Več

    BEBAV ZAVOD ZA ZAPOSLOVANJE

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Ko sem izgubil službo in tako ostal brez zaposlitve, sem iz čiste zajebancije šel na Zavod za zaposlovanje. Sem si rekel: bomo videli, kaj tile sploh delajo! A mi bodo zrihtali službo, ali kaj???

    In mi je že ob tem vprašanju šlo na smeh. Sem kar vedel, da zrihtajo – kurac!

    Tam imajo vprašalnik. Ampak vprašanja so tako sestavljena, da sem izpadel totalni bebo, ki nič ne zna, čeprav že od leta 1995 delam z računalnikom in znam vse programe, ki jih pri delu potrebujem. Pa še kakšnega več.

    Toda kljub temu niti na eno vprašanje nisem mogel odgovoriti pozitivno.

    - Advertisement -

    Ker niso spraševali, katere programe obvladam, temveč: ali imam spričevala za tečaje programov! Nimam niti enega, ker jih nisem šel delat. Ko sem ji to povedal, je rekla: »Ja, kaj jaz morem, take vprašalnike ‘mamo …«

    Potem sem ji rekel: »Veste, če bi jaz bil vaš direktor, bi vas poslal na zavod za zaposlovanje … Aja, sej ste že tam!!!«

     

    Vir: https://unsplash.com/photos/a-close-up-of-a-red-apple-with-a-black-background-h-4b_U_COM4

     

    Naslovna FOTO, vir: https://unsplash.com/photos/clear-glass-jar-filled-with-fruit-juice-dBc8nCqNg5E

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    3 KOMENTARJI

    1. Odličen, žal, spis!
      Ja tako to je v naslednici socialistično-komunajzarske vukojebine SRS/SFRJ.
      In zapomnite si dvoje ključnih zadev, ki sem ju absolviral po 33 letih rdeče SloboDE :
      A. Slovenija nikoli ne bo niti slučajno pozitivno primerljiva Švici, niti Švedski, niti bratom na Češkem
      B. Slovenija in Sprava ne bosta nikoli sopomenki
      In čedalje močnejša postaja opcija C. Propadla država na temeljih barbarskega kriminal boljševizma.
      C. Slovenija je že primer prodadajoče vukojebine , ki jo zelo uspešno vodijo roparji,norci in zanič ljudje

    2. Malora, še neki s’m se spomnu.
      Delal sem enih 28 let pri svetovni Ikei in v centrali na J.Švedskem je tudi delal človek, ki je bil fenomen od peta do vrha glave.Makedonec , Jocke so pisali, klicali smo ga Juke in od infarkta preminuli mega možakar že 15 let počiva svoj zasluženi mir. V firmi, tedaj z 260.000delavci po svetu in z blizu 2.000 delavci v razvojno-poslovnem centru-lahko ga je videti na spletu pod IKEA of Sweden AB Aelmhult, je človek imel lastno pisarno, edinstveno, tako, da je imela vrata za zaklepanje v katero je imel vstop samo Juke in Ingvar Kamprad, lastnik največje svetovne korporacije za opremo doma. Ne, da je bila edinstvena na zaklepanje, pač pa tudi po svoji velikosti.Kakih 120m2 metrov je je bilo in pri njemu sem vsakič mede potjo na Severu z njim spil kavo. Bil je genij. Firma je prodajala po njegovo skonstruirano pohištvo vseh vrst, konstrukcija, materiali in dizajn ter površinski materiali so bili
      njegova intelekt.lastnina, imel je “patente” interne narave in tudi mednarodno priznane za barvne in lakirne materiale.Enkrat letno je človek naredil večdnevne predavateljske-predstavitvene seanse za vodilne firmine bučmane iz vsega sveta ob prisotnosti Kamprada osebno. Vem, da ga niso vsi obrajtali ali spoštovali, tudi zmrdovali so se nekateri, saj je človek bil popolna preproščina, ki si je ne morete predstavljati. Bil je makedonski fuzbaler, ki je naredil krog okoli Zemlje in je tudi igral za razne klube
      na svoji poti in tako zaključil svoje vandranje v Aelmhultu in se zaposlil kot viličerist v velikanskih skladiščih Ikee. Hitro je našel pot med brihtneže in snovalce, saj Kamprad je bil znan po tem, da je svoje najboljše ljudi znal poiskati tam in tako kot nihče drugi, tam, na dnu, pri kasti “nečistih” kjer je sam začel s štacuno z ribiškim in pisalnim priborom, z mlekom in ne vem kaj še z vsem je mešetaril .Vse je zdaj spisano v njegovi muzejski rojstni hiši v Etynaridu v okraju Agunaryd, ki sta tudi s svojima začetnicama del imena IKEA-I ngvar K amprad E in A… Ni treba verjeti. Fant ni bil samo fuzbaler iz juga Balkana, bil je popolnoma nepismen. Vrhunski strokovnjaki njegove bolezni niso umeli pozdraviti, uspeli so ga naučiti samo pisanega podpisa z imenom in priimkom. Nikoli ni ničesar podpisoval, samo res najnujnejše osebne zadeve-v službi mu tega ni bilo treba-meni je enkrat pokazal kako se podpiše. Kot robot je z ekstremno tehniko-čudno je to bilo videti, kot da pamet ne sodeluje pri krmiljenju njegove roke -nekako sestavil črke svojega imena, neverjetno. Bil je vrhunski.Žal je šel na Ono stran veliko prezgodaj, na vrhu svojega ogromnega opusa, ki ga morda ima težko kateri od “normalnih” arhitektov in konstruktorjev opreme za dom. Vem, ker sem videl zadeve, ki mi jih je ponosno razkazoval, da je za njim ostalo veliko projektov, ki so za njim ostali v tisti neobičajni valilnici projektov in idej, ampak-tako to gre…danes si špica nečesa, jutri pa puh Energije…
      In kaj želim povedati ? To kar je z druge strani o vsebini povedal naš g.arh.Arh. Nič drugega.
      A ja, še nekaj. Jukeju sem položil šop modrih rož na njegov grob po svojem sinu, ki je lani potoval skozi tiste daljne kraje, 2000km proč od tod in se ga vedno z velikim spoštovanjem spominjam in vem, da v tem, našem zagovedenem in izmaličenem polbalkanskem in pol istambulskem svetu štalmajstrov upora propadlih lokalnih boljševikov in rdečih šerifov raubarjev ter fukfehtarjev, ki zastrupljajo življenje ljudem na vse načine in celo pri tem zelo vrhunsko uspevajo, Makedonec Juke nikoli ne bi bil mogel nehati nabijati žoge ali voziti viličarja. Ker imajo prednost in uspevajo povsem drugačni krojači sveta pod ljubljanskim gradom.

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj