliko nedolžnih ljudi so že nezakonito obsodili in pospravili za rešetke ter koliko obsojenih duševno zdravih nezakonito pometli na obvezno psihiatrično zdravljenje, ki je v resnici nezakonito nastopalo kot kazen, ne zdravljenje? Veliko, preveč.

    - Advertisement -

    Med žrtvami, ki so spoznale in preživele nezakonito krivo kazensko obsodbo, je tudi Pavel Rupar – popadli in sodno (z)mleli so ga, ko je bil župan Tržiča, celo zaprli so ga. Kakorkoli, zelo dobro si je treba zapomniti vse akterje, ki so pripeljali do te sramotne obsodbe. Gre za Simona Velički, vodjo sektorja kriminalistične policije PU Kranj, ki je podpisan pod kazensko ovadbo PU Kranj zoper Pavla Ruparja, Renato Vodnjov, Okrožno državno tožilko v Kranju, ki je izdala obtožni predlog, Ksenijo Kejžar, predsednico senata Okrožnega sodišča v Kranju, ki je izdala sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico, Marjeto Dvornik, predsednico senata Okrožnega sodišča v Kranju, ki je izrekla sodbo v imenu ljudstva in Pavla Ruparja obsodila na leto dni zapora, Milana Štruklja, predsednika senata Višjega sodišča v Ljubljani, ki je izrekel sodbo v imenu ljudstva in zavrnil pritožbo Pavla Ruparja, Marka Šorlija, predsednika senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je zavrnil zahtevo za varstvo zakonitosti Pavla Ruparja. Prav bi bilo, da vsi ti uslužbenci organov preiskovanja in organov pregona dobijo obraze in da celotna Slovenija spozna tiste, ki so obsodili nedolžnega človeka,” med drugim piše v dokumentu, ki ga je maja letos prejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. 

     

    Pavel Rupar v Bruslju na protestu upokojencev pred stavbo Evropskega parlamenta: “Po pravice za upokojence v Bruselj!” Vir: osebni arhiv P. R.

     

    Ta isti dokument IC ADSS med drugim navaja: “Pavel Rupar je skozi kazenski proces s svojimi zagovorniki podal ugovor zoper obtožnico ODT v Kranju (priloga št. 22), ki pa je izdalo sklep, da se ugovor zavrže kot neutemeljen (priloga št. 23), nato je podal pritožbo (priloga št. 25) na Sodbo v imenu ljudstva OS v Kranju (priloga št. 24), zahtevo za varstvo zakonitosti (priloga št. 27) zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (priloga št. 26). Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo v imenu ljudstva (priloga št. 28) zavrnilo zahtevek za varstvo zakonitosti. Tudi Ruparjeva prošnja za alternativno prestajanje zaporne kazni je naletela na gluha ušesa in je prestal celotno dosojeno kazen zapora.”

    Marsikdo, ki v Sloveniji ni okusil opisanega tožilsko-sodnega mletja in izživljanja nad nemočnim posameznikom, v zgornjem citatu vidi čisto zlato v stilu, češ tako so na podlagi dokazov in zakona odločila sodišča. Strašna zmota! Tožilsko-sodniška kamarila ne potrebuje dokazov, kaj šele zakon in ustavo – čez svojo tarčo vozi kot tank, nezakonito jo zmelje kot kosilnica travo.

    Res je tudi, da med državnimi tožilci že leta vlada nezapisano (na)vodilo, ki pa je antagonizem opisanemu: čim več kazenskih ovadb, tudi policijskih, in predlogov za pregon (naj) zavržejo, četudi povsem nezakonito in neupravičeno, da imajo manj dela! “Fuj,” bi rekel klen Slovenec. A tako je, v resnici, v prelepi mini Sloveniji, kjer sodnijo “furajo” (neslovenski) -ići in -iči.

    Pa vendar, sreča je na strani hrabrih, pravi stara modrost. Pavlu Ruparju se je nasmehnila, ko so njegovo nezakonito kazensko obsodbo kot tržiškega župana in montiran sodni kazenski proces, ki je tičal za njo, pod drobnogled vzeli slovenski strokovnjaki s področja prava in kriminalistike, združeni pod imenom CI ADSS – Civilna iniciativa Aktivni državljani samostojne Slovenije. Njihove strokovne ugotovitve so šokantne: tožilski-sodniški kartel je povsem nezakonito in neustavno po krivem kazensko obsodil nedolžnega človeka, župana Tržiča Pavla Ruparja, celo na zaporno kazen – očitno z odloč(e)nim naklepom. 

    “Vse naše ugotovitve so s pomočjo temeljite analize celotne dokumentacije in zbranih obvestil, okoliščin in dejstev, neizpodbitne, podkrepljene z listinskimi, materialnimi in operativnimi dokazi, in ne temeljijo na indicih ter posrednih dokazih, tako kot celoten proces in obsodba Pavla Ruparja, kar v svoji sodbi priznava sama predsednica senata Marjeta Dvornik, ob tem pa doda, da pa sta bili za izrek obsodbe ključni izpovedi »verodostojnih prič« Jurija in Marijane Pinter,” med drugim pojasnjuje IC ADSS v že omenjenem dokumentu, maja letos poslanem Vrhovnemu sodišču RS. “Skozi našo celotno preiskavo kazenske zadeve smo ugotovili, da že brez novih ugotovitev, kazenski proces zoper Pavla Ruparja nikdar in nikakor ne bi smel potekati v smeri, v katero so ga peljali organi preiskovanja in pregona. Krivda listinsko in materialno z ničemer dokazana, obsojen pa na podlagi »laži« dveh prič? In vse to bi lahko bilo že v predkazenskem postopku izničeno, ugotovljeno, da ne gre za očitano kaznivo dejanje, če bi operativno delo usmerili v pravi smeri in če bi za to seveda obstajal pravi interes. Danes pa se sprašujemo, kakšen je dejansko bil interes vseh vpletenih na nasprotni strani obtoženega Ruparja? In kako so sploh imeli pogum soditi županu Pavlu Ruparju na tak sprevržen, nezakonit, nestrokoven, malomaren in nesposoben, morebiti celo naklepno zlonameren način? V našem dokaznem gradivu je navedba, da je Jurij Pinter »stoprocentno« podkupil sodnico! Ne bomo obtoževali brez neposrednih dokazov, razlogi za sum pa vsekakor obstajajo glede na naše ugotovitve. In če to drži, potem nismo daleč od politične zarote.”

     

    Pavel Rupar na Bledu: “Včasih si vzamem tudi prosto in greva z ženo na kratek izlet. Malo počitka po prelepi Sloveniji. Bled je blizu.” Vir: osebni arhiv P. R.

     

    V predmetnem dokumentu IC ADSS odločno razkrije:

    “Ker so bile pridobljene informacije tako šokantne in neverjetne, smo člani CI ADSS navezali stik z gospodom Pavlom Ruparjem in ga z našimi ugotovitvami seznanili. Potrdil nam je naše teze in spoznanja ter navrgel, da v celotnem kazenskem procesu ni imel nikakršnih možnosti s pritožbami in nasprotnimi dokazi, sodišče nobenih njegovih dejstev in materialnih dokazov ni upoštevalo, obsodili pa so ga izključno na podlagi lažnivega pričanja dveh prič Jurija in Marijane Pinter, ki sta si celotno zgodbo izmislila, spornih 40.000 eurov verjetno zadržala zase, Ruparja pa prepustila pravnomočni obsodbi. Niso pomagale pritožbe in zahtevek za varstvo zakonitosti, vse do Vrhovnega sodišča, celo prošnjo za alternativno prestajanje zaporne kazni so zavrnili. Pavel Rupar je prepričan, da je šlo za politično zaroto, kar se potrjuje tudi v ugotovitvah razgovora z informatorjem.

    Člani CI ADSS, ki smo se lotili preiskovanja, smo zaradi temeljite seznanitve s celotno zadevo zaprosili Pavla Ruparja, če nam lahko izroči v pregled in podrobno analizo celoten kazenski spis, v kolikor ga poseduje ali lahko pridobi. Dejansko ga je imel in nam izročil ca. 1500 strani spisa, od predkazenskega postopka, pa vse do pravnomočne obsodbe Vrhovnega sodišča. Prejeli smo celoten spis in vse dokumente, ki smo jih potrebovali. V nadaljevanju smo vse dokumente temeljito prebrali, preučili, analizirali, opravili nekaj dodatnih poizvedb in ob zaključku navedene preiskave strnili naše ugotovitve v ta dokument.

    Iz analize dokumentov, ki smo jih prejeli od Pavla Ruparja in v sosledju z obveščevalnim delom z informatorjem, ki nam je posredoval relevantne informacije, smo ugotovili, da so v pričujočem kazenskem procesu zoper Pavla Ruparja, organi preiskovanja (PU Maribor, PU Kranj) in organi pregona (ODT v Kranju, OS v Kranju, Višje sodišče v Ljubljani, Vrhovno sodišče RS) zlorabili svoje pristojnosti, uradni položaj, saj so popolnoma nestrokovno ali pa naklepno, izrekli pravnomočno obsodbo Pavlu Ruparju, čeprav so vedeli, ali pa bi morali vedeti, da je stopnja dokaznega bremena, vrednosti, nična, saj z niti enim materialnim dokazom niso potrdili vsaj razloga za sum, kaj šele utemeljenega suma, kljub temu pa so ga obsodili izključno na pričevanju dveh prič, ki sta izpričali vsaka svojo zgodbo, ki se je razlikovala v vseh ključnih elementih, ob tem pa je sedaj z  novimi dognanji ugotovljeno, da sta v medsebojnem dogovoru lagala, prav v najbolj obremenilnih dejstvih za Pavla Ruparja, prejetju spornih 40.000 eur, ki bi jih naj zadržal zase in ne izročil občini Tržič.

     

    Pavel Rupar doma v Križah, v ozadju pa polje. “Slovenska zemlja nam daje kruh. Spoštujem jo!” Vir: osebni arhiv P. R.

     

    Začelo se je takole, kot opisuje (dokument) IC ADSS:

    “Kriminalisti Policijske uprave Kranj so dne 14.3.2007 na Okrožno državno tožilstvo v Kranju podali kazensko ovadbo št. D962235/K520557/K723907/3205221-2005, 2007 (3C3207) zoper Pavla Ruparja in Jurija Pinterja (priloga št. 20).

    Pavla Ruparja so utemeljeno osumili kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/III KZ RS, saj bi naj kot župan občine Tržič dne 26.2.2004 s svojim podpisom in žigom občine potrdil potrdilo izpolnitve k sporazumu o sklenitvi pogodbe o vlaganju javnega kapitala za zagotavljanje gospodarske družbe za čiščenje odpadnih voda in padavinskih voda v občini Tržič, sklenjen med družbo Aquaplus iz Avstrije in občino Tržič, da je izpolnjen 2. člen predmetnega sporazuma s strani Aquaplus v celoti in ob tem prejel ček v višini 40.000 eur za nastale stroške za že izvedene storitve, ki naj bi jih imela občina Tržič v zvezi s tem projektom. Denar je bil istega dne, 26.4.2004 vnovčen v banki v Avstriji, denar iz tega naslova pa ni bil položen na račun občine Tržič, ampak ga je zadržal župan Pavel Rupar. S tem dejanjem bi naj župan Rupar po njihovo izrabil svoj uradni položaj in si pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 40.000 eur.

    Jurija Pinterja so utemeljeno osumili storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po čl.  240 KZ RS, saj bi naj v mesecu februarju 2004 kot zastopnik podjetja Imecon d.o.o. s svojim podpisom potrdil fiktivni račun na način, da je nanj lastnoročno napisal, da je bil plačan s čekom. Tak račun je bil uporabljen v poslovnih knjigah podjetja Aquaplus. S tem je bilo v poslovnih knjigah avstrijske družbe Aquaplus prikazano, kot da je podjetje Imecon za družbo Aquaplus izvedlo delo v višini 40.000 eur, dejansko pa bi račun za ta znesek morala izdati občina Tržič.”

    Ob tem (dokument) IC ADSS poudari:

    “Opomniti moramo, da v kazenski ovadbi ni niti z eno besedo opisan potek vnovčitve gotovinskega čeka in predaje denarja Pavlu Ruparju v lokalu v Lipnici. Tudi pri naši podrobni analizi celotne dokumentacije ne najdemo preiskav, ugotovitev in zbranih dokazov, ki bi jih kriminalisti morali opraviti v danem primeru, še posebej v delu vnovčitve in predaje denarja, in so z opustitvijo preiskovalnih opravil zbiranja materialnih dokazov neposredno ogrozili pravice obtoženega Pavla Ruparja, kar je kasneje imelo odločilno vlogo pri procesiranju župana Ruparja. Opustitev zbiranja potrebnih dokazov, ki bi Ruparja razbremenili, je povzročila, da le teh v sodnih postopkih  leta kasneje, ni bilo več mogoče pridobiti in dokazati, da sta ključni priči Jurij Pinter in Marijana Pinter dejansko pred organi pregona lagala ter Pavla Ruparja s tem spravila v zapor. V kolikor bi policija in kasneje tožilstvo zadostno zbrali vse dokaze in obvestila, do tega ne bi smelo priti. Da tudi v samem sodnem postopku niso bili zahtevani potrebni preiskovalno dokazni procesi, temveč celo tistih materialnih dokazov, ki so jasno kazali na izpodbijanje zgodbe iz obtožnice, predsedniki senatov niso uporabili ali upoštevali, bomo podrobno pojasnili kasneje v nadaljevanju.

    V sami obtožnici je Okrožna državna tožilka Renata Vodnjov pri opisu dejanja, oziroma obtožbi Pavlu Ruparju očitala, da je dne 26.2.2004 kot župan občine Tržič na Dunaju v R Avstriji s svojim podpisom in žigom občine izpolnil potrditev Sporazuma  o sklenitvi pogodbe med občino Tržič in podjetjem Aquaplus, s čemer je potrdil, da je tako v celoti izpolnjen 2. člen navedenega Sporazuma, ki določa,  da bo družba Aquaplus poravnala nastale predhodne stroške občine Tržič v višini 40.000 eur. Zato je bil s strani hčerinske družbe Porr, tretjinske lastnice Aquaplus, izdam ček v višini 40.000 eur, ki ga je dne 26.2.2004 v poslovalnici Bank Austria v Lipnici  R Avstrija, unovčil zastopnik podjetja Imecon Jurij Pinter in ga istega dne v lokalu v Lipnici izročil županu Ruparju. Pavel Rupar pa prejetega denarja ni položil na račun občine Tržič, temveč si ga je na škodo občine Tržič protipravno prilastil, s čemer je storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 261/III KZ RS.

    Kljub zagovoru Pavla Ruparja, da zanika vsakršno prejetje denarja, da Marijano Pinter pozna le bežno in je takrat v lokalu v Lipnici ni bilo, da bi lahko videla domnevno prejemanje denarja in da gre za izsiljevanje Jurija Pinterja iz podjetja Imecon ter politično gonjo, je tožilka ugotovila, da listinski dokazi in izpovedbe prič zagovor obdolženega izpodbijajo in potrjujejo obtožbene očitke. 

    Na podlagi izpovedb prič Marte Jarc, direktorice občinske uprave Tržič, Iztoka Jerala in Jurija Peternelja, občinska funkcionarja, Draga Štrafele, predsednika komisije za projekt Aquaplus, Geralda Loewa, prokurista Aquaplus, Rainerja Wiedmanna, direktorja Aquaplus, je tožilstvo zaključilo, da se je celoten projekt Aquaplus v sodelovanju z občino Tržič zgodil natanko tako, kot smo ga podrobno opisali v dosedanjem delu. V tem delu ni popolnoma nič spornega, kaznivega ali karkoli obremenilnega za župana Pavla Ruparja. Celoten potek nam je popolnoma enako opisal tudi Pavel Rupar. Nobena od navedenih prič ni z ničemer obremenila župana. Direktorica občinske uprave Marta Jarc sicer navaja, da dokumenta Sporazum o sklenitvi pogodbe in potrdilo o sporazumu po podpisu na Dunaju nista bila na občini Tržič evidentirana, kot to zahteva stroka, temveč kasneje, sporazum 1.3.2004, potrdilo pa še kasneje, 9.7.2004, kar pa ne nakazuje na kakršnokoli spornost početja, saj župan Rupar, ob dejstvu, ki ga dokazujemo v tem strokovnem mnenju, ni prejel spornega denarja v višini 40.000 eur, ni bil dolžan občine obveščati o podpisu navedenih dokumentov, vse dokler ne bi bil denar prejet in bi morala občina izdati zanj po sporazumu dogovorjen račun. Zato župan tudi ni ukrepal v tej fazi.

    Tožilstvo v obtožnici pravilno ugotavlja, da je bila za pogajanja izdana bančna garancija s strani Aquaplus, ki je dolgo časa pripravljal ponudbo, jo korigiral in višal, zato do sklenitve pogodbe ni prišlo in je občina poskušala vnovčiti bančno garancijo.

    Tožilstvo navaja izpoved takratnega direktorja Aquaplus, da je bila februarja 2004 med občino Tržič in Aquaplus sklenjena nova pogodba (ne gre za pogodbo, temveč sporazum o sklenitvi pogodbe). Sporazum nima datuma, podpisan bi naj bil enkrat februarja 2004, kar je nesprejemljivo.

    Iz obtožnice tožilstva je na tretji strani, v drugem odstavku zapisano, da je župan Pavel Rupar dne 26.2.2004 podpisal še potrditev o izpolnitvi prej navedenega sporazuma, ki določa, da je 2. člen iz sporazuma med občino Tržič in Aquaplus v celoti izpolnjen, kar pomeni, da bo Aquaplus nastale predhodne stroške za že izvedene storitve občine Tržič v višini 40.000 eur plačal po prejetju ustreznih, dogovorjenih računov. Iz fotokopije dokumenta Potrditve o izpolnitvi sporazuma je razvidno, da je na njem datum sklenitve 25.2.2004 in ne 26.2.2004, kot navaja tožilstvo, ob podpisu potrdila pa do danes občina Tržič ni izdala podjetju Aquaplus nikakršnega računa o prejemu denarja, saj ga ni prejela. Tožilstvo v obtožnici zmotno navaja, da je potrditev o izpolnitvi pomenila, da je družba Aquaplus plačala občini Tržič 40.000 eur.

    V obtožnici je navedena izpoved prokurista Aquaplus Geralda Loewa, ki navaja, da so bili na sestanku 26.2.2004 prisotni Pavel Rupar, Drago Štrafela, Jurij Pinter in on, sestanek je potekal na Dunaju, v zgradbi podjetja Aquaplus. Po podpisu potrdila k izpolnitvi sporazuma je bil po nalogu Loewa pripravljen ček v višini 40.000 eur, urejeno pa je preko knjigovodstva družbe Porr, ki je bila takrat tretjinska lastnica podjetja Aquaplus. Sam pri izročitvi čeka ni bil prisoten, domneva pa, da so jim v knjigovodstvu ček izročili po odhodu iz sestanka. Kolikor ve, je bil ček vnovčen isti dan v Avstriji, ni pa bilo predvideno, da bi ta denar dobil Pavel Rupar osebno.

    Ugotovili smo nesporno dejstvo, da je bil sestanek na Dunaju dne 25.2.2004 in ne 26.2.2004.

    Nadaljnje ugotovitve v obtožnici izkazujejo velika neskladja v izjavah prokurista Loewa in direktorja Wiedmanna, saj slednji navaja, da se je občina Tržič že v letu 2003 obrnila na družbo Aquaplus z zahtevkom, da se ji plačajo njeni stroški v višini 40.000 eur, čeprav smo tukaj z listinsko dokumentacijo dokazali, da je podjetje Aquaplus dne 2.2.2004 na občino Tržič naslovilo dopis (priloga št. 5), na župana Ruparja, v katerem je v tretji točki navedeno, da bi Aquaplus občini Tržič lahko plačal 40.000 eur za plačilo predhodnih stroškov, ki bi jih naj imela občina Tržič do tedaj, ob pogoju, da župan podpiše sporazum o sklenitvi pogodbe in občina za to vsoto izstavi račun za 40.000 eur.

    Nadalje je zapisano, da je prokurist Loewe direktorju Wiedmannu sporočil, da naj bo na izrecno željo župana Ruparja plačilo izvedeno preko svetovalnega podjetja Imecon, predstavnik je bil Jurij Pinter. Dne 5.2.2004 je podjetje Imecon družbi Aquaplus izstavilo račun št. 06-A/2003 /A+) v višini 40.000 eur in se račun nanaša izključno na predhodne stroške v skladu z 2. členom pogodbe (pravilno je sporazuma), kar je Aquaplus potrdil dne 5.2.2004 z dopisom podjetju Imecon, kar je dne 25.2.2004 občina overila z županovim podpisom  potrdila. Loew je po izjavi direktorja Wiedmanna dne 26.2.2004 uradno izročil ček v višini 40.000 eur Juriju Pinterju.

    Za navedeni račun podjetja Imecon smo že predhodno podrobno navedli, da je bil izdan 30.4.2003, datum valute je 30.9.2003, iz faxa št. 38662214215 je poslan podjetju Aquaplus dne 23.12.2003, račun pa je v Aquaplus knjižen dne 4.2.2004. Vse navedbe, ki jih izkazuje to listinsko dokazilo, so v popolnem nasprotju z izjavo direktorja Wiedmanna. Račun je izdan skoraj leto dni pred 25.2.2004, ko je na sestanku župan Rupar podpisal potrdilo o sklenitvi sporazuma, datum valute je 30.9.2003, najbolj pa bode v oči banka, kamor se naj nakaže denar, saj gre za avstrijsko banko Steiermarkische bank und Sparkassen AG. Ob tem je za listino  nesporno ugotovljeno, da je uradno izdan in v poslovnih knjigah podjetja Imecon zaveden  račun z isto številko, dne 30.4.2003, v višini 2.180 eur, denar pa se naj nakaže na A banko, Ljubljana. Zaskrbljujoče so naše ugotovitve, da v celotnem kazenskem procesu sploh ni bila opravljena preiskava, ali je bilo 40.000 eur, navedenih v računu, dejansko nakazano na TRR račun avstrijske banke podjetja Imecon, z valuto 30.9.2003. Račun prav tako nikdar ni zaveden v poslovnih knjigah podjetja Imecon, so pa ga evidentirali v podjetju Aquaplus, saj so ga preiskovalcem sami izročili. Več kot očitno gre za fiktivni račun, izdan od podjetja Imecon, antidatiran in prirejen za pokritje 40.000 eur, namenjenih za plačilo predhodnih stroškov občine Tržič, kar dokazuje z roko pripisano »prejeto 40.000, 26.2.2004« in »plačano s čekom (PORR), 26.2.«. Ker dobro poznamo pravila in dokaj strogo finančno zakonodajo v Avstriji, je skrajno neverjetno, da avstrijsko podjetje ne bi plačalo do datuma valute, kar je v konkretnem primeru 30.9.2003 in nakazuje na neko povsem drugo transakcijo med Imecon in Aquaplus, ki pa so jo hoteli prikazati kot plačilo predhodnih stroškov za občino Tržič. Vendar se tožilstvu in policiji v predkazenskem postopku ni zdelo vredno preveriti te transakcije podjetij Imecon in Aquaplus, saj bi že te ugotovitve pokazale na velika neskladja v celotni zgodbi kazenskega procesa in že v osnovi odvrnile sum od župana Ruparja. Na računu podjetja Imecon se da ugotoviti, da je predmet računa provizija za »projekt Tržič«, na podlagi pogodbe med Imecon in Aquaplus, z dne 12.12.2001, da pa gre domnevno za plačilo prehodnih stroškov občini Tržič in datum 26.2.2004, pa je nekdo pripisal z roko, kdo, niso ugotavljali. V preiskavo je podjetje Aquaplus posredovalo celo dva računa, ki sta v osnovi dve identični kopiji, vendar na vsaki kopiji različen zapis z roko, kar pomeni, da sta obe kopiji manipulirani. Vse kaže na neko finančno razmerje med podjetjema Imecon in Aquaplus, mimo občine Tržič, kar pa so s spornim računom podjetja Imecon izkoristili v škodo župana Ruparja, ki v zagovoru trdi, da ga je Jurij Pinter izsiljeval. Pregled transakcijskih računov obeh podjetij bi marsikaj razjasnil, pa tega v vseh teh letih organi pregona niso storili.

    Tožilstvo celo v obtožnici priznava, da je podjetje Imecon izdalo lažen račun, saj po pogodbi z Aquaplus niso imeli pooblastila za inkaso. Račun je bil po njihovo ponarejen, osnova zanj pa račun iz 30.4.2003, saj se je obdolženi Rupar zavzemal za tak način izplačila. Pri pregledu celotnega kazenskega spisa v dokumentih nismo zaznali podatka, da bi se pri pridobivanju sredstev za plačilo predhodnih stroškov občine Tržič, župan Rupar zavzemal za plačilo preko podjetja Imecon, kaj šele s ponarejenim računom podjetja Imecon, saj občina Tržič ni imela nikakršnega poslovnega odnosa s podjetjem Imecon, temveč le z Aquaplus. Tudi podpis sporazuma in potrdila o izpolnitvi sporazuma od župana Ruparja je bil izključno poslovni odnos med njim, oziroma občino Tržič in Aquaplus.

    Trditve tožilstva, da so pomenljiva dejstva, da odgovorni občine Tržič do poletja 2004 niso vedeli za podpisan sporazum, ko so prejeli račun podjetja Aquaplus za povrnitev stroškov v višini 144.000 eur, in so ga zaradi nepoznavanja predhodnih dogodkov in podpisanih dokumentov, zavrnili. Obdolženi je po njihovo skušal prikriti, da je podpisal sporazum in potrditev in da je bilo izplačano 40.000 eur.

    Glede na dejstvo, da župan Rupar spornega denarja ni prejel, so brezpredmetne navedbe tožilstva, da je župan na občini prikrival podpis navedenih dokumentov in prejem denarja.

    Račun v višini 144.000 eur, ki ga je dne 9.7.2004 podjetje Aquaplus poslalo občini Tržič za povrnitev stroškov zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz podpisanega sporazuma in potrdila, ne navaja, kdaj in na kak način in komu je bila plačana vsota 40.000 eur. 

    Izjava direktorja Wiedmanna, da bi naj prokurist Loew dne 26.2.2004 izročil ček Pinterju, je tudi v popolnem neskladju z izjavo Loewa, ki trdi, da ni bil zraven pri izročitvi čeka. Ampak vse to je zapisano v tožilski obtožnici, ki mora biti sinonim za resničnost in nesporno ugotovljena dejstva, da lahko sodišče nekoga sodi in pravnomočno obsodi.

    A kot bomo lahko v nadaljevanju videli, iskanje razbremenilnih dokazov v korist župana Ruparja ni bila opcija in interes organov pregona.  

    V obtožnici je nadalje zapisano, da je bil ček izdan 25.2.2004 za znesek 40.000 eur, izdala ga je družba PORR, vnovčen pa je 26.2.2004 v Bank Austria v Leibnizu, št. Čeka je 000000017068, za znesek po tem čeku pa je bila družba obremenjena 26.2.2004. Tožilstvo ugotavlja, da je ček vnovčil Jurij Pinter, saj je potrjeno, da je na čeku njegov podpis, navedeno pa je potrdila tudi njegova soproga Marijana Pinter. Povedala je med ostalim, da jo je mož Jurij po sestanku na Dunaju pozval, da pride V Lipnico. Ob dogovorjenem času je parkirala na glavnem trgu, poklicala moža, kateri je prišel do nje, nato pa sta skupaj odšla v bližnji lokal, kjer ji je naročil, da sede in opazuje. V lokalu sta bila Štrafela in Rupar, katera je poznala in videla je, kako je njen soprog Jurij predajal denar Ruparju. Vzel ga je iz suknje, imel ga je v kuverti in papirju in ga izročil Ruparju, ta pa ga je preštel. Po tem je odšla domov, zvečer pa ji je Jurij povedal, da je dobil ček za Ruparja, katerega je moral vnovčiti in jo je zato poklical, da je nekdo videl, kako denar predaja Ruparju. Omenil ji je, da je Rupar dobil neko nagrado. Po presoji tožilstva je Marijana Pinter prepričljivo opisala dogajanje v lokalu v Lipnici, njena izpovedba je bila natančna in logična, ni bilo videti, da bi hotela ali imela interes koga po krivem obtoževati, zato jo je šteti za verodostojno.

    Tako je tožilstvo mnenja, da ni nobenega dvoma, da je družba Aquaplus nakazala denar za občino Tržič in to preko družbe Imecon. Ta trditev tožilstva je skregana z vsako logiko. Kako je torej nakazan denar? Z lažnim, ponarejenim računom podjetja Imecon, katerega transakcije na TRR računu ni nihče od organov preiskovanja in pregona nikdar preveril, ali s čekom, ki ga je izdalo solastniško podjetje od Aquaplus, podjetje Porr, ki prav tako ne bi smelo imeti nobene vloge pri poslovnih odnosih med občino Tržič in Aquaplus? Največja ironija je, da nihče od vpletenih ni videl tega čeka, razen Jurija Pinterja, pa še on organom pregona  nikdar ni predočil originalnega čeka, temveč sta od Aquaplus pridobljeni samo dve različni kopiji. Na eni ček še ni vnovčen in izdan 25.2.2004 (priloga št. 17), na drugi kopiji pa je ček vnovčen, z datumom vnovčitve 26.2.2004 ( priloga št. 16). 

    Glede na nova ugotovljena dejstva in okoliščine, da teh 40.000 eur župan Pavel Rupar nikdar ni prejel v gotovini, prav tako niso bili nakazani občini Tržič, se postavlja vprašanje, kakšno vlogo in igro so med seboj igrali podjetje Imecon z Jurijem Pinterjem in podjetje Aquaplus? Obstaja celo velika verjetnost, da je Aquaplus podjetju Imecon že v letu 2003 na podlagi ponarejenega računa z valuto 30.9.2003 nakazal teh 40.000 eur kot provizijo pri projektu Tržič, na podlagi njihove medsebojne pogodbe, kar pa na žalost nihče ni nikdar preveril, v igri pa je še drugih 40.000 eur, domnevno namenjenih predhodnim stroškom občine Tržič, ki pa jih je nesporno zase zadržal in zatajil Jurij Pinter, obremenil pa župana Pavla Ruparja. Na to nakazujejo in dokazujejo novo ugotovljena dejstva, saj je bil župan Rupar v tistem času močno izpostavljena politična oseba, desne politične sfere, ob tem pa še član stranke SDS, za Jurija Pinterja pa je ugotovljeno, da se je prav v tistem času intenzivno družil z izpostavljenimi politiki leve opcije (Ivo Vajgl)..

    A o tem v nadaljevanju, saj prav sestanek na Dunaju v prostorih podjetja Aquaplus in vnovčenje čeka v Lipnici, istega dne, dokazujeta številne nepravilne, nezadostne in nestrokovne ugotovitve organov preiskovanju in pregona, predvsem pa pomanjkanje preiskovalnih dejanj in opravil, s katerimi bi nesporno in brezpogojno ugotovili, da župan Rupar nikakor ni izvršil očitanega kaznivega dejanja.  

    Sodbo v imenu ljudstva zoper Pavla Ruparja je dne 20.9.2012 izreklo Okrožno sodišče v Kranju, pod vodstvom predsednice senata Marjete Dvornik (priloga št. 24), izrečena mu je nepravnomočna kazen leto dni zapora.

    Na glavni obravnavi je Pavel Rupar poudaril, da so vsi očitki neutemeljeni in da jih v celoti zavrača. Dejanja, ki se mu očita, ni storil in od Pinterja ali kogarkoli drugega ni prejel nobenega denarja. Postopek pa je posledica dejstva, da je poskusil vnovčiti bančno garancijo, zaradi česar je prišlo do spora s podjetjem Aquaplus.

    V dokaznem postopku se je zaslišalo priče Marjeto Maček, Marto Jarc, Draga Štrafelo, Izidorja Jeralo, Marijano Pinter in Jurija Pinterja, preko videokonferenc pa so bili zaslišani še avstrijski državljani Monika Nagel, Rainer Wiedemann in Gerald Loewe.

    Razen Marijane in Jurija Pinterja, nihče od navedenih zaslišanih ni vedel povedati karkoli obremenilnega za župana Pavla Ruparja, razen znanih, golih dejstev celotnega postopka poslovnega odnosa med občino Tržič in podjetjem Aquaplus pri projektu odpadnih voda, ki so že podrobno navedeni v tem strokovnem mnenju in jih ne bomo ponavljali, so pa rezultati zaslišanj razvidni iz prilog št. 29 – UZ o izjavi osumljenca Pavla Ruparja, št. 30 – UZ o zbranih obvestilih Draga Strafela, št. 31 in 32 – zapisnik o zaslišanju priče Draga Štrafela, št. 33 – UZ o zbranih obvestilih Pinter Jurija, št. 34 – UZ o izjavi osumljenca Pinter Jurija, št. 35 – UZ o izjavi osumljenca Pinter Jurija, št. 36 – prepis izpovedbe priče Pinter Jurija na glavni obravnavi, št. 37 – UZ o zbranih obvestilih Marijane Pinter, št. 38 – zapisnik o zaslišanju priče Marijane Pinter, št. 39 – prepis izpovedbe priče Marijane Pinter, št. 40 – zaslišanje priče Rainer Wiedmann, št. 41 – zaslišanje priče Gerald Loew, št. 42 – prepis izpovedbe priče Gerald Loew. 

    In na podlagi vsega navedenega je predsednica senata Okrožnega sodišča v Kranju, Marjeta Dvornik, presodila naslednje: »Na podlagi vestnega pretehtanja vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, se je na podlagi dokazne presoje zaključilo, da so obtoženemu dokazana vsa dejstva po obtožbi in da je za kaznivo dejanje tudi kazensko odgovoren. Čeprav obtoženi kategorično zanika izvršitev očitanega kaznivega dejanja, je njegov zagovor izpodbit z listinskimi dokazi in izpovedbami prič.« 

    Zgornja trditev predsednice senata OS v Kranju, zapisana v tako pomembnem in za usodo obtoženega Pavla Ruparja odločilnem dokumentu, kot je »Sodba v imenu ljudstva«, je z vidika prava in človekovih pravic nesprejemljiva, zavržna in zastrašujoča.

    Ob podrobni analizi celotnega kazenskega spisa smo nesporno ugotovili, da je izrek sodbe in določitev kazni leto dni zapora, na podlagi predstavljenih dokazov, listinskih in prič, popolnoma zgrešen, zlonameren in v ničemer ne ustreza dejanski resnici. Takšne obsodbe ne moremo ne dojeti in ne sprejeti, saj je že brez naših novih ugotovljenih dejstev in okoliščin razvidno, da niti en listinski dokaz v ničemer ne obremenjuje obtoženega Ruparja (kar smo že do sedaj izpodbili, oziroma dokazali), razen izpovedb dveh ključnih prič, ki pa sta iz nam neugotovljenega vzroka, lagali, čeprav si ob poznavanju nekaterih okoliščin, lahko ustvarimo hipoteze za razjasnitev njunega krivega pričanja. Ob poznavanju modus operandi, do takratnega nezakonitega delovanja Jurija Pinterja v podobnih primerih in druženja z izpostavljenimi politiki leve politične opcija v kritičnem času, lahko brez slabe vesti nakažemo, da lahko gre za politično zaroto zoper župana Pavla Ruparja, da se ga v celoti politično in osebno diskreditira, saj je bil v tistem času politično in medijsko zelo izpostavljen kot desni politik.”

     

    “Po končanem uspešnem delu sem enostavno srečen. Srečen, ko so ljudje zadovoljni z našim delom.” Vir: osebni arhiv Pavla Ruparja.

     

    V nadaljevanju (dokument) IC ADSS ugotavlja:

    “V nalogu št. 200432 z dne 26.2.2004 bode v oči zapisana relacija potovanja Maribor-Dunaj-Lipnica-Maribor. Kako so v podjetju Imecon že predhodno vedeli, kaj se bo tega dne na službeni poti Juriju Pinterju vsebinsko dogajalo, da so lahko zapisali v relacijo tudi Lipnico, kjer bi naj Pinter tega dne s čekom vnovčil 40.000 eur? Nesprejemljivo in namerno prirejeno, več kot očitno je nalog za potovanje sestavljen kasneje, po potovanju.

    In navsezadnje, policijski in tožilski preiskovalci niso z niti eno potezo na občini Tržič preverili, kakšne so bile zadolžitve, naloge, morebitna potovanja in opravila župana Ruparja na dan 25.2.2004 in 26.2.2004, kje se je ta dneva nahajal po službenih potnih nalogih, saj morajo obstajati, v kolikor je potoval izven območja svoje občine. Te ugotovitve bi že v zelo zgodnji fazi preiskave podale relevantne odgovore, pa se očitno organom pregona tega ni zdelo vredno preiskati in morebiti že takrat oprati župana Ruparja vseh sumov.

    Največja farsa celotnega kazenskega spisa in Sodbe v imenu ljudstva, pa so zaslišanja in izpovedi dveh ključnih prič, Jurija in Marijane Pinter. To dogajanje si zasluži posebne pozornosti v našem strokovnem mnenju.

    Sodba v imenu ljudstva Okrožnega sodišča v Kranju (priloga št. 24) vsebuje 22. točko, ki navaja, da vsi navedeni dokazi že do sedaj »POSREDNO« obremenjujejo obtoženega Pavla Ruparja v smeri storitve očitanega mu kaznivega dejanja, vendar pa sta zanj najbolj obremenilni izpovedbi zakoncev Pinter.

    Zagovornik obtoženega Ruparja je od vsega začetka želel prepričati razpravljajoči senat, da gre za neverodostojni priči, ki jima ne gre verjeti in slediti njunim izpovedim. Senat je bil opozorjen na njuno neskladnost v navajanju dogodkov v kritičnem času v Lipnici, ki se začne že ob vprašanju, kdaj in kje se je predaja izvršila, kdaj in kdo je poklical drugega, da pride v Lipnico, kako je potekalo dogajanje v kavarni v Lipnici, kjer  naj bi se denar izročil, v kakšni obliki ga je Pinter prinesel, saj Marijana Pinter trdi, da ga je prinesel v kuverti, Jurij Pinter pa, da ga je imel v vrečki. Popolnoma nelogična je Pinterjeva razlaga, da je hotel imeti soprogo Marijano za pričo pri predaji denarja v lokalu, saj bi lahko od Ruparja zahteval, da mu podpiše potrdilo ali pa denar nakazal Ruparju ali občini Tržič na račun, s čemer bi pustil sled transakcije.

    Predsednica senata v sodbi utemeljuje popolnoma nesmiselne trditve. Koruptivna dejanja, med katere je po njeno brez dvoma uvrstiti tudi obravnavano kaznivo dejanje, se izvršujejo na takšne načine, da je z njimi seznanjen čim manjši krog ljudi in se ob tem ne izdaja potrdil ali drugih listinskih dokazov, ki bi lahko storilca obremenjevali, zato je zanjo povsem nelogično, da bi Jurij Pinter od Pavla Ruparja zahteval, da mu podpiše potrdilo ali da mu denar nakaže na njegov račun. 

    Ob tej njeni tezi se je za vprašati, ali nas mora biti strah kratkovidnost, nestrokovnosti, nesposobnosti, ali še huje, naklepnega ravnanja, takšne predsednice senata in sodišča? Župan Pavel Rupar, Drago Štrafela, Jurij Pinter in prokurist Loew iz podjetja Aquaplus so dne 25.2.2004 na sestanku na Dunaju nesporno sklepali in podpisovali povsem legalne poslovne dogovore v zvezi projekta odpadnih voda občine Tržič. In potem naenkrat, istega dne 25.2.2004, v lokalu v Lipnici, ko se ustavijo na kavi, Jurij Pinter odide na banko, brez predhodne najave dviga večje vsote, dvigne gotovino 40.000 eur s čekom in ti posli preidejo v koruptivno dejanje, kjer bi naj župan Rupar od Jurija Pinterja prejel 40.000 eur gotovine na roko, pri čemer bi naj bila od moža Jurija v lokal poklicana Marijana Pinter, kot priča predaje denarja, katero Rupar in Štrafela poznata, pa je tam nista videla. Legalen posel plačila predhodnih stroškov občini Tržič Jurij Pinter spremeni v dajanje podkupnine in Ruparju izroči 40.000 eur, ki jih je Pinter vnovčil s čekom, uradno izdanim od podjetja Aquaplus za predhodne stroške občine Tržič na podlagi podpisanega uradnega sporazuma? Ali to pomeni, da je tudi prokurist Loew sodeloval pri tem kaznivem dejanju, uredil ček podjetja Aquaplus v višini 40.000 eur, ga predal Pinterju, da podkupi župana Ruparja z namenom sklenitve pogodbe? Drugačne razlage trditev predsednice senata v sodbi ne najdemo. Po vsej logiki kazenskega prava in ob sledenju trditev predsednice senata, bi morala biti Jurij Pinter in prokurist Loew utemeljeno osumljena dajanja podkupnine. Morebiti si lahko celo razlagamo, kako načeloma Loew ni vedel, da Pinter namerava podkupiti župana Ruparja in v tem primeru je dajanja podkupnine še vedno osumljen  Pinter, ki bi s tem oškodoval tudi podjetje Aquaplus. Dogajanje, ki sta ga opisala Pinter in soproga Marijana v lokalu v Lipnici, nakazuje neposredno na to. Ampak pri pregledu celotnega kazenskega spisa ne najdemo podatka, da bi bila Jurij Pinter in Gerard Loew ovadena in obravnavana za kaznivo dejanje dajanja podkupnine. V celotni zadevi sta izključno priči, Pinter celo najbolj obremenilna priča zoper Pavla Ruparja.

    Predsednica senata smatra, da je Pinter v Lipnici dejansko izročil Ruparju teh 40.000 eur, ker je logična posledica, da je ček v tej višini vnovčil prav Pinter, kar je razvidno iz njegovega in ženinega večkratnega pričanja. Dejstvo pa je, da je edina resnica v tem, da je Pinter na banki vnovčil ček v višini 40.000 eur, kar je listinsko dokazano, predaja denarja županu Ruparju pa je plod lažnivega pričanja sedaj pokojnega Pinterja in njegove soproge Marijane.

    Ampak pri tehtanju med pričanjem Ruparja in Štrafele, ki sta oba zanikala predajo gotovine ter pričanjem zakoncev Pinter, se je predsednica senata Marjeta Dvornik na podlagi izključno le subjektivne ocene odločila in verjela zakoncema Pinter, Štrafelo in Ruparja pa označila za neverodostojna. In te naše navedbe so ključni trenutek celotnega kazenskega procesa, vse ostalo je imaginarno in ne doprinese k dokazovanju kaznivosti obtoženega.  

    Prav njuno pričanje je zgodba zase in prikaz neusklajenosti, povsem nasprotujočih navajanj dejstev istega dogodka. Kljub temu pa je predsednica senata označila obe priči kot dovolj verodostojni, za razliko od npr. Draga Štrafele, ki je bil zaslišan dvakrat in obakrat zanikal, da bi bilo na sestanku na Dunaju govora o kakšnem čeku, prav tako je kategorično zavrnil trditve, da je bila Marijana Pinter prisotna v lokalu v Lipnici, saj jo pozna in bi jo vsekakor tam zaznal, sploh če je sedela dve mizi vstran. Zanika tudi, da bi župan Rupar od Pinterja prejel gotovino v višini 40.000 eur, saj je sedel za isto mizo z njima in bi to vsekakor videl, če bi se zgodilo. Predsednica senata je kljub temu ugotovila, da je Štrafelovo izpovedbo oceniti kot neverodostojno, po njeno iz razlogov, da župana Ruparja ni hotel obremeniti zaradi poslovnega sodelovanja z občino Tržič.”

     

    Pavel Rupar v Kliniki Golnik, kjer je premagal in preživel težko embolijo. “Vsi imamo pravico do zdravnika, upokojenci še posebno!” Vir: osebni arhiv P. R.

     

    IC ADSS argumentirano raztrga Ruparjevo nezakonito in neustavno krivo kazensko obsodbo na zaporno kazen – in nadaljuje:

    “Zanimivo pa je naslednje dejstvo, citiramo iz Sodbe v imenu ljudstva: »Kljub temu pa je predsednica senata označila obe priči kot dovolj verodostojni, za razliko od Draga Štrafele, ki je bil zaslišan dvakrat in obakrat zanikal, da bi bilo na sestanku na Dunaju govora o kakšnem čeku, prav tako je kategorično zavrnil trditve, da je bila Marijana Pinter prisotna v lokalu v Lipnici, saj jo pozna in bi jo vsekakor tam zaznal, sploh če je sedela dve mizi vstran. Zanika tudi, da bi župan Rupar od Pinterja prejel gotovino v višini 40.000 eur, saj je sedel za isto mizo z njima in bi to vsekakor videl, če bi se zgodilo. Predsednica senata je kljub temu ugotovila, da je Štrafelovo izpovedbo oceniti kot neverodostojno, po njeno iz razlogov, da župana Ruparja ni hotel obremeniti zaradi poslovnega sodelovanja z občino Tržič.«

    V 27. točki sodbe v imenu ljudstva je zapisano, da še bolj kot izpovedbe Pinterjeve, obtoženega bremenijo izpovedbe Jurija Pinterja. Slednji je navajal, da je bil njemu osebno na sestanku na Dunaju izročen sporni ček, pri čemer sta bila navzoča obtoženi, Štrafela in Loew. po sestanku so se Rupar, Štrafela in Pinter odpeljali do Lipnice, v vmesnem času pa je telefonično poklical ženo Marijano, ji povedal, kaj se je »gori« dogajalo in naj pride v lokal v Lipnici, kjer se po navadi sestajajo. Žena ga ni nič spraševala, pripeljala se je s svojim avtomobilom, ga počakala v lokalu in tam opazovala dogajanje med njimi pri predaji denarja. Ko so se pripeljali v Lipnico, je žena že bila v lokalu, tam pa sta počakala tudi Rupar in Štrafela, medtem ko je Pinter odšel v bank Austria čez cesto, nasproti lokala, po denar. Ker je šlo za večjo vsoto, 40.000 eur, so na banki potrebovali ca. pol ure, da so mu denar pripravili, zato se je v vmesnem času vrnil v lokal in čez dobre pol ure nazaj na banko. Ko je denar dobil, ga je v lokalu izročil Ruparju. Pinter v svojih izjavah ves čas trdi, da je denar dobil v papirni vrečki, kar se ne sklada z izjavo žene Marijane, ki je denar videla v kuverti. Vendar po presoji predsednice senata pri tem ne gre za neskladnost, saj se papirnato vrečko, ki jo v bankah uporabljajo za izročitev denarja, lahko označi tudi kot kuverto, torej z izrazom, ki ga je uporabila Pinterjeva. Iz vseh teh presoj predsednice senata je moč ugotoviti popolno favoriziranje prič Jurija in Marijane Pinter. Za predsednico senata je najbolj pomembno, kako sta obe priči potrdili, da je obtoženi po prejemu denarja, le tega preštel, kar pa je brez dvoma zelo pomembna okoliščina, je zapisano v sodbi. Zakaj bi bilo štetje denarja tako pomembna okoliščina in na kak način dokazno vpliva na postopek? Popoln nesmisel v presoji.

    Še večji nesmisel presoje predsednice senata pa je njena ugotovitev, da je povsem logično njuno določeno razhajanje v izjavah in navajanje nasprotujočih si dejstev, saj bi v primeru, da bi oba govorila povsem enako, to lahko smatrali kot dogovarjanje med njima z namenom diskreditacije obtoženega. Tako velika vsebinska razhajanja v njunih zgodbah, niso odraz njunega medsebojnega dogovarjanja ali nedogovarjanja, temveč dejstva, da se dogodek sploh ni zgodil v takšni obliki, kot sta ga navajala in da Pinterjeva sploh ni bila v lokalu, kot resnično pričata Pavel Rupar in Drago Štrafela. Vendar predsednica senata smatra Ruparjevo in Štrafelovo izjavo za neverodostojni, danes pa se dokazuje, da sta Pinterjeva lagala. In takšna razhajanja po zdravi presoji (očitno ne po sodniški presoji) imenujemo »laž.«

    Zgodbe, ki sta jih zakonca Pinter izpovedala organom pregona, so vsebinsko preverljive in bi lahko s kvalitetnim, strokovno policijsko, tožilskim preiskovalnim delom, izpodbijali ali potrdili njune navedbe. Pa pri pregledu in analizi celotnega kazenskega spisa ni najti niti ene forenzično kriminalistične preiskave, ki bi materialno dokazala krivdo ali nedolžnost obtoženega Pavla Ruparja. Celoten kazenski proces temelji izključno na zbranih obvestilih, pregledu dokumentacije, ki v ničemer ne dokazuje krivde obtoženega in pričanju, kot se sedaj izpostavlja, neverodostojnih prič.

    Navajamo nekaj kriminalistično preiskovalnih opravil, ki bi morala biti  opravljena, pa je bilo zaradi časovne oddaljenosti onemogočeno njihovo izvajanje, nekatera bi še danes lahko izvedli za zagotovitev relevantnih materialnih dokazov.

    – Tako v prvi vrsti ni bila opravljena preiskava telefonskih aparatov, pregled telefonskih klicev med zakoncema Pinter, pregled baznih postaj njunega nahajanja v kritičnem času predaje denarja v Lipnici, v čemer bi bilo neposredno ugotovljeno, ali sta govorila resnico in dokazano, ali se je Pinterjeva dejansko nahajala v Lipnici. Kriminalisti PU Kranj in Maribor so imeli to možnost opraviti pravočasno, pa tega niso storili. Kasneje je bilo prepozno, saj operaterji mobilnih omrežij hranijo te podatke samo določen čas.

    -Nadalje ni opravljena preverka glede dejanskega izdajatelja spornega čeka g. Steiningerja in nikdar niti ni bila zahtevana od organov pregona.

    – Na občini nihče ni preveril dogovorjenih službenih dolžnosti župana Ruparja za sporne dneve 25.2.2004, 26.2.2004, kar bi potrdilo resničnost navedb enih ali drugih.

    – Nikdar ni preverjen transakcijski račun podjetja Imecon, saj obstaja velika verjetnost, da je na njihov račun dejansko nakazana vsota 40.000 eur, kar nakazuje na neko nezakonito ravnanje med njimi in podjetjem Aquaplus, mimo župana Ruparja.

    Vsa ta preiskovalna dejanja, v kolikor bi bila opravljena, bi z veliko stopnjo verjetnosti že v začetni fazi preiskave izključila župana Pavla Ruparja kot osumljenca in v nadaljevanju obtoženca. 

    Dne 14.2.2023 smo predstavniki CI ADSS z obveščevalnim delom prišli do novih, senzacionalnih spoznanj, ki potrjujejo vse naše zgornje navedbe, da je bil župan Pavel Rupar obsojen po nedolžnem in da je šlo v celotnem kazenskem procesu zoper njega za konstrukt. Ali je šlo za politični konstrukt, ker je bil izpostavljena, politična oseba, desne politične opcije, ali pa za poslovni konstrukt, prirejen s strani Jurija Pinterja in mogoče celo v sodelovanju s predstavniki podjetja Aquaplus, se bo še morebiti ugotavljalo, nesporno pa je, da so sodišča izrekla in pravnomočno potrdila sodbo brez materialnih, listinskih dokazov, izključno na podlagi pričanja dveh neverodostojnih oseb, ki sta dokazano lagali. V nadaljevanju predstavljamo nova dognanja in dokaze.”

     

    Pavel Rupar na redni novinarski konferenci pred Državnim zborom RS: “Naj se sliši, da upokojenci zahtevamo pošteno vrnjen denar iz pokojninske blagajne!” Vir: njegov osebni arhiv.

     

    Predmetni dokument IC ADSS na 24 straneh, ki ga razodeva pričujoč članek:

     

    Pavel Rupar na 5. upokojenskem shodu s sodelavci in prijatelji. Ekipa “Inštitut 1. oktober” v borbi za boljše pokojnine. Vir: njegov osebni arhiv.

     

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    KO PORTAL 24UR.COM LAŽE O LINDAVU

    UDBOMAFIJSKI UMOR ODLIČNEGA KRIMINALISTA

    LIPICANCE KOLJEJO! JEDO NA BRDU?!

    ZAROTA VELIKIH STARCEV

    REVOLUCIJA V ZRAKU

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    1 komentar

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj