Veliko črnila je bilo v preteklih letih prelitega o Francu Kanglerju. Še danes so ga družbena omrežja in razni mediji polni. Da samo na kratko spomnim na dogodke, ki so zaznamovali njegovo zgodbo:
Do leta 2012 ga je kot mariborskega župana zaznamovalo petindvajset očitkov korupcije, klientelizma, nepotizma, zlorab uradnega položaja, nevestnega gospodarjenja in še veliko drugih sumov. Predvsem kriminalisti iz Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor so se nanj spravili kot lačne hijene, glede na njihovo delovanje z raznimi operativnimi postopki je delovalo, kot da ga želijo razčetveriti sredi Trga Leona Štuklja. Kaj je pri njih sprožilo takšno sovraštvo do župana Kanglerja, vedo samo oni. Kakorkoli, njihovo početje, kazenske ovadbe, ki so jih podajali zoper njega, ni imelo nikakršne vzporednice z realnostjo. Končni rezultat je znan danes. Od petindvajset kazenskih procesov, ki so jih sprožili zoper Franca Kanglerja, je vseh petindvajset padlo, povečini so zavrženi, del pa zaključen v sodnih procesih kot dejanja, za katera je ugotovljeno, da niso kazniva.
FRANC KANGLER ZMAGAL V VOJNI: V VSEH 25 “KAZENSKIH” FARSAH, ZREŽIRANIH S STRANI ORGANOV PREGONA
21. junija 2020 sem izdal knjigo Županov boj, v kateri podrobno opisujem celotno kalvarijo Franca Kanglerja. Dve leti po tem so se spravili tudi name. Da, moji neposredni sodelavci in vodstvo. Danes se lahko samo smejim tej “operacija GPS”, takrat pa mi ni bilo niti malo smešno. Ob utemeljenem sumu, da sem v prostorih OKC PU Maribor nastavil prisluškovalno napravo, devet mesecev tajno prisluškoval sodelavcem in tajne podatke posredoval drugim, nepooblaščenim osebam. Očitki so bili strašljivi, z grožnjo do osem let zapora. Kriminalistični strokovnjaki, mešalci megle, so celo priredili pridobljene informacije, zavedli specializirano državno tožilstvo in Okrožno sodišče v Mariboru, da so ti izdali odredbo za hišno preiskavo in jo opravili dne 24. 4. 2020 pri meni doma in v službenih prostorih. Nekdo od njih je takoj za tem operativne podatke o mojem primeru posredoval medijem, ki so dva dni po hišni preiskavi pompozno poročali v vseh režimskih medijih. Po enaintridesetih letih brezmadežnega dela v policiji, od tega petindvajsetih letih v kriminalistični policiji, je cela Slovenija videla na ekranih TV-sprejemnikov in v družbenih medijih policista Zorana Šariča, kako zlorablja policijski sistem in tajne podatke. Komentarjev, kakšne kriminalce ima policija v svojih vrstah, sem v teh dneh ogromno prebral. Še danes so nekateri moji bližnji sorodniki distancirani od mene, takrat pa nisem od veliko njih doživel nikakršne podpore ali vsaj besed vzpodbude. Dva prsta na eni roki zadostujeta, da predstavim število mojih najbližjih sodelavcev, ki sta imela takrat jajca in me kontaktirala. Del preostalih mi je celotno zadevo celo zakuhal.
A “zadeva GPS” je le skupek hudobije, zavisti in maščevanja preiskovalcev brez vsakršne osnove, saj je Specializirano državno tožilstvo po opravljeni preiskavi 14. 7. 2020 celotno zadevo zavrglo, ker so ugotovili, da nikomur nisem prisluškoval in zlorabljal tajnih podatkov. O tem sem mariborske preiskovalce že v osnovi seznanil, jim predstavil iztočnice, na katere se naj oprejo in preverijo, pa bodo takoj videli, da so »udarili mimo«. Pa jim to ni bil interes, tega niso naredili, glavni interes se je pokazal v dejanjih, ki so sledila, ko so brez vseh potrebnih operativnih postopkov, ki bi me takoj oprali vsake krivde oziroma suma, napadli z vsemi sredstvi. Na srečo je kazenski postopek potrdil mojo nedolžnost, pol leta po dogodkih sem se upokojil in danes počasi prihajam v normalen ritem življenja. Ne pozabim in ne oprostim pa jim nikdar, predvsem zaradi porušenja mojega zdravja, še najbolj pa ogrožanja zdravja mojih staršev, ki sta hišno preiskavo in medijski linč lastnega, edinega sina komaj preživela. Predvsem oče, takrat star 83 let, vso poklicno kariero pošten policist in kriminalist, je bil izredno prizadet.
Sem pa skozi opisane dogodke spoznal nekaj izredno pomembnega, nekaj, česar si pred tem nisem upal niti zamisliti. Ugotovil sem, da je določen krog mariborskih kriminalistov in inšpektorjev Sektorja uniformirane policije, vključno z vodstvom uprave, zlorabljal svoj položaj za dosego ciljev, pri svojem delu so uporabljali nedovoljene, in kar je najbolj zavržno, nezakonite metode.
EKSKLUZIVNO: NEKDANJI KRIMINALIST RAZGALJA DELIKTE ALI KAZNIVA DEJANJA (VISOKO) V POLICIJI!
Policijsko delo temelji na pridobivanju operativnih informacij in tako se je tudi name obrnilo več insajderjev oziroma “virov”, ki so mi zaupali zastrašujoče podatke o zlorabah, ki so jih počeli prej navedeni. Več nezakonitosti in zlorab uradnega položaja sem podrobno opisal v knjigi Županov boj, pa se od izdaje knjige do danes name ni obrnil nihče od akterjev knjige ali predstavnikov policije, da bi demantiral moje navedbe. Njihov jalov poskus zoper mene je bila le “afera GPS”, pa so še tukaj dali zaušnico sami sebi. Me pa močno skrbijo metode, ki so jih uporabljali pri svojem delu.
Skupni imenovalec teh je, da so se lotevali domnevnih osumljencev brez dokazov, z za las privlečenimi sumi, indici, s katerimi so preparirali, prepričali tožilstvo in sodstvo v njihov prav. Celoten proces zoper Franca Kanglerja je najboljši primer tega. Hkrati poznam še več primerov, ko so se na enak način lotili tudi policistov, ki so pa kasneje, v postopkih povečini dokazali svojo nedolžnost. Po podatkih vira bi naj enemu od teh opravili preiskavo službene pisarne kar na črno, brez odredbe, prikrito, šele kasneje pa uradno, da so zadostili pravilom policije in ZKP. Zelo se me je dotaknil primer, v katerem so se mariborski kriminalisti lotili dveh policistov iz druge policijske uprave, šlo je za sum preprodaje Kamagre, izpeljanka viagre, za katerega je v kasnejšem postopku ugotovljeno, da ne gre za nezakonitost. A oproščen je bil samo en policist. Drugi je danes pokojni, kajti pri realizaciji so oba policista privedli k preiskovalnemu sodniku, ki je zanju odredil pripor. Šlo je za preprodajo nekaj tabletk Kamagre znancem in prijateljem, zaslužek pa nekaj deset eurov. Eden od privedenih policistov je drugi dan pripora storil samomor. Še danes ne najdem razlage, kakšne priporne razloge so utemeljili na mariborski policiji, v sodelovanju s tožilstvom in preiskovalnim sodnikom, da so lahko privedli oba policista. Vir mi je povedal, da je eden od glavnih mariborskih preiskovalcev zaradi samomora policista po tem dogodku doživljal travme, se zapil. Me ne preseneča, kajti ko s svojim pokvarjenim, nepoštenim in nezakonitim delovanjem povzročiš smrt nekoga, je vsaj vest nekakšna kazen, če te že sama institucija pri tem ne more ali ne želi ustaviti.
Še več je nazornih primerov odklonskosti v ravnanju določenih na Policijski upravi Maribor, tudi s smrtjo policistov kot posledico, pa se do sedaj še nikomur od vpletenih ni nič zgodilo. Zaključki so vedno enaki, strokovne službe so ugotovile, da so ravnali zakonito in transparentno.
S tem dolgim uvodom sem tematiko le pripeljal do bistva kolumne. Dolgo časa sem se odločal javno predstaviti zgodbo, ki jo poznam, pa sem potreboval “žegen”, ki ga sedaj imam. Gre za pozabljen, prikrit dogodek iz leta 2011, ko je v Mariboru županoval Franc Kangler in bil v tem času že vsakodnevna tarča policije in medijev. Dne 4. 5. 2011 je doživel tudi znamenit prihod 117 kriminalistov v Maribor, kjer so opravili večje število hišnih preiskav več osumljenim, tudi Francu Kanglerju na njegovem posestvu in v službenih prostorih.
Ugotovljeni so pretresljivi podatki, na kak način so določeni mariborski kriminalisti opravljali svoje delo, ki pa je bilo odobreno celo od tožilstva in preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru. Namreč, v pobudi za izdajo odredbe za prisluhe zoper Kanglerja in druge, ki so jo mariborskemu tožilstvu podali mariborski kriminalisti, je navedeno:
Pobudo za izdajo odredbe o prisluhih je sestavila takratna vodja Okrožnega državnega tožilstva v Maribora, Elizabeta Györkös, mama kasnejše ministrice za notranje zadeve pod Cerarjevo vlado. Gre za uraden dokument, ki je bil podlaga za izdajo odredbe o prisluhih, s pomočjo katere so v nadaljevanju leta 2009 mariborski kriminalisti šest mesecev neprekinjeno neposredno prisluškovali županu Kanglerju in še dvema osumljencema, posledično pa tudi mnoštvu drugih oseb, ki niso bile vpletene v sume kaznivih dejanj.
Prosim, da podrobno preberete zgornje navedbe iz pobude. Kaj vam povedo?
Mariborski kriminalisti so tožilki Elizabeti Györkös podali pobudo, naj z njihovimi predlogi prepriča preiskovanega sodnika Janeza Žirovnika, da izda odredbo za prisluhe. In kaj so predlagali, pravzaprav načrtovali? Iz zgornjega zapisa je razvidno, da so z ukrepom prisluha želeli v osnovi pridobiti informacije in dokaze za izvedbo kazenskega postopka, kajti s klasičnimi metodami policijskega preiskovanja po njihovo ne bi dosegli načrtovanega. Kaj to pomeni? Do podaje pobude za prisluhe niso pridobili nikakršnih sumov in dokazil, da je Franc Kangler karkoli kršil, le en kup natolcevanj, izmišljotin in prerokovanj, kaj se bo v prihodnosti zgodilo. Vse to so pridobili od neimenovanih, anonimnih, vendar – iz njihovih zapisov v uradnih zaznamkih je razvidno – »zanesljivih in preverjenih virov«. Da, niti en policijski dokument ni vseboval vsaj enega imena in priimka ter ostalih identifikacijskih podatkov osebe, ki bi mariborskim policijskim preiskovalcem dala verodostojne in z dokazi podprte informacije.
Še več, z izvajanjem ukrepa prisluha so nameravali vzporedno izvajati tudi klasične metode policijskega dela, v njihovem primeru razgovore na vseh nivojih občinske uprave, v podjetjih in pri osebah, ki so pri domnevnih nepravilnostih sodelovale. Kot osnovo policijskega dela pa bodo uporabili zapisnike o delu Mestnega sveta, načelno mnenje KPK in, ne boste verjeli, novinarske ugotovitve v dnevnem časopisju. Iz navedenega je moč sklepati, da bodo s takšnim delom vršili pritisk na inkriminirane osebe, po njihovih navedbah, z namenom vzpodbuditve telefonske komunikacije med osumljenimi in njihovimi stiki. Pričakovali so, da bodo s tem povečali rizik razkritja že storjenih kaznivih dejanj, kot tudi dejanj, ki so v fazi priprave in organizacije.
Če vse te njihove navedbe poenostavimo, ugotovimo, da so nameravali s svojim delovanjem, pritiski, ali po njihovo »povečanje rizika razkritja kaznivih dejanj osumljenih«, izvajati 37. člen Kazenskega zakonika, imenovan – Napeljevanje – h kaznivemu dejanju. Gre za povsem logično sosledje, posebni preiskovalni ukrep prisluh, in vzporedno podprt s klasičnimi policijskimi metodami, ki bi skupaj dali zadostne dokaze, ki pa jih do trenutka pridobitve odredbe za ukrep prisluha niso imeli.
Že v tem je spornost izdaje odredbe, kajti če bi tožilka Györkös in preiskovalni sodnik Žirovnik nepristransko ocenjevala pobudo mariborskih kriminalistov, odredbe Žirovnik nikdar ne bi smel izdati. Pa jo je. Tudi tožilka je pobudo na predlog mariborskih kriminalistov posredovala do preiskovalnega sodnika. Kot dolgoletnemu, izkušenemu kriminalistu se mi zastavlja vprašanje, ali je policijski predlog samo površno prebrala? Kajti ob tej razlagi obstaja še samo dejstvo, da so postopek pridobitve ukrepa prisluha načrtno peljali v smeri, da je odredbo potrebno pridobiti na vsak način, ne glede na utemeljenost. K tej drugi razlagi se tudi sam nagibam.
VODJA PREISKOVALCEV: “KANGLERJA JE TREBA KAZENSKO IN MEDIJSKO UNIČITI”
Mariborski kriminalisti so na podlagi pridobljene odredbe za prisluhe v letu 2009 šest mesecev prisluškovali osumljenim osebam, zanimivo pa je, kako so se lotili izvajanja t. i. klasičnih policijskih metod. Danes, v letu 2021 so prišli na dan zastrašujoči podatki, na kak način so določeni mariborski kriminalisti poskušali pridobivati informacije, podatke in dokaze o delovanju Kanglerjeve – poimenovali so jo – kriminalne združbe.
Zaslišanja na preiskovalni komisiji o zadevi “Franc Kangler”, ki so jo ustanovili leta 2019 v Državnem zboru Republike Slovenije, so razkrila neverjetne nezakonite metode, ki so jih izvajali. Tri osebe, ki so pričale brez javnosti, so potrdile, da so jih določeni kriminalisti pri zaslišanjih v policijskih postopkih zoper Franca Kanglerja ustrahovali, jim grozili, v kolikor ne izpričajo karkoli obremenilnega zoper Kanglerja. Njihovo nemoč, neposedovanje česarkoli, kar bi lahko uporabili kot sum zoper Franca Kanglerja, so nadomeščali s pritiski na zaslišane priče in osebe, ki bi naj bile po njihovo vpletene v nezakonitosti.
V kazenski zadevi “radarji” sta na sodišču dve zaslišani priči izpovedali, da so jima določeni mariborski kriminalisti na zaslišanju grozili, v kolikor ne obremenijo župana Kanglerja, da ne bodo dalj časa videli svojih otrok, ker bodo v zaporu, ali pa so jim celo obljubljali dogovor s tožilci za manjšo kazen ali pa oprostitev. Nihče od navedenih ni klonil pod temi pritiski, saj kot sami navajajo, niso imeli s čem obremeniti župana.
Tudi meni so se zaupali nekateri akterji, da so jih določeni mariborski kriminalisti ali ustrahovali ali pa jih napeljevali k podaji obremenilnih dokazov zoper Kanglerja. Tako je v enem primeru k nekemu odvetniku prišel direktor znane mariborske avtohiše in mu potožil, da sta do njega pristopila dva mariborska kriminalista, eden od njih je bil Z. K., in mu grozila, da bo imel vsakih štirinajst dni hišno preiskavo, v koliko jima ne nudi obremenilne informacije zoper Kanglerja. Spet v drugem primeru sta dva kriminalista iz mariborske kriminalistične policije prišla v pisarno neke osebe in ji najprej za podajo česarkoli obremenilnega zoper Kanglerja obljubila denarno nagrado v višini (nisem povsem prepričan, ampak mislim, da mi je dejal) 20.000 evrov, ker pa z njima ni želel sodelovati, saj ni imel informacij, ki so ju zanimale, je bil teden dni kasneje sam v kazenskem postopku v eni od Kanglerjevih kazenskih zadev, ki pa je po več letih padla že na tožilstvu. Tudi eden od takratnih Kanglerjevih podžupanov Mestne občine Maribor mi je zaupal, da je kriminalist nanj vršil pritisk, naj obremeni Kanglerja, do groženj pa ni prišlo.
Dve priči, ki sta bili zaslišani na preiskovani komisiji v zadevi “Franc Kangler”, sta izpovedali tako pretresljive informacije, da je preiskovalna komisija pod vodstvom poslanca Dejana Kaloha zoper mariborskega kriminalista A. G. podala celo kazensko ovadbo na pristojno tožilstvo.
Iz vsega navedenega ni težko ugotoviti, na kakšen način so se mariborski kriminalisti, ki so vodili celotno zadevo “Franc Kangler”, lotili preiskovanja. Niti prisluhi niti klasične policijske metode niso dale rezultatov, primarna metoda pa so jim bili pritiski in ustrahovanje vpletenih oseb, da v čemerkoli izdajo Franca Kanglerja, kajti očitno so obupano upali, da bo kdo klonil in jim karkoli zaupal.
In kot vse kaže, “bi naj” nekdo le podlegel tem pokvarjenim in nezakonitim pritiskom.
Dne 30. 6. 2011, v zgodnjih jutranjih urah, je v dupleški gramoznici tišino prekinil strel iz pištole. Tega jutra je sodelavce na Mestni občini Maribor šokirala novica, da se je ustrelil njihov sodelavec Aleš Škof. Večina ni mogla verjeti tej novici, le zelo redki pa so vedeli, da se je z Alešem zadnje čase dogajalo nekaj čudnega.
Aleš Škof je bil zaposlen na MOM na zaupanje župana, kot vodja službe za delovanje mestnega sveta in predsednik nadzornega sveta Doma pod gorco. Kangler pove, da sta se zelo dobro razumela in da mu je bil Aleš Škof skoraj kot sin. Ko so se začeli kazenski in medijski pritiski na Kanglerja, je tudi Škof padel v to kolesje mariborskih kriminalistov. Bil je eden od ovadenih v kazenskem primeru Dom pod gorco, ki je sicer padel po hitrem postopku in so bili vsi oproščeni. Njegovo ime se je pojavilo tudi v zadevi Ježovita, pri oddaji občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježoviti.
Franc Kangler mi je povedal, da se je nekaj več kot mesec dni pred samomorom srečal z očetom Aleša Škofa, ki mu je zaupal, da je z njegovim sinom nekaj močno narobe, da je zelo čuden. In je Kanglerja prosil, če se lahko z njim pogovori. Ta mu je obljubil, da bo zadevo uredil. Kmalu za tem je Kangler poklical Aleša Škofa v svojo pisarno in mu predočil očetove strahove. Škof mu je dejal, da ni nič narobe in naj ne skrbi, da bo vse sam uredil. Kangler ga je vprašal, ali se je zaljubil v drugo žensko in ga sedaj to muči, pa mu je Škof zatrdil, da nikakor ne in da je med njim in njegovo soprogo vse v najlepšem redu.
Kangler je v nadaljevanju od njegove soproge izvedel, da je mož Aleš Škof nakazal oziroma prenakazal na njen transakcijski račun več tisoč eur, katerih izvora ni pojasnil, vendar ga Kangler o tem ni spraševal.
Dne 4. 5. 2011 so kriminalisti opravili znamenite hišne preiskave pri Kanglerju in drugih osumljenih. Kangler je povedal, da je na hišni preiskavi pri njem v Zimici prišlo do zanimivega dogodka, ko so kriminalisti s hišno preiskavo že zaključili in se s kraja odpeljali, med potjo na drugo lokacijo pa je kriminalist Aleksander Geršovnik, ki je vodil preiskavo, v vozilu prejel telefonski klic (Kangler smatra, da od kriminalista Zlatka Kranjca), ki mu je posredoval informacijo, da ima Kangler na posestvu v ptičji hišici na drevesu nadzorno kamero, ki jo je treba zaseči, ker izvira iz kaznivega dejanja.
Seveda so se vsi vrnili nazaj po to kamero in jo zasegli brez odredbe, mimo veh zakonskih okvirov. Splošno znano je, da je kazenska zadeva ptičja hišica padla na sodišču ob obrazložitvi, da sploh ne gre za kaznivo dejanje. Ob tem je Kangler takoj povezal zaseg z dejstvom, da je za kamero in kje se nahaja, vedel izključno Aleš Škof in nihče drug, razen Kanglerjeve družine. Posebej zanimivo je bilo, da Škofa na dan hišnih preiskav ni bilo v službo in tudi v naslednjih dneh nikomur ni pojasnil, kje je bil in zakaj je izostal. Kangler pa od njega tudi ni želel pojasnila.
V nadaljevanju so se na MOM pojavile govorice, da je s Škofom nekaj hudo narobe in da po občini hodi z revolverjem, za katerega je Kangler vedel, da pripada Škofovemu očetu. Izvedel je tudi, da je bil Škofov oče štiri ure v družbi novinarja Večera Peršaka, zanj pa se je v določenih krogih govorilo, da bi naj bil v rednih kontaktih z enim od glavnih mariborskih policijskih preiskovalcev v zadevi “Kangler”.
In prišel je dan, ko se je zgodilo nepričakovano.
Direktorico Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor Tanjo Vindiš Furman je na službenem računalniku presenetila elektronska pošta z elektronskega naslova novinarke časnika večer Nine Ambrož. V njej je Vindiševi očitano, da se naj sramuje, ker opravlja dve dobro plačani službi in v obeh prejema enormne zneske. Ker sta vsebina in pošiljatelj Vindiševo presenetila, je telefonično poklicala dotično novinarko Ambrož in jo vprašala za namen poslanega maila. Nina Ambrož je bila močno presenečena nad klicem in odločno zanikala pošiljanje očitane ji elektronske pošte. Dejala je, da tega ona ni poslala in da bo zadevo prijavila na policijo zaradi kraje identitete, kar je tudi storila.
Mariborski kriminalisti so prijavo resno obravnavali in kmalu je ugotovljeno, da je res nekdo ukradel identiteto novinarke, sporno elektronsko pošto pa poslal iz računalnika v prostoru mariborske univerzitetne knjižnice. Pridobili so celo video nadzorni posnetek iz knjižnice, na katerem je bilo mogoče videti osumljenca.
V nadaljevanju je bila dne 28. 6. 2011 Vindiševa vabljena v prostore Policijske uprave Maribor na prepoznavo oseb po video posnetku. Pokazan ji je bil posnetek iz knjižnice in na njem je takoj prepoznala Aleša Škofa. Šokirana nad spoznanjem tega preiskovalcem ni povedala, temveč je ugotovitev zadržala zase, je pa še tega dne z žalostno novico seznanila Kanglerja.
Župan Kangler je istega dne poklical Škofa v svojo pisarno in se želel z njim pogovoriti o nastali situaciji, ob prihodu pa mu je Škof le dejal: »Župan, oprosti, ne morem ti več pogledati v oči!« Kangler mu je le dejal, naj se sestane z Vindiševo in se pogovorita. Po tem sta se razšla in se nikdar več videla.
Zjutraj 30. 6. 2011 je Aleš Škof končal svojo življenjsko pot s samomorom.
Kaj ga je vodilo v tako brezupno dejanje? Sosledje dogodkov, ki so predstavljeni, utemeljeno nakazuje na nekaj, kar je grozljivo imenovati ali napisati. S kakšnim razlogom je bil v tako slabem psihičnem stanju, da so to opazili vsi sodelavci? Zakaj je več kot mesec dni hodil z revolverjem naokoli in celo po prostorih Mestne občine?
Dejstvo, ki ga ne gre prezreti, da je edini vedel za kamero v ptičji hišici, nakazuje na to, kar je že samo po sebi jasno. Sodeloval je s preiskovalci in posredoval podatek o nahajanju kamere. Nakazanih več tisoč eur, katerih izvora ni znal pojasniti, bi lahko bila nagrada policije za posredovano informacijo? Kaj je hotel pridobiti s krajo identitete novinarke Ambrož in poslano diskriminatorno elektronsko pošto Vindiševi? Ali obstaja možnost, da so mu to dejanje naročili policijski preiskovalci iz zadeve “Kangler”? Presodite sami! Pridobil sem informacijo, ki jo je posredoval “insajder” iz SKP PU Maribor (ime in priimek sta mi znana), da sta dva glavna preiskovalca v zadevi Kangler delala vse na tem, da se Kanglerja okrivi za smrt Aleša Škofa.
Ali je podlegel pritiskom in grožnjam mariborskih kriminalistov, ki so vodili zadevo “Kangler” in hišne preiskave? Modus operandi, ki so ga imeli, tega nikakor ne izključuje. Kakšne bi naj bile te grožnje? Enake kot pri nekaterih drugih, da bo šel v zapor, da dolgo ne bo videl svojih otrok in soproge? Škof je bil v tem času v kazenski preiskavi zaradi Doma pod gorco in Ježovito. Nekateri so mi potrdili, da je bil nežna duša in labilen. Kot takšen je bil idealen, da podleže pritiskom preiskovalcev.
Delo v policiji z viri in informatorji je zelo kompleksno. O kontaktih preiskovalca in informatorja ter prejetih informacijah mora biti sestavljena ustrezna dokumentacija, o posredovanju denarne nagrade stroškovnik, še posebej temeljito in natančno, če gre za registriranega informatorja.
Osebno smatram, da so v tako obsežni in kompleksni zadevi, kot je bila Kanglerjeva, preiskovalci morali delovati le z registriranimi viri, kar pomeni, da bi lahko bil tudi Aleš Škof registriran vir, še posebej, če je za informacije morebiti prejel tako visoko denarno nagrado.
In vse to je dokazljivo. V kolikor se moja teza potrdi, mora biti pri vodji Sektorja kriminalistične policije PU Maribor vsa dokumentacija o registriranih virih, osebni podatki, vsi kontakti in zapisane vse informacije, ki so jih nudili preiskovalcem. Pregled te dokumentacije bi razkril marsikaj, morebiti celo kak sum storitve kaznivih dejanj pri delu z informatorji. Še posebej v primeru Aleša Škofa, ki je iz predvidljivih in nakazanih vzrokov celo storil samomor. Največ o tem bi vedela povedati takratna vodja kriminalistične policije v Mariboru, ki sta neposredno vodila celotno zadevo “Franc Kangler” in nadzorovala kasnejše podajanje kazenskih ovadb: Janez Lovrec in Robert Munda.
Preveč je že bilo smrti v policijskih vrstah po celotni Sloveniji zaradi raznovrstnih pritiskov na delovnem mestu in v nezakonitih ter neutemeljenih postopkih, v katerih so se znašli posamezniki, ki teh pritiskov niso vzdržali, storili samomor ali pa posledično zboleli in umrli.
Da pa neke uradne osebe s pritiski in z grožnjami pridobijo nekoga zoper drugo osebo, je pa nesprejemljivo in nezaslišano. V primeru določenih iz mariborske kriminalistične policije, ob sedanjih spoznanjih, nič presenetljivega.
POLICISTKE IN POLICISTI UMIRAJO, NJIHOVI MORILCI OSTAJAJO NEDOTAKLJIVI
Naslovna FOTO: Zoran Šarič.