Čas po znamenitih hišnih preiskavah, pa vse do pričetka mariborski vstaj oktobra 2012, je bilo obdobje intenziviranja napadov na župana Kanglerja iz vseh topov. Politik Rok Peče, ki je bil njegov podžupan, ga je javno preko medijev celo označili kot osebo, ki nujno potrebuje psihiatrično pomoč. Mariborska policija je po preiskavah pričela s sistematičnim podajanjem kazenskih ovadb zoper Kanglerja v časovnih presledkih. Skorajda ni bilo projekta, za katerega ga niso ovadili. Za njih je bilo vse kaznivo dejanje.
Ker sem bil takrat zaposlen na Policijski upravi kot kriminalist, sem imel v marsikaj vpogled, hkrati pa so mi nekateri sodelavci zaupali, kar mi je določene stvari razsvetlilo bolj, kot so sami pričakovali. Tako mi je takratni vodja mariborske kriminalistične policije navrgel, da je policija svoje naredila, kako bo pa na sodišču, pa ni več njihova stvar. Prav tako sem od vira izvedel, da je takratni vodja preiskovalcev izjavil, kako je Kanglerja treba kazensko in medijsko uničiti, ne glede na to, ali bodo kazenske ovadbe sedele ali ne. Čemu takšno sovraštvo do župana Kanglerja?
Vzporedno s tem so tudi mediji vodili zoper župana svoj boj, prav zanimivo je bilo spremljati predvsem dogajanja na Večerovi spletni strani, kjer so se med seboj odkrito bojevali privrženci in nasprotniki Kanglerja.
Večer se je šel celo tako podle igre, da je s pomočjo anonimke, ki je nesporno prišla iz policijskih vrst, okrivil Kanglerja za nezakonito zaposlovanje določenih oseb na MOM in celo pridobitev dovolilnic za parkiranje na območju MOM. Niso več vedeli, kje, kdaj in kako bi se ga še lotili.
Podrobnosti si preberite v četrtem poglavju knjige ŽUPANOV BOJ:
4. ZAČETEK KONCA ŽUPANA FRANCA KANGLERJA
V mesecu marcu 2012 me je na družbenem omrežju Facebook presenetilo zasebno sporočilo Jokerja, o katerem sem že predhodno pisal in s katerim nisva imela stikov vse od najinega spora zaradi Kanglerja pred več kot letom dni. V sporočilu me je vprašal, če sem jaz del nekih »nabijanj« na Večeru v komentarjih, kajti včeraj je domnevno prvič pogledal komentarje, pa ga je skoraj kap. Posredoval mi je povezavo do spletne strani, kamor naj pogledam: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2012040105767651.
Zadeva bi se naj po njegovo vlekla že nekaj časa. Prosil me je samo, da mu povem, na koga se lahko obrne na policiji za take stvari, da ne izgublja časa. Navedel je, da bo to koristilo tudi »najinemu« prijatelju Kanglerju, saj si tudi on želi izvedeti, kdo je za vsemi tistimi komentarji.
Bolj kot sem bral njegovo sporočilo, manj mi je bilo vse skupaj jasno, zato sem mu odgovoril, naj mi pojasni, za kaj sploh gre. Moj prvi odgovor njemu je bil, citiram:
»Da ti nekaj razložim! Spomnim se lanskega leta, ko sva imela na tvojem facebook zidu duel glede Kanglerja, kjer si ga imel zelo grdo in mi to ni pasalo, saj je le moj prijatelj in mi ni prav, da se ga javno blati, ne glede na to, kaj se o njem govori in piše. Potem sva se kasneje dvakrat v mestu srečala, enkrat v Europarku, enkrat pri občini in si me obakrat očitno ignoriral ( vem, da boš to zanikal, pa me ne boš prepričal v nasprotno in me sploh ne zanima ). Si oseba, ki sem jo spoštoval, ampak je vse skupaj žal zvodenelo. Nekdo, ki me kljub vsej moji dobroti ignorira, si ne zasluži moje naklonjenosti. Verjamem, da te to ne bo prizadelo, zato naj najin odnos ostane tak, kot je zdaj, na nuli. Sploh pa ne maram ljudi, ki te poiščejo samo takrat, ko te rabijo, drugače pa te ignorirajo. Ugotavljam, da si me takrat, ko sva se družila, samo poskušal izkoristiti za pridobitev kakih informacij. Kljub vsemu sem pogledal link, ki si mi ga poslal in vidim, da ljudje nesramno napadajo, žalijo in se norčujejo iz Kanglerja. Iz tvojega pisanja vidim, da bi nekomu rad dokazal, da nečesa ti ne pišeš in da to nisi ti. Več ni razvidno. V tem jaz ne vidim nič spornega, sploh pa ne znakov kakega kaznivega dejanja, ki bi ga preganjala policija. Ljudje očitno lahko po internetu marsikaj pišejo, pa nikomu ništa. Mi pa je zadeva postala zanimiva in bom čisto za sebe, neobvezno malo pobrskal, ker vidim, da so med nami vulgarneži, ki zelo grdo pišejo o Kanglerju. Si ti del tistih nabijanj na Večeru?.. na komentarjih?.. Kaj ti pa to pomeni? Ma sploh mi ni treba nič odgovarjat, ker nimam časa in namena debatirat s teboj o čemerkoli. Žal si izrabil moje zaupanje in naj ostane pri tem. lp, Zoran«
In res, zadeva mi je postala izredno zanimiva takoj, ko sem prebrskal prvi članek na spletnem portalu vecer.com, ki mi ga je Joker posredoval.
V nadaljevanju mi je napisal, da sem pristranski in vedno sem bil, ko je šlo za Kanglerja, kar po njegovo ni prav, najin odnos »na nuli« pa je čisto v redu. Pozval me je, da v kolikor je Kangler res moj prijatelj, da mu pomagam razčistiti, kdo so ti ljudje na Večerovih komentarijh, ki tako grdo pišejo zoper njega. On pa ima na »stendbaju« odgovorne na Večeru, SICERT, IJS, odvetnico. Bil je tudi na policiji in nekatere stvari bodo šle na zasebno tožbo, če bo za njih razlog. Navedel je, da so nekaj komentarjev danes že odstranili, bodisi avtorji sami ali pa »občinarji«, ki na vse pretege branijo Kanglerjevo ime. On se vedno predstavi z imenom in priimkom, vse ostalo pa je sramotno nabijanje brez obraza. Mene je direktno vprašal, če sem del tega, ker se mu je zdelo, da bi lahko bil med tistimi, ki po sili pišejo, da je Kangler čist kot solza in naj se župan naslednjič, ko odgovarja na komentarje, tudi sam podpiše. Predvsem pa naj premisli, kdo mu tam zares spušča puščice. Jaz mu lahko pri tem pomagam.
Citiram moj odgovor:
»Ok, povedala sva si, naj bo dovolj, bom pa res preiskal te zapise, ker vidim, da jih je kar dosti v različnih člankih v večeru, pa mislim, da ne bo težko sestavit ena plus ena. Ajde zbogom.«
V naslednjem sporočilu je navedel, da je »gor« veliko tega nabijanja že nekaj mesecev, kar je ignoriral do včeraj, je pa potrebno IP-je »skrekat« in poiskati izvor, čeprav bo to skoraj nemogoče, če je kak napol heker na drugi strani. Je pa dobil namig od novinarskega kolega, da bi naj bil pod enim od teh zapisov A. D., ki je prav tisti Kanglerju tako zaželjeni Alcoholic press. Če je to res, potem je to že cela zmaga. Sam pravi, da ga ne pozna, ne ve, za koga gre in ne ve, kako izgleda, pa tudi govoril ni nikdar z njim.
Dejansko nisem vedel, o čem natančno Joker piše, zato sem pri prvem bežnem pregledu večerovih člankov in komentarjev pod njimi zasledil zelo zanimive podatke in se odločil, da bom zadevo kolikor toliko temeljito raziskal. V naslednjih dneh sem na večerovem spletnem portalu prebral en kup člankov njihovih raziskovalnih novinarjev, ki so se lotevali tem v povezavi z ugotovljenimi raznoraznimi nepravilnostmi Franca Kanglerja, pod vsemi pa so lahko bralci napisali svoje komentarje. Pri tem so si nekateri res dali duška in župana z vsemi sredstvi diskreditirali, nekaj pa je bilo takšnih, ki so Kanglerja zagovarjali. Ob branju vseh teh komentarjev sem še posebej izločil nekaj oseb, ki so množično diskreditirali župana in vse, kar se je dogajalo okoli njega. V vseh primerih so pisali komentarje pod vzdevki, tako da jih ni bilo mogoče identificirati in sicer »Alcoholic press alias Fronc Kongler«, Bumbar, Turbobolfenk, Bolfenk« in še več njih.
Za osebo Alcoholic press alias Fronc Kongler sem zasledil, da so ga nekateri komentatorji povezovali z Jokerjem, mislili so, da gre zanj, vendar mi je Joker sam naznanil, da je to nek bivši novinar A. D., kar sem v nadaljnjih preverjanjih tudi potrdil. Ugotovil sem pa še nekaj, kar je Joker v začetku, dokler tega še ni vedel, odločno zanikal in sicer, da ga imajo določeni komentatorji tudi za osebi z vzdevkom »Bumbar« in »Turbobolfenk«. Ker sem se zadeve lotil zelo temeljito, sem kaj hitro ugotovil, da je Joker dva komentarja pisal pod enakim IP-jem, hkrati pa sem naletel na komentarje takoimenovanega »Bumbarja«, ki je prav tako pisal pod enakim IP-jem, kot Joker osebno. Našel sem še več povezav po IP-jih med Bumbarjem in Turbobolfenkom.
Ko sem vse to predočil Jokerju, je bil šokiran, popolnoma na tleh, saj je ugotovil, da se nekdo javno predstavlja zanj. Navedel je, da se nekdo dela norca iz njega, jutri pa gre takoj na policijo. Vprašal me je, če imam printscreen, saj se nekdo izdaja zanj. Čeprav ve, da mu ne verjamem, mi je kljub temu hvaležen za ugotovljeno. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj se Kanglerju »trga«. Na otroka je prisegel, da nima nič pri tem. Napisal je, da je bil dan prej na policiji in se dogovarjal, kako in kaj. Ne ve, kdo je za tem, ne ve zakaj, nekomu je očitno v interesu, pisal je, da je utrujen od vsega, na robu joka trenutno in da bo jutri podal prijavo.
Smatral je, če se je nekdo podpisal kot on, potem ni čudno, da se tako sklepa. V nadaljevanju je navedel, da bo šel na policijo, da ne more verjeti, kako se lahko nekdo izdaja zanj, ugotavljal je, da bo sicer težko izslediti prave komentatorje, kajti nekateri so strokovnjaki za računalništvo in dobro obvladajo postopke, kako jih ne izslediti na svetovnem spletu.
Kakorkoli, sam dobro vem, da v kolikor dve osebi, z dvema različnima vzdevkoma, delujeta iz istega IP-ja, pomeni, da uporabljata isti računalnik, kar brez dvoma pomeni, da je Joker=Bumbar=Turbobolfenk ali pa vsaj osebna poznanstva in enaki cilji. Jokerju nisem ničesar zameril, še vedno je zame odličen medijski delavec, prijetna oseba, vendar stikov od takrat vse do danes nisva več imela, podatkov, da bi na policiji prijavil krajo identitete, pa tudi nimam. Mislim da sploh ni podal prijave. Bolje da ni, kajti v kazenskem zakoniku obstaja tudi kaznivo dejanje krive ovadbe.
Zakaj vse to opisujem? Določene medijske hiše so na vse možne načine poskušale pripisati županu in njegovi ekipi, da izvajajo razne vrste javnih, političnih pritiskov na medije, še posebej na njihove novinarje Aljošo Peršaka, Igorja Selana iz Večera, Tomaža Klipšteterja iz Dnevnika, ki so bili takrat tudi glavni protagonisti pisanja negativnih člankov in medijske diskreditacije Kanglerja. To so javno znani in objavljeni podatki, identiteta novinarjev je v javnosti poznana prav iz njihovih člankov in šlo je za javni interes. Novinarka Večera Nina Ambrož je celo napisala Diplomsko delo na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede, s temo: »Politični pritiski na lokalni medijski sceni – primer omrežja župana Franca Kanglerja.« Tudi to diplomsko delo je javno objavljeno na svetovnem spletu, dostopno vsakomur. Po njenih analizah so bili zaznani formalni in neformalni pritiski na medije s strani Kanglerjevega omrežja. Diskreditacije, ustrahovanja novinarjev, odtegovanje informacij in javne pritožbe pa so bile po njenih ugotovitvah v obdobju od leta 2006 do 2012, ko je bil Kangler župan, skorajda vsakdanje stanje. Ker sem diplomsko delo prebral v celoti in v njem našel kar nekaj nesmislov, napačno ugotovljenih dejstev, s sumom namerno škodovati Francu Kanglerju ali zaradi nestrokovnosti avtorice, se bom v kasnejših poglavjih lotil tudi te teme.
Če bi se novinarka Nina Ambrož nepristranko lotila analize komentarjev ob člankih v spletnem dnevniku Večer, danes njene diplomske naloge zagotovo ne bi bilo. Ker pa je analitično obdelala le članke svojih kolegov iz Večera in Dnevnika, pa je imela dobro osnovo za sestavo naloge. Žalostno je, da novinarji velikokrat pišejo to, kar želijo in hočejo pisati, ne pa tisto, kar bi morali in to je v primeru Franca Kanglerja več kot očitno.
Kakorkoli, neizmerno se zahvaljujem Jokerju, ki me je v svoji nevednosti ali naivnosti, s tem, ko je srdito reagiral na očitke o njegovi morebitni vpletenosti pri pisanju diskriminatornih komentarjev, pripeljal do tega, da sem lahko v večerovi spletni aplikaciji naredil temeljito analizo komentarjev in komentatorjev, ki so na najgnusnejši način diskreditirali celotno Kanglerjevo ekipo. Hvala tudi ekipi Večera, ki je omogočila, da je lahko komentarje pisal kdorkoli brez registracije, pod psevdonimom in da se je ob vsakem komentarju in imenu komentatorja izpisal IP uporabnika. S tem ste mi olajšali delo, saj sem lahko na podlagi vseh teh podatkov izluščil posameznike, ki so pri diskreditacijah izstopali, pri pregledu njihovih IP-jev pa sem ugotovil, da gre povečini za iste osebe s psevdonimi, z menjajočimi dinamičnimi IP-ji, ki pa so se jim ponavljali.
Res je, tudi Kanglerjevi podporniki so se pojavljali med komentatorji, katerih namen je bil predvsem prepričati nasprotno stran, da nimajo prav. Včasih so naredili kakšno napako in se izdali, da so županovi privrženci, kar so njihovi nasprotniki takoj izkoristili in jih v komentarjih diskreditirali. Ko sem bral vse te komentarje, sem lahko med njimi zaznal pravo vojno. Spomnim se, da sem v nekem trenutku Kanglerja seznanil z mojimi ugotovitvami in mu predlagal, da se nima smisla bosti z nasprotno stranjo, ker ne bo pozitivnega učinka, vse skupaj se bo samo poslabšalo. Upošteval je moj nasvet.
Očitki o domnevnih političnih pritiskih omrežja Franca Kanglerja na medije ter ustrahovanja in diskreditacije novinarjev Večera in Dnevnika, mi ob teh mojih ugotovitvah delujejo kot »bevskanje ščeneta«, ki je namerno sprovociral velikega psa, potem pa od njega dobil vzgojen odgovor. Po njihovo lahko mediji pišejo članke in komentarje, kakršne si zamislijo, tudi če naslovnika popolnoma diskreditirajo, nasprotna stran pa se ne bi smela braniti. V tem primeru se takoj čutijo napadene z očitki njihove diskreditacije in ustrahovanja. Žalostna, a poučna zgodba, ki se je zgodila v Mariboru, le potrjuje moje navedbe, da si mediji dovolijo veliko preveč in včasih gredo preko vseh meja, ne glede na žrtve in kolateralno škodo. Ravnatelj neke mariborske srednje šole je bil zasačen pri spolnem aktu s profesorico te šole, dijak ju je posnel z video kamero, posnetek pa je takoj zaokrožil na družbenih omrežjih in bil objavljen v medijih. Veliko posmehovanja, poniževanja in diskreditacij sta bila akterja deležna v teh dneh prav zaradi objave. Pa ne samo to, tudi mediji so ju pribili na križ kot največja grešnika. Mega hvaljeni slovenski radijski moderator in zabavljač iz znane radijske postaje je ravnatelja celo telefonično poklical iz oddaje ter z njim opravil posmehujoč in ponižujoč pogovor. In kakšen je bil epilog te zgodbe? Samomor ravnatelja! Je potrebno dodati še kaj več? Takoj po ravnateljevi tragediji so se mediji zavili v molk in verjetno po tihem molili, da jim ne bi kdo kaj očital.
POLICISTKE IN POLICISTI UMIRAJO, NJIHOVI MORILCI OSTAJAJO NEDOTAKLJIVI
Da pa ne bi ostalo samo pri golem naštevanju in opisovanju nečesa, brez dokazov, bom predstavil nekaj citatov komentarjev teh znamenitih komentatorjev, ki so tako pritlehno najedali oklep Kanglerjevega »omrežja«, potem pa se postavili v obrambni položaj in slovenski javnosti užaljeno naznanjali, kako so napadeni od sovraga Kanglerja.
Veliko komentarjev je, za debelo knjigo, izluščil sem le nekaj udarnih, iz katerih bo vsem jasno, kakšne diskreditacije Kanglerja so se lotevali posamezniki.
Citiram:
Komentator: Fronc Kongler
Datum: 24.1.2012 13:44:00
IP: 77.247.181.164
Customer 692 / Zwiebelfreunde e.V.
»Jas sem tak butast, da sem šele zaj skapiro gdo sem.
Prijatelji me kličejo Sebi! Drgač sem pa menda znan kot moderator na Radiju Center. Sram me je, da sem met fsemi komentatorji najmanj izobražen, mam samo tretjo stopnjo osnovne šole. Astrit, tebi pa fsaka čast, da si tak mlada pa uspešna. Še jas sem ti fauš! Žal nisn niti tak lep, kaj čem, dans to priznam, sem pač naravno blont… mam pa zato ženo, ki je tud novinarka. Tekmujema kdo bo Franceja bolj diskreditiro. Tak hudo si to želima da sma pozabla na svojo profesjonalnost. In tak hudo si to želima, da mama cajt oba viset na večerovih komentarih cele dneve pa pisat na vlko.Kar se pa KARIZME tiče sem pa fsejeno super pubec! Da bote vedli!«
Citiram:
Komentator: bumbar
Datum: 20.2.2012 11:59:00
IP: 178.217.184.147
HOSTEAM S.C.
@Re re antikrist
…..iz Dupleka pa v Maribor, v katerem vlada največji….Xe Xe Xe
Citiram:
Komentator: Tresem se kot…
Datum: 25.2.2012 16:15:00
IP: 109.182.117.141
Telekom Slovenije d.d.
Strah me je:- taekwondoistov- boksarjev- Viol in vseh drugih iz- kot je zapisala kolumnistka Dnevnika-“DRUŠČINE SRČNIH DEČKOV”, ki jih ima “dupleški wannabe duče” neposredno pod kontrolo. Najbolj pa me je strah “DUPLEŠKEGA INTELEKTA” !!! Bog ne daj, da se česa nalezem !!! To je huje od virusnih in bakterijskih obolenj hkrati. Super tudi, da si omenil Pirc Musarjevo; vas mora bit’ pa res strah tam v dupleškem štabu, da se že na take finte obešate….Malo voda v grlo teče, a ???!!!Ajde, odjeb je lansiran !!!!!
Citiram:
KAJ JE ŠLO…
Datum: 21.2.2012 10:36:00
IP: 109.182.118.206
Telekom Slovenije d.d.
…”VE TEM MESTO PREDALEČ” ???!!!! Kot je (Alcoholic Press) alias “FRONC KONGLER” v enem svojih minulih komentarjev že zapisal, “kangleristična taktika medijske mahinacije javnosti”temelji na vrsti slepilnih manevrov, bolj znanih kot “false flag”. Čisto možno, da v sklop slednjih sodijo tudi sami kriminalisti, ki spišejo nekaj ovrgljivega, VLOGO ŽRTVE (preveč popolne, da bi bila resnična, saj vsi vemo, da je glavna napaka teorij zarote- PREVELIKA POPOLNOST) PA POTEM ODIGRA JAVNO ODIGRA “dupleški wannabe duče”!!!Kar bolj moti,je presing, ki ga (ponovno) izvaja DUPLEKIJA, in sicer na že znan način:1.) kot je DUPLEKIJA namerno napadla VEČER, da bi izzvala kontra rekacijo, ki jo je s pridom izkoriščala kot prikaz napada nanjo ter kasneje s “SVETOVANJEM” urednikom, kateri novinar naj jih obravnava, sedaj 2.) “s svetovanjem” VRHU POLICIJE hoče doseči eliminacijo nezaželjenih kriminalistov, s čimer posega, kamor se ne sme posegati…niti po zakonu !!!
3.) v PODOBO ŽRTVE (kako rimokatoliško, mar ne ?!?) sodi tudi “žopanova” jamrarija nad njegovo in usodo Vindiš- Furmanove…”Žopanči”, kako primerno, pozabi omeniti, da je – če že skušamo zanemariti Ježovito-Vindiš- Furmanova (njegova strankarska kolegica) odločilen faktor pri neverjetni usodi njune skupne strankarske kolegice (sicer pa po nekem čudežu podžupanje), ki je diplomirala na dan objave razpisa, hkrati pa ob dnevu zaposlitve v javni sektor prejela še šolnino za magisterij! MARIBORČANI, KAKO DOLGO ŠE ????!!!!????
Citiram:
Komentator: Kaj “duče” ???!!!
Datum: 16.2.2012 19:42:00
IP: 109.182.115.159
Telekom Slovenije d.d.
…si dobil lekcijo od Krčmarjeve na 24ur ??!!…Hehehehehehehe….pa tisti goveji ksiht, kot je nekdo zapisal pred mano…Pa ni ti to Maribor, da boš bentil in robantil in diktiral, tako, kot diktiraš MB utripu in aparatčikom na sejah mestnega sveta !!!!!Si dobil malo po puklu, a ne ??Še dobro, da ni “Majkl” govoril…to bi šele bila sramota…Hehehehehe…koja šaka jada….”managerji” s proračunsko siso v ustih….drugače pa telečji pogledi…
Predstavljeno je le minimalno število spornih komentarjev, veliko več jih je bilo napisanih, vsi so javnosti dosegljivi na Večerovi spletni strani, samo članke o Francu Kanglerju je potrebno poiskati vse od začetka leta 2011 naprej in vsak si ob prebiranju lahko ustvari svojo sliko.
“KOT POLICIST IN KRIMINALIST JE SVOJE DELO JEMAL ZELO DOSLEDNO, VČASIH CELO FILMSKO”
V začetku leta 2012 je enega od vodstvenih položajev mariborske policije zasedel moj kolega, prijatelj, bivši sodelavec, imenoval ga bom »Roman«, s katerim sva pred leti dalj časa neposredno delila poklicno pot. V tistem času sva vzpostavila zelo pristen, prijateljski odnos, se odlično razumela tako poklicno, kot tudi zasebno. Usoda je hotela, da je po letih uspešnega dela v naši skupini, poklicno pot nadaljeval drugje, vendar še vedno v policiji. Njegove vrnitve sem bil zelo vesel, predvsem tega, da bo prav on prevzel naše vodenje. Ker sva bila še vedno nekako prijateljsko povezana, sva večkrat odšla na pijačo in klepet v kakšen lokal ali pa je prišel k meni v pisarno in obujala sva spomine ter obdelovala tekoče službene zadeve. Pogovor je med ostalimi temami večkrat nanesel na Franca Kanglerja, sploh zaradi pereče problematike, ki se je okoli njega dogajala. Romanu sem povedal, da se s Kanglerjem dokaj redno sestajam, da sva v dobrih odnosih, povedal sem mu tudi moje stališče glede tega, kar se Kanglerju dogaja. Vedel sem, da Roman ni temeljito seznanjen s celotno problematiko, saj je šele nastopil novo delovno mesto, povedal pa mi je, da si želi tudi od mene izvedeti kaj več. Ker nisem imel karkoli skrivati, sva debatirala o trenutnem stanju, ki sem ga poznal v povezavi s Kanglerjem, nisem pa mu imel povedati kaj več, kot to, da je župan zelo jezen na policijo zaradi tega, kar mu počnejo. O pogovorih z Romanom sem seznanil tudi Kanglerja, pa je bil precej nezaupljiv do njega in smatral, da želi izključno pridobiti informacije od mene, ker mu nekaj pripravljajo in je nastavljen od Generalnega direktorja Policije. Najprej temu nisem verjel, kajti Romana sem poznal zelo dobro in misel, da bi me on izkoristil, se mi je zdela skoraj nemogoča. Tako sem bil nekaj časa »kurir« med Kanglerjem in Romanom, s tem, da sem še naprej podpiral in zagovarjal Kanglerja, čeprav je Roman vedno bolj nakazoval, da se strinja s tem, kar se je Kanglerju zgodilo in kar mu še sledi. Predvsem je pri tem mislil na že podane in bodoče kazenske ovadbe zoper njega.
Ko sem ugotovil, da se županu ne piše nič dobrega, sem Romanu ob priložnosti omenil, da so te ovadbe nesmiselne in da zame ne pijejo vode. Na to je dejal, da v kazenskem zakoniku pač obstaja nek člen, po katerem ga lahko ovadijo, njegova trditev, ali bodo zadeve na sodišču sedele ali ne, več ni njihova stvar, policija je svoje naredila zakonito in nihče jim ne more ničesar očitati, pa je dejstvo, ki me je precej vznemirilo. Takšno razmišljanje in sklepanje vodstva policije se mi zdi nečloveško. Potemtakem se lahko organi pregona lotijo kogarkoli, pri vsakem se bo našel kak člen v Kazenskem zakoniku, po katerem se ga lahko ovadi, pa četudi bo kasneje oproščen, za posledice ne bo nihče odgovarjal. Navsezadnje je takšna zakonodaja napačna, zgrešena in nikakor ne doprinaša k pravičnosti.
Prav to se danes, v letu 2017, močno odraža v zadevi Kangler, ko njegovi kazenski primeri množično padajo na sodiščih. V trenutku pisanja teh vrstic je oprostilnih sodb že trinajst, med njimi tudi tako opevana afera »radarji«. Kar pa je še večji absurd, v primerih ne gre za izigravanje sodišč, zastaranja, iskanja procesnih napak, temveč so sodišča kratkomalo ugotovila, da podane obtožnice ne vsebujejo znakov kaznivih dejanj. V nekaterih primerih so zadeve zaključene že v fazi priprave obtožnice na tožilstvu. Ponavljam, »ni znakov kaznivih dejanj,« o čemer bom več pisal v naslednjih poglavjih.
Ob tem se je zgodil še en dogodek, ki se mi je močno vtisnil v spomin, v meni pa potrdil prepričanje, da je v celotni zadevi Kangler nekaj veliko več, kot njegova domnevna kriminalna dejanja, katere bi naj policija zaznala in katerih je osumljen. Dogodek me je močno pretresel in nakazal, da je res nekaj gnilega v »Dolini Šentflorjanski«. Skratka, na uho mi je prišla izjava iz krogov mariborske policije »iz prve roke«, kako je takratni vodstveni delavec, zadolžen za predkazenski pregon Franca Kanglerja izjavil, da je »Kanglerja potrebno kazensko in medijsko preganjati ter uničiti, ni pomembno, ali bodo kazenske ovadbe na sodiščih sedele ali ne.« Oseba, ki je to izjavila, je danes na visoki funkciji v organih za notranje zadeve na državnem nivoju. Ni dvoma, da tej izjavi ne bi verjel, saj je zaznana neposredno, pokazala pa je, kako osebno in iz kakšnega sovraštva organi pregona delujejo zoper Franca Kanglerja. Ob tem sem se večkrat vprašal, kaj je Kangler storil, da so izvajali takšen pogrom nad njim. Tudi sam ni imel prave razlage.
V pomladnem času leta 2012 je prišlo do osebnega srečanja med Romanom in Kanglerjem. Oba sta izrazila željo, da se sestaneta, Roman je bil pripravljen prisluhniti celotni osebni zgodbi župana, sam pa sem upal, da bo le dobil tisto pravo sliko in mogoče pričel drugače razmišljati. Organiziral sem sestanek, na Romanovo željo brez vednosti najvišjega vodstva PU Maribor in dogovorili smo se, da se sestanemo v lokalu, blizu mariborskega parka, daleč od oči nepovabljenih. Spomnim se, da je sestanek trajal skoraj tri ure, Kangler pa si je v pogovoru dal duška, povedal marsikaj, kar mu je ležalo na duši, žal pa pravega učinka ni bilo, čeprav Roman takrat ni dajal občutka, da mu ne verjame ali da se z njim ne strinja.
Dne 2.7.2012 je policija praznovala praznik Dan policije, v Spodnjih Hočah v kulturnem domu pa je bila organizirana proslava s kulturno umetniškim programom. Na tej proslavi sem nastopil s svojo glasbeno skupino Jagodni izbor, predstavili smo se s tremi pesmimi v akustični izvedbi, dvorana pa je bila nabito polna obiskovalcev, sami pripadniki policije in nekaj povabljenih gostov. V prvi vrsti je ob direktorju mariborske policije sedel povabljen, kdo drug kot župan Maribora Franc Kangler, ki se je proslave udeležil, kljub takratnemu vedno večjemu pritisku nanj s strani organov pregona. Ko sem ga nastopajoč na odru zagledal sedeti v prvi vrsti, ob najvišjih predstavnikih mariborske policije, me je kar stisnilo pri srcu, kajti situacija je bila bolj morbidna, kot svečana. Tisti trenutek mi je skozi misli preletelo, le kako so ga imeli obraz povabiti po vsem skupaj, kar se mu dogaja in se do njega obnašali tako neprizadeto, kot da je vse v najlepšem redu. Med mojim nastopom sva se s Kanglerjem za trenutek spogledala in si naklonila neopazen pozdrav. Zvečer mi je poslal sporočilo na družbenem omrežju s kratko vsebino: »Lepo te je bilo videti na odru!«
Kakšen dan kasneje sva se s Kanglerjem sestala na pijači v bližnjem lokalu ob Mestni občini in takrat mi je izročil štiri vstopnice za ogled filma, ki so ga posneli. Povedal je, da ima v filmu glavno vlogo, ni pa mi želel razkriti vsebine. Dejal je, da naju z ženo vabi na njegov rojstni dan v Kolosej, dne 8.7.2012, če bova imela čas, ogledali si bomo premiero filma in po njem bo še manjša zakuska ob praznovanju rojstnega dne. Predlagal je, da povabim še koga meni bližnjega, saj mi je izročil štiri vstopnice. Tako sem povabil sodelavca Jožeta in njegovo soprogo, ki sta povabilo sprejela. Na ta dan smo do zadnjega kotička napolnili kinodvorano v Koloseju, med obiskovalci pa je bilo mogoče videti pretežno »mariborsko smetano« iz politike, gospodarstva, javne uprave, visoke predstavnike policije, zaznal sem veliko tistih, ki so mu kasneje obrnili hrbet, ga kritizirali in ponudili svoje usluge novi mestni oblasti. Tokrat jim je verjetno bilo pomembno le, da so lahko zastonj jedli, pili in se nastavljali medijem.
Ogled filma je ponudil zanimivo vsebino, predstavljeno je bilo oglarstvo na Slovenskem skozi zgodovino vse do danes, glavno vlogo pa je imel prav župan Kangler. Film je bil darilo županu za rojstni dan v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK), sam pa je v nagovoru pred vsemi nami v dvorani povedal, da je to tisto, kar je počel v mesecu maju, ko se cel mesec ni pojavil v javnosti in so nekateri javno razglašali, da se zdravi na psihiatriji ali pa je pobegnil v Ukrajino. Po ogledu filma smo bili vsi povabljeni na plato Koloseja ob Dravi na zakusko. Veliko nas je odšlo tja, midva z Biserko predvsem iz razloga, da mu izročim darilo za rojstni dan. Na stružnici sem izdelal unikatno leseno posodo, namenjeno prav njemu za ta dan. Gneča na platoju je bila velika, vsak mu je hotel podati roko, z njim spregovoriti kakšno besedo in po daljšem prebijanju skozi gnečo je prišel tudi do nas štirih, nam posvetil nekaj časa ter od mene prejel darilo. Bil je zelo vesel, ker smo prišli.
In potem se je v dnevniku Večer pojavil velik, bombastičen članek o tem, kako je Franc Kangler na občinskem zemljišču omogočil brezplačno parkiranje devetnajstim kriminalistom iz Policijske uprave Maribor in jim uredil parkirne dovolilnice. V članku je bil posebej omenjen tudi eden od kriminalistov, imenoval ga bom »Maksa«, katerega družinskim članom bi naj po pisanju medija Kangler uredil službe na občini. Članek je bil velik udarec predvsem za Maksa in navsezadnje za vse vpletene, ki so imeli dovolilnice za parkiranje. Namreč na južni strani objekta Policijske uprave Maribor se nahaja večje, makadamsko, varovano parkirišče, last Mestne občine, dovoz pa je zaprt z zapornico. Parkirišče je veliko in kljub parkiranju vozil, last občinarjev, še vedno premalo izkoriščeno.
Delavci PU Maribor imamo ob prihodu v službo težave s parkiranjem zasebnih vozil, saj je celotno območje v centru mesta in okoli objekta PU plačljivo in v kolikor bi vsak delovni dan plačevali parkirnino za 8 ur, bi za to odšteli dobršen del osebnega dohodka, kar pa je popoln nesmisel. In ker si je devetnajst oseb iz PU Maribor na Mestni občini uredilo dovolilnice za parkiranje na parkirišču (sam nisem bil med njimi), kjer je dovolj prostora, je to naenkrat postal velik greh in težka korupcija. Še najbolj žalostno pa je bilo, da so novinarji za to izvedeli iz anonimke, ki je bila nekomu poslana. Iz vsebine anonimke, katero sem tudi sam videl, po našem prepričanju ni bilo težko posumiti, da bi jo lahko napisal nekdo iz policijskih vrst, čeprav je vsebina nakazovala na to, da je avtor nekdo iz občine. Tako smo po mojem mnenju imeli tudi v naših vrstah nekoga ali nekatere, ki so odkrito sovražili Kanglerja in posledično vse nas, ki smo ga poznali in z njim prijateljevali. Takšno podlo obračunavanje s pomočjo anonimk je vsega obsojanja vredno in vse pove o človeku, ki to počne.
Anonimke so postale Kanglerjevo zlo tudi v nadalje, saj je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, utemeljeno sumil, da so kriminalisti zoper njega s pomočjo anonimk, ki so jih sami pisali, peljali predkazenski postopek ter uporabo posebnih preiskovalnih ukrepov. Da je to njihova praksa, lahko potrdim tudi sam, saj mi je eden od kriminalistov, imenoval ga bom »Šlaci«, pri obravnavi nekega kazenskega primera predlagal, da kot kriminalistični tehnik fotografiram nek kraj, on pa bo napisal anonimko, priložil moje fotografije in na ta način uradno evidentiral zaznavo kaznivega dejanja. Povedal mi je, da tako on počne. Njegov predlog sem odločno zavrnil in mu predlagal, naj na kakšen drug način spelje zadevo in to brez mene. Skratka, članek v Večeru je v javnosti sprožil val neodobravanja, Kanglerja še dodatno očrnil ter med ljudmi ustvaril tezo, da si na tak način ščiti hrbet pri policiji.
Zelo zanimivo je tudi, da so se domnevno spornih zaposlitev in bonitet lotili samo in izključno v času županovanja Franca Kanglerja. Že v uvodu sem navedel, da sem pred skoraj tridesetimi leti z očetovo pomočjo in s sodelovanjem takrat vodilnih na Policijski upravi, tudi sam dobil službo v kriminalistični policiji. Če je to danes tako nevaren in škodljiv pojav, potem sem temu lahko le hvaležen, kajti skoraj trideset let moja družina eksistira, živi tudi od te službe, ki jo opravljam. Ali so mi znane zaposlitve v raznih institucijah po sorodstvenih in drugih ključih v preteklem obdobju, pa tudi danes? Ali mi je poznano, kako se v delovnih organizacijah po zvezah in simpatijah interno delijo delovna mesta? Ali bi o tem vedel kaj povedati? Seveda bi, ampak to očitno v teh institucijah ne bi bilo sporno, v primeru Kanglerja pa velik greh. Da delovna organizacija plača celotno izobraževanje in pridobitev stopnje izobrazbe svojemu delavcu in ga takoj čaka primerno delovno mesto, je očitno sporno samo v primeru podžupanje MOM Astrid Bah, drugje pa ne. A lahko zanikamo fiktivne razpise delovnih mest, za katera vsi vemo, da so že zasedena? A so res vsi ostali brezmadežni, samo Franc Kangler naj plača svoj greh?
Če se dotaknem mariborskih vstaj in vstajnikov, je evidentno ter javnosti splošno znano, kdo od protestnikov, ki so bili v prvih vrstah na vstajah, je danes zaposlen na občini in v drugih občinskih satelitih. Vsi navedeni podatki so iz javnih, vsem dostopnih evidenc ter zapisov.
Saša Pelko, podjetnik, po javnih evidencah poklicno gimnazijski maturant, na vstajah v prvih vrstah, takoj ob boku Andreju Fištravcu, je danes njegov podžupan. Simona Partljič, v času vstaj zaposlena v domu upokojencev Danice Vogrinec v Mariboru kot strežnica, danes v kabinetu župana Mestne občine Maribor opravlja naloge, ki se nanašajo na odnose z javnostjo, v času vstaj pa je bila radikalna protestnica, ob boku sedanjemu županu Fištravcu. Naj bi bila celo nečakinja pisatelja Toneta Partljiča, ki ima posebno vlogo v celotni zgodbi vstaj. Boštjan Zagorac, nekdanji poslanec stranke SNS, prav tako na vstajah v prvih vrstah zoper Kanglerja, je danes zaposlen kot vodja avtobusne postaje Maribor. Med nekaj manj kot 100 kandidati je bil na razpisu izbran prav on, z izobrazbo gimnazijski maturant. Tedanji in še danes direktor Marproma Bernard Majhenič, je v medijih izjavil, da Zagorac najbolj ustreza vsem zahtevanim pogojem in da ne gre za politično odločitev. Spomnim se Boštjana Zagorca, nekdanjega poslanca Državnega zbora RS kot velikega podpornika in zagovornika Franca Kanglerja v obeh mandatih, potem pa je pri njem naenkrat prišlo do spreobrnitve. Ta je nato posledično postal na vstajah in na družbenih omrežjih njegov najbolj goreč kritik in nasprotnik. Posebej me skrbi podatek, katerega sem dobil od zanesljive osebe, da so v Marpromu zaposlovali tudi osebe, ki so bile v času vstaj najbolj »radikalne«. Ampak prav, tudi oni si zaslužijo priložnost. Nerodno je, ko takšno osebo, ki je danes na dokaj odgovornem delovnem mestu, sreča kak prijatelj iz starih časov in se mu posmehuje, hkrati pa Kangler pove, da je prav ta oseba v času vstaj poskušala zažgati njegovo hišo. Policiji je nudil vse podatke, pa do danes niso naredili popolnoma nič.
Nekomu se je s pomočjo vstaj uspelo prebiti celo v parlament. Profesor, sociolog, doktor, ki je bil na vstajah z njegovim vreščečim glasom zelo glasen, vsiljiv, prodoren, je prepričal volilce na prihajajočih parlamentarnih volitvah, da so ga izvolili za poslanca, kjer pa se mu je očitno ustavilo, saj s svojo stranko dosedaj v ničemer niso pripomogli za boljši jutri. S svojim specifičnim načinom komuniciranja in gestikulacijo v parlamentu povzroča le to, da ga osebno ne morem jemati resno. In zanimivo, v njegovem primeru ne gre za »navadnega dupleškega kmeta«, temveč za visoko izobraženega intelektualca z doktorskim nazivom.
Menim, da so se bonitete in zaposlitve po sorodstveni in prijateljski plati vedno dogajale in nihče se ni s tem javno obremenjeval ali pa bil v preteklosti zaradi tega sprožen kak kazenski postopek. Vprašajmo pa se, zakaj se je to zgodilo tako rigorozno, načrtno in napadalno prav v času županovanja Franca Kanglerja? Edino pri njem je dnevnik Večer čez dve strani objavil sistematično dodelano »hobotnico«, v kateri so bile predstavljene vse poznane in ugotovljene povezave županovega omrežja. Večer je objavil celo fotografije vseh dotičnih, z vsemi njihovimi znanimi identifikacijskimi podatki ter položaji, ki jih zasedajo. Redno objavljanje te hobotnice v medijih je povzročilo pri ljudeh prav to, kar je bil namen nekaterih in to je, da se povzroči vse večje sovraštvo, odpor do župana in njegove ekipe.
Kakorkoli, v tem času sem imel tudi sam s prej omenjenim Maksom dobre odnose, bil je moj predpostavljeni in večkrat sva se osebno sestala v njegovi pisarni ter premlevala vse, kar se je Kanglerju dogajalo. Nikakor se nisva mogla sprijazniti s tem, da ga imajo »najini sodelavci« za kriminalca, glede na to, kakšen kazenski pogrom ga je doletel. Ker sem imel takrat osebne stike s Kanglerjem, sem Maksu občasno prenesel informacije o Kanglerju v teh zanj težkih časih. Spomnim se, da mi je Maks ob enem najinih pogovorov v njegovi pisarni naznanil, da utemeljeno sumi na zlorabo in manipulacijo njegovega službenega računalnika, saj je opazil določene spremembe v delovanju in pri aplikacijah, ki jih je uporabljal. Po njegovo je obstajala verjetnost, da so se prikrito lotili tudi nas nekaterih Kanglerjevih »simpatizerjev«. Kakorkoli, vse do danes se vsaj pri meni nič takšnega ni zgodilo, kar pomeni, da četudi so nas nadzirali, niso ugotovili nič nezakonitega. Kot sem že v uvodu naznanil, nikdar in nikoli nisem in ne bom žrtvoval svoje službe zaradi nekih drugih interesov.
Me je pa v tistem času zelo presenečalo, da je imel Kangler zanesljive informacije o dogajanju v policijskih vrstah in tudi o delu policistov zoper njega. To so bile informacije, ki jih sam nisem poznal in jih tudi ne bi mogel pridobiti, da bi mu jih jaz lahko posredoval. Dejal mi je, da me ne želi s tem izpostavljati in ogrožati, nakazal mi je le, da imajo nekateri kriminalisti dobre zveze med novinarji, se z njimi redno sestajajo in jim nudijo zelo zaupne informacije, nekdo iz policijskih vrst pa ima v objektu občine celo zaposleno sorodnico, kateri zaupa akcije, ki so jih izvajali, zadeve, ki jih delajo, osebe, ki jih obravnavajo, kakor tudi bodoče časovno in krajevno določene postopke. Ker pa ženska včasih ne more biti tiho in vse to pove v službi sodelavcem, ti pa tudi Kanglerjevemu šoferju, je krog zaključen.
Približeval se je november 2012 in ob najinih nekajkratnih srečanjih predvsem v lokalu nasproti občine ali pa na Pobrežju, je bil Kangler vedno bolj nerazpoložen, zamišljen, nervozen, saj so ga vsi pritiski nanj počasi najedali. Vse to se je odražalo tudi med nama, kajti na enem od zadnjih srečanj mi je nakazal, da nikomur več ne zaupa in da ima občutek, da smo vsi nastavljeni, da ga nadziramo ali poskušamo diskreditirati. Nisem ga več mogel prepričati v nasprotno, kljub prepričevanju, da temu ni tako. Takrat so v javnost že prišli znameniti »radarji« in zraven vsega, se je nanj zvalil še gnev ljudi zaradi tega projekta. Po tem sva se srečala le še enkrat, na dan 2. Mariborske vstaje, a o tem v naslednjem poglavju.
– SE NADALJUJE –
P. S.: knjiga ŽUPANOV BOJ ni več v prosti prodaji, kontakt za naročilo ali nakup: zoran.saric@triera.net
FRANC KANGLER ZMAGAL V VOJNI: V VSEH 25 “KAZENSKIH” FARSAH, ZREŽIRANIH S STRANI ORGANOV PREGONA
Naslovna FOTO: Darko Majhenič, vodja policijskih preiskovalcev v zadevi Kangler, ki je izrekel nedopusten “apel” iz naslova, kot izhaja iz predmetne kolumne in knjige ŽUPANOV BOJ, za nagrado pa (menda) bil povišan v direktorja NPU, kot pričajo viri; vir: https://www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/70997-podrobneje-o-preiskovanju-kd-na-podrocju-bancnega-sistema-2013