Na samem začetku navajam citat iz svoje knjige Županov boj, izdane junija 2018:
“Nikdar si nisem predstavljal, da bom nekoč javno opozarjal na napake in kršitve institucije, ki mi daje kruh in omogoča eksistenco ter tistih, ki bi morali svoje delo opravljati po vseh načelih demokratičnosti in zakonitosti, pa žal temu ni tako. Vendar, ko se na tehtnici znajde vprašanje, na katero stran se postaviti v primeru, ko so nekomu, ki ga osebno poznaš, množično kršene človekove pravice, je moj odgovor kratek in jasen: »Vedno in vselej na stran pravice in resnice«. Do smrti bom spoštoval svoj poklic, poslanstvo, ki ga opravljam skoraj trideset let, policijo kot tako, saj me je vzgojila v poštenega in odločnega pripadnika organov za notranje zadeve. Predvsem pa mi je skozi vsa ta leta dala prepotrebno poklicno znanje, čut do sočloveka, strokovnost, da lahko ob uporabi zdrave logike takoj precenim, kaj je prav in kaj ne ter ustrezno ukrepam. Vsako odstopanje od tega zame ni sprejemljivo.”
Danes, ko sem že cela dva meseca upokojen, sem povsem enakega mnenja, kljub vsemu, kar so mi v zadnjem letu storili. Institucija in njene vrednote temu nista kriva, kriv je izključno človeški faktor, ki se na krilih nesposobnosti, nestrokovnosti, nezakonitosti in neutemeljenosti loteva nedolžne osebe, da zadosti svoj ego, hlasta za uspehom, zadovoljuje svojo lakomnost ter zdravi svojo zakompleksanost in zavist. Kako si naj drugače razlagam to, kar so mi najbližji poklicni kolegi in drugi iz Policijske uprave Maribor naredili?
Sem Zoran Šarič iz Maribora, od dne 1. 3. 1989 do 11. 11. 2020 neprekinjeno redno zaposlen na Policijski upravi Maribor, Maistrova 2 v Mariboru, od 1. 8. 2013 v Operativno komunikacijskem centru PU Maribor, kot višji policist I, pomočnik vodje izmene. Pred tem sem bil od 1. 3. 1989 v zdajšnjem Sektorju kriminalistične policije kot kriminalist na Oddelku splošne kriminalitete, v skupini za premoženjske delikte, do leta 2003, ko sem na lastno željo oziroma prošnjo premeščen na Oddelek kriminalistične tehnike (lokalne forenzike), kjer sem deloval, kot že rečeno, do 1. 8. 2013. Tudi z Oddelka kriminalistične tehnike sem na lastno prošnjo premeščen v OKC PU Maribor. Od 12. 11. 2020 sem upokojen.
V vsej svoji policijski karieri nikdar nisem bil niti blizu disciplinskega, prekrškovnega ali kazenskega postopka. Moja delovna ocena v Operativno komunikacijskem centru PU Maribor je bila vseh sedem let, kolikor sem bil tukaj zaposlen, vedno odlično 5.
To, kar se mi je zgodilo dne 24. 4. 2020, pa smatram za zrušitev celotnega pravičnega pravnega, moralnega in etičnega sistema v celoti ter kršitev vseh človeških norm.
V pojasnitev naj navedem, da sem avtor knjige Županov boj, ki je v času izdaje junija leta 2018 in kasneje razburkala strasti na več nivojih, predvsem v krogih kriminalistične policije, tožilstva in sodstva, saj sem se odločil, da knjigo napišem v bran prijatelju, nekdanjemu sodelavcu Francu Kanglerju, nekdanjemu županu Mestne občine Maribor, njegova tragična zgodba pa je poznana vsej slovenski javnosti in širše. Pri pregledovanju in preučevanju kazenskih in drugih dokumentov, ki mi jih je izročil, iz njegovih neposrednih in iskrenih izjav ter iz izjav oseb, ki so tako ali drugače vpletene v to zgodbo, sem ugotovil, da so predvsem organi preiskovanja in posledično organi pregona zoper njega nezakonito, neupravičeno in nestrokovno uvajali kazenske postopke, kar sem podrobno opisal v knjigi.
Od izdaje knjige 21. 6. 2018 do danes nisem prejel niti ene neposredne kritike ali demantija mojih navedb v knjigi s strani predstavnikov navedenih organov. NITI ENE!!! Tudi v javnosti so se vsi ti vse do danes distancirali od komentiranja vsebine knjige, kar mi dokazuje, da imam prav in da moje navedbe v knjigi nesporno držijo, v kar sploh ne dvomim, saj imam preveč policijskih izkušenj iz kazenskih postopkov, da bi nekaj pisal brez utemeljitev in dokazov. Od svojih virov pa sem ves ta čas pridobival razne informacije, naj se pazim, da me čakajo na napaki, da me nadzirajo in bodo izkoristili vsako mojo napačno potezo. Tega sem se ves čas zavedal, ampak ker nisem počel in ne počnem ničesar nezakonitega, me ni bilo strah. Kljub vsemu pa sem bil zelo previden, da mi kdo česa ne podtakne ali nastavi. Pa so kljub temu dočakali 24. 4. 2020, ko so mi na najbolj grob in sprevržen način odvzeli dostojanstvo, zdravje, zaupanje v pravico in resnico.
Celotna zgodba in dogajanje sta zelo obsežna, zato bom poskušal bistvo predstaviti v čim krajši obliki, pa kljub temu celovito in razumljivo.
V mesecu aprilu 2019 sem preko kitajske spletne trgovine Wish naročil in kupil sledilno GPS-napravo v vrednosti 5 evrov, ki se mi je glede na karakteristike zdela zanimiva za zaščito sinovega vozila. Nameraval sem jo uporabiti namesto alarmne naprave, jo namestiti v vozilo, saj bi mi v primeru tatvine locirala vozilo. Seznanjen sem bil, da ima naprava tudi možnost snemanja zvoka na daljavo, vendar me ta funkcija ni zanimala, saj jo ima skoraj vsak mobilni telefon.
Meseca junija 2019 sem napravo GPS GF-07 po pošti prejel. Za aktivacijo naprave je bilo treba kupiti SIM-kartico mobilnega operaterja s prednaloženo določeno vsoto denarja in spominsko kartico. Oboje sem kupil v poslovalnici Telemach in doma napravo usposobil ter preizkusil njeno delovanje.
Ob tem sem v službi kolegom povedal, da sem nabavil sledilno napravo po ugodni ceni, in ker so nekateri, enako kot jaz, tehnični tipi, so jo želeli videti. Napravo sem določenega dne odnesel v službo, tam pa smo skupaj s tremi sodelavci iz takratne izmene preizkusili njeno delovanje. Kasneje sta mi dva od teh sodelavcev povedala, da sta si tudi sama kupila takšno napravo. Sam sem takrat ugotovil, da je njena GPS-natančnost nezanesljiva, saj je kazala razliko točke nahajanja cca. 3 kilometre od dejanske lokacije. Že takrat sem se odločil, da je naprava neuporabna za namen, za katerega sem jo nabavil, in sem jo spravil v ramensko torbico, ki jo imam venomer pri sebi, v njej pa spravljene osebne dokumente, ključe in druge pomembne osebne stvari. Pred tem sem iz nje izvlekel spominsko kartico ter jo vstavil v avtomobilsko kamero, kjer sem jo potreboval. Od tega trenutka pa GPS-naprave nisem več uporabil, tako da je po treh mesecih poteklo skoraj neuporabljenih naloženih 5 evrov, po devetih mesecih pa je potekla tudi aktivacija SIM-kartice.
Od junija 2019 do aprila 2020 je bila GPS-naprava pozabljena in neuporabljena v moji torbici, do cca. 10 dni pred 24. 4. 2020, ko je v prostore OKC prišel uslužbenec zvez, ki je na pobudo sodelavca želel videti mojo GPS-napravo. Pokazal sem mu jo in jo nato odložil … tukaj pa se prične uganka, kajti glede na kasnejše dogodke sem jo očitno odložil na mizo, pri tem pozabil nanjo, jo spregledal in mi je tega dne nehote padla na tla, pod mizo, vendar tega nisem vedel, niti je nisem pogrešal. Ne upam niti pomisliti na to, da bi mi jo kdo od sodelavcev vzel iz torbice in jo odvrgel pod mizo, na kar me vedno več ljudi opozarja, da je to velika verjetnost.
Dne 17. 4. 2020 jo je, ležečo na tleh, našla čistilka in jo izročila sodelavcem takratne izmene OKC. Ker domnevno niso vedeli, kaj je to in komu pripada, so jo odložili na polico regala v OKC in je bila tam do 21. 4. 2020. Do tega dne so določeni sodelavci, med njimi tudi eden tistih, ki je napravo z menoj testiral in vedel, da je moja, na spletu preučili napravo in njeno delovanje. Ker so vedeli, da ima možnost tudi snemanja zvoka, in glede na vsa dejstva, čigava je (čeprav tega še danes ne priznajo), je po mojih predvidevanjih že pri njih dozorel konstrukt in so napravo z vsemi ugotovitvami predali vodji oddelka. Ta je tega dne o najdbi obvestil delavce Službe direktorja, ki obravnavajo notranje varnostne dogodke in pojave, Natašo Kustec in Sebastjana Javornika, ki sta se seznanila z ugotovitvami in takoj tega dne evidentirala kaznivo dejanje neupravičenega snemanja, ne da bi po notranjevarnostnem postopku preverila dejstva, ki bi se lahko preverila, torej zbrati obvestila od zaposlenih na OKC, preveriti promet na SIM–kartici, vstavljeni v napravo, in podobno. Obveščala sta le svoje predpostavljene, vodjo SD Bojana Kitla in direktorja Aleksandra Thalerja, ki sta jim dala smernice in navodila, ter dežurnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ki je izdal odredbo za pregled, hkrati pa so opravili ogled naprave.
Dne 24. 4. 2020 zjutraj ob prihodu v službo me je nekdanji sodelavec iz kriminalistične tehnike dobronamerno seznanil z najdbo domnevne prisluškovalne naprave v OKC-ju. Ob novici sem bil celo zgrožen, da nam v OKC prisluškujejo, po pogovoru s čistilko, ki je napravo našla in mi jo opisala, pa sem posumil, da bi lahko šlo za mojo GPS-napravo in da sem jo izgubil iz torbice, kar se je potrdilo po pregledu torbice. O tem sem takoj osebno obvestil vodjo oddelka, ta pa me je seznanil, da bodo tekom dneva z menoj opravili razgovor delavci Službe direktorja, notranje zaščite. Po 10.00 uri sem bil poklican na razgovor k Nataši Kustec, ki sem jo podrobno seznanil z vsemi dejstvi nakupa in izgube naprave, ponudil sodelovanje k razjasnitvi vseh dejstev in okoliščin, od njih pa sem pričakoval, da bodo preverili vse to, kar sem jim naznanil, in promet klicev na SIM–kartici, s čimer bi me razbremenili vsakega suma nezakonitosti, saj nisem nikogar snemal ali prisluškoval. V razgovoru me policistka Kustec ni seznanila s tem, da zoper mene že vodijo predkazenski postopek in da so o tem že obvestili državno tožilko Specializiranega državnega tožilstva, Mojco Gruden. Ves čas pogovora si je tudi nekaj zapisovala v beležko, na koncu pogovora pa mi dejala, da je dobro, da smo zadevo razčistili.
Po razgovoru sem odšel na svoje delovno mesto in oddelal službo do 19.00. Sanjalo se mi ni, da so celo popoldne v ozadju potekale njihove priprave na moj kasnejši pogrom.
Glede na to, kar sem naznanil policistki Kustec v razgovoru, bi morali samo pridobiti izpisek prometa na SIM-kartici, vstavljeni v GPS-napravo, sam pa sem ponudil v pregled vse, kar bi jih zanimalo, da lahko ovržejo kakršenkoli sum nepravilnosti. To sem od njih tudi pričakoval. Dejstvo je tudi, da hipotetično v primeru, če bi z GPS-napravo res snemal pogovore v prostoru OKC, tega ne bi mogel preiskovalcem prikriti, saj so imeli napravo s SIM-kartico in bi bila iz izpisa prometa SIM-kartice razvidna komunikacija naprave s spornimi telefoni in vrsta aktivnosti, tako da skrivanje ali prirejanje dokazov z moje strani odpade.
Tega dopoldneva je Sebastijan Javornik o novih dejstvih, da sem jaz lastnik GPS-naprave, nekaj pred 10.00 uro seznanil državno tožilko SDT Mojco Gruden – in med njimi so stekli pogovori o pridobivanju odredbe za hišno preiskavo pri meni, saj so me imeli za utemeljeno osumljenega kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov, in to samo na podlagi tega, ker sem povedal vodji oddelka in Nataši Kustec, da sem jaz lastnik naprave, brez kakršnihkoli drugih preverjanj. Nekaj kasneje je v Maribor na PU prispel še policist Posebnega oddelka SDT, ki je prejel osnovna obvestila o zadevi od Javornika in Nataše Kustec, zatajila pa sta mu vsebino pogovora, ki ga je Nataša Kustec opravila z menoj, in o tem sploh ni napisala uradnega zaznamka. Najin pogovor je v celotnem procesu ostal zapisan le v njeni beležki.
Javornik je kasneje na pritožbenem senatu kategorično trdil, da je med obveščanjem tožilke Gruden le-to seznanil z vsebino moje naznanitve policistki Kustec in da je bila o teh dejstvih zagotovo seznanjena, kar pa sama zanika oziroma se tega ne spomni. Ironija je celo, da bi naj Javornik tožilko o tem seznanjal, preden je policistka Kustec z menoj opravila razgovor. Že tukaj je prišlo do očitne zatajitve in zavajanja SDT. Policist SDT je tako tega popoldneva odšel nazaj v Ljubljano z dokumentacijo za podajo pobude za hišno preiskavo, ki jo je prejel od delavcev PU Maribor, v njej pa ni bilo uradnega zaznamka o razgovoru z menoj in dejstev, ki sem jih navedel in ki bi me razbremenila, temveč samo uradni zaznamek o razgovoru z menoj, ki ga je opravil moj vodja oddelka, v katerem je navedeno samo to, da sem vodjo seznanil z dejstvom, da je najdena GPS-naprava po vsej verjetnosti moja, ter uradni zaznamek, ki ga je sestavila policistka Kustec, v katerem so bile navedene neke nepomembne floskule, ki mene z ničemer niso povezovale.
Tožilka Gruden je na podlagi te dokumentacije spisala pobudo za odredbo o hišni preiskavi, ki jo je policist SDT v nadaljevanju dostavil preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Maribor Tomažu Grmovšku, ki pa je na podlagi pobude tožilke Gruden izdal odredbo za hišno preiskavo. Zaenkrat je ugotovljeno le to, da ne tožilka Gruden ne preiskovalni sodnik Grmovšek s strani preiskovalcev PU Maribor nista bila seznanjena z dejstvi, ki sem jih jaz navedel in so bila zame razbremenjujoča. Več kot očitno so organom pregona prikrili pomembna dejstva in opustili dolžno ravnanje, ki jim ga narekuje ZKP. Tudi policist SDT, ki je pridobil odredbo in bil predviden za opravljanje hišne preiskave pri meni, ni poznal teh dejstev.
Preiskovalci PU Maribor in SDT so torej pridobili odredbo za hišno preiskavo izključno na podlagi tega, da je bila v prostoru OKC PU Maribor najdena na tleh ležeča sledilna GPS–naprava, ki ima med drugim enake funkcije kot vsak pametni mobilni telefon, in da sem sam naznanil, da je naprava moja. To je vse, kar je bilo ugotovljeno do pridobitve odredbe. Odredbo pa so, kot že navedeno, pridobili z zavajajočimi in zatajevanimi podatki. V kolikor bi preiskovalni sodnik poznal vsa dejstva, ki so bila do takrat poznana preiskovalcem, odredbe zagotovo ne bi izdal.
Tega večera, po zaključku moje delovne obveze, nekaj minut po 20.00 uri so se na naslov mojega bivanja pripeljali štirje preiskovalci Posebnega oddelka Specializiranega tožilstva in mi predočili odredbo o hišni preiskavi, ki jo bodo opravili pri meni. Ne bom opisoval, kakšen šok je bil to zame, ko sem izvedel razlog za hišno preiskavo. V njej je namreč pisalo, da sem utemeljeno osumljen kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov, ki sem jih posredoval nepooblaščenim osebam.
V šoku mi ni bilo jasno, zakaj, ko pa sem pričel brati odredbo, sicer površno, saj sem bil v tistem trenutku psihično na dnu, sem ugotovil, da gre za preiskavo v zvezi z navedeno GPS-napravo. V popolni depresiji jim najprej nisem dovolil opravljanja hišne preiskave, saj se mi je zdelo nemogoče, da mi delajo preiskavo zaradi tega, kar sem že danes v službi razčistil, in ne gre za nikakršno kršitev, kvečjemu za mojo nepazljivost. Na srečo so bili preiskovalci korektni in so preiskavo opravili v skladu z vsemi določili ZKP.
Mislim, da mi ni treba navajati, kakšno psihično trpljenje mi je z vsemi temi dejanji povzročeno, hkrati pa celotni moji družini, soprogi, sinu in predvsem mojim staršem. Oče je star 84 let, bil je 30 let policist in kriminalist, težek sladkorni bolnik, mama je stara 80 let, že dolga leta boleha za polinevropatijo. Oba sta še danes, ko je zadeva v celoti zavržena, močno prizadeta, vsak dan lahko pričakujem najhuje pri katerem od njiju, saj ju je vse to popolnoma zlomilo.
Opravili so osebno preiskavo, preiskavo celotnega dela objekta, kjer bivam, preiskavo mojega osebnega avtomobila, potem pa smo se skupaj odpeljali na naslov Maistrova 2, Maribor, kjer so opravili še preiskavo moje garderobne omarice v službi.
Zasegli so mi večjo količino elektronskih naprav, za katere so predvidevali, da bi se na njih lahko nahajali zame obremenjujoči dokazi.
Poudariti moram, da sem v času opravljanja hišne preiskave zaradi psihičnega šoka in stresa pomislil na samomor, vpričo preiskovalcev sem imel namen skočiti z domače terase, pa me je policist SDT, ki je bil vodja preiskave, s svojim človeškim in strokovnim pristopom odvrnil od mojih misli. Kljub vsemu pa sem bil ves čas preiskave pod neizmernim psihičnim pritiskom, izključno zaradi zavedanja, da so se spravili na popolnoma nedolžnega človeka, hkrati pa sem se bal za psihično in fizično zdravstveno stanje predvsem očeta in mame, ki živita v spodnjem delu naše stanovanjske hiše in ki sta bila s strani vodje preiskave osebno obveščena o postopku ter hišni preiskavi. Nisem vedel, kako bosta vse skupaj sprejela – in ali bosta sploh preživela ta šok, pa tudi za stanje celotne družine, žene in sina me je močno skrbelo.
Že med opravljanjem hišne preiskave sem telefonično poklical v službo, na OKC, na številko 113 in sodelavko seznanil, da mi doma opravljajo hišno preiskavo ter jo prosil, naj obvesti nadrejene, da sem od tega trenutka zaradi slabega psihičnega zdravstvenega stanja v bolniškem staležu. Bolniški stalež sem koristil do 30. 9. 2020, ko je komisija ZZZS samoiniciativno odločila, da sem sposoben za delo. Na srečo sem imel še celotni letni dopust, ki sem ga izkoristil do 11. 11. 2020 – z 12. 11. 2020 pa sem že bil upokojen. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če bi se moral vrniti na delovno mesto med vse tiste, ki so mi hoteli uničiti življenje.
Dne 27. 4. 2020 sem kljub popolnemu psihičnemu debaklu zbral dovolj moči in razuma, da sem sestavil pritožbo zoper nezakonito, neutemeljeno in neupravičeno uveden predkazenski postopek zoper mene in neupravičeno opravljeno hišno preiskavo. V pritožbi sem na osmih straneh podrobno opisal celoten potek dogodkov, svoje trditve v naslovu pa sem utemeljil z naslednjim, citiram iz pritožbe:
»Ne morem dojeti, da so mi delavci Službe direktorja in Sektorja kriminalistične policije naredili takšen konstrukt. Če bi v osnovi preverili promet na SIM kartici, vstavljeni v GPS napravo, opravili razgovore z menoj in mojimi sodelavci, do vsega skupaj ne bi smelo priti, ker ne gre za nobeno kršitev, zadeva je NIČ OD NIČ. To bi morali narediti, preden se odločijo za takšen ukrep, kot je uvedba predkazenskega postopka in hišna preiskava, saj bi s tem izločili sum kaznivega dejanja. Izpustili so dolžno ravnanje in brez potrebnih dokazil meni v prid, kar podali predlog za hišno preiskavo in jo tudi izvršili. Očitno jim je bil interes, da so to naredili, ker bi po ZKP in zdravi logiki morali ukrepati drugače. Ampak me to sploh ne preseneča od delavcev Sektorja kriminalistične službe PU Maribor in Službe direktorja PU Maribor, kajti poznam veliko primerov, kjer so kršili pri svojem delu, eden od primerov je vsekakor Franc Kangler, kar sem podrobno opisoval v knjigi Županov boj. Prepričan sem, da je vse skupaj načrtovano in namenjeno izključno zaradi tega, da se me diskreditira zaradi moje dejavnosti v zvezi knjige Županov boj.
Na hišni preiskavi so mi bili zaseženi telefoni in stacionarni računalnik. Me veseli, kajti z njimi bom dokazal, da ne delam proti policiji, imam pa zabeleženih ogromno podatkov, ki sem si jih sproti beležil o kaznivih ravnanjih posameznih delavcev policije. To bom z veseljem in samoiniciativno pokazal preiskovalcem SDT, kajti že dalj časa, predvsem pa od kalvarije Franca Kanglerja, spremljam nenormalna, neutemeljena in nestrokovna ravnanja nekaterih delavcev iz vodstva SKP in SD PU Maribor, O tem ne bom sedaj tukaj, za to je še čas, sledila pa bodo izčrpna poročila, oziroma ovadbe zoper njih na SDT.«
Pritožbo sem naslovil na Ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, Generalnega direktorja policije Antona Travnerja, Državnega sekretarja MNZ Franca Kanglerja, Specializirano državno tožilstvo in predsednika vlade Janeza Janšo.
Zaradi vsega navedenega je bilo močno načeto moje psihofizično zdravje in zdravje vseh mojih najbližjih. V času opravljanja hišne preiskave sem imel zelo črne misli, z mislijo na samomor. Na srečo so me moji najbližji bodrili, vzpodbujali, naj vztrajam in naj ne pomišljam na neumnosti.
V ponedeljek dne 27. 4. 2020 so me v času pisanja te pritožbe na domu obiskali novinarji POP TV, ki so od nekoga že takrat izvedeli za afero, čeprav je bil vmes vikend, sam pa od preiskave v petek do ponedeljka z nikomer nisem govoril o dogajanju. Informacija je do novinarjev prišla nesporno od nekoga iz policijskih vrst, ki so vedele, kaj se je dogajalo, teh posameznikov pa do takrat ni bilo dosti na PU Maribor. Novinarka Mojca Hanžič me je prosila za izjavo, a sem jo odklonil, pa so me seznanili, da bo v tem primeru v TV-prispevku samo enostranska izjava predstavnikov policije, kar pa ne bo dobro zame. Zato sem jim okvirno in na kratko povedal svojo zgodbo, ki jo tukaj opisujem. Na koncu sta me prosila, da bi lahko posnela mojo stanovanjsko hišo, česar nisem dovolil, pa se je snemalec čez čas vrnil sam in mi dejal, da njegovi uredniki zahtevajo, da posname hišo, in je to tudi naredil s primerne razdalje.
Tega dne, 27. 4. 2020, je bil v dnevnoinformativni oddaji 24ur na POP TV ob 19.00 prispevek o domnevnem prisluškovanju na mariborski policiji, v skupni dolžini 5 minut in 12 sekund, v katerem opisujejo dogajanje, ki jim je bilo enostransko predstavljeno, predvidevam, da s strani predstavnikov PU Maribor. V njem sem ves čas kot utemeljeno osumljeni, imenovan s priimkom in imenom. S tem, da je bil med oddajo SVET na A-kanalu celo uro pred prispevkom na POP TV napovednik o domnevnem prisluškovanju na policiji in o osumljencu, avtorju knjige Županov boj, ki so ga v roku ene ure ponovili petkrat. Tudi sam prispevek je bil tega dne na 24ur udarna tema in prvo objavljeni prispevek v poročilih.
Tudi dne 28. 4. 2020 so na TV SLO1 v poročilih ob 19.00 objavili primerljiv prispevek kot na POP TV prejšnjega dne, osebno me je po telefonu poklical novinar TV SLO Janez Krušič Sterguljc in želel mojo izjavo, ki sem mu jo v kratkem podal. V nadaljevanju so me v naslednjih dneh telefonično kontaktirali novinarji časnika Večer, V fokusu, Slovenske novice, Nove24 TV in še nekateri, ki se jih ne spomnim, in vsi ti časopisni in spletni mediji so te dni objavljali udarne novice o mojem domnevnem prisluškovanju in izdaji tajnih podatkov, seveda s priimkom in imenom.
V nadaljevanju sem po pošti prejel dopis MNZ, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge, Sektorja za pritožbe zoper policijo, z dne 5. 5. 2020, in sicer obvestilo o vrsti in poteku pritožbenega postopka, s katerim so me obvestili, da so prejeli mojo pritožbo z dne 27. 4. 2020, poslano Generalnemu direktorju policije Antonu Travnerju, na naslov Štefanova 2, Ljubljana. Odredili so, da se bo glede na vsebino pritožbe le-ta obravnavala po določilih ZNPPOL neposredno pred senatom. Naloge poročevalca bo opravil poročevalec iz uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave. O datumu seje senata bom obveščen z vabilom, ki mu bo priloženo tudi poročilo poročevalca.
Tudi s Specializiranega državnega tožilstva sem prejel vabilo na zaslišanje in pregled zaseženih elektronskih naprav. V prvem primeru sem jih pisno zaprosil, da naše srečanje prestavijo na kasnejši datum, saj sem bil v tistem času zdravstveno popolnoma nesposoben za kakršenkoli postopek, čemur so na srečo ugodili. Dogovorili smo datum 11. 6. 2020 (na moj rojstni dan), ko sem bil v Ljubljani prisoten pri zavarovanju vseh podatkov iz elektronskih naprav, ki so mi jih zasegli. Postopek je potekal v prostorih SKP PU Ljubljana, Litostrojska 54, Ljubljana, vodil ga je policist SDT, prisoten pa je bil še kriminalist SKP PU Ljubljana, ki je opravljal postopek zavarovanja vseh mojih zaseženih predmetov. Predočeno mi je bilo, da bo celoten postopek trajal še cel teden, zato smo se dogovorili, da pri tem več ne bom sodeloval, policistu SDT pa sem izrazil željo, da sem prisoten pri pregledu zavarovanih podatkov. Pojasnil mi je, da mi tega načeloma ne more zagotoviti, zavarovane podatke pa bo v naslednjih dveh tednih sam pregledal in o ugotovitvah podal poročilo na SDT. Ker nisem imel druge izbire, sem se z navedenim strinjal, prosil pa sem ga, da postopek izvede zakonito in strokovno, v nobenem primeru pa se ne strinjam, da pri tem sodeluje kdorkoli iz PU Maribor, saj jim ne zaupam glede na to, kar so mi storili. Zagotovil mi je, da bo celoten postopek izveden skrajno profesionalno in naj me ne skrbi glede zakonitosti in sodelovanja kogarkoli iz PU Maribor, saj je to izključno v njegovi domeni.
Dne 29. 5. 2020 me je telefonično kontaktiral kriminalistični inšpektor iz UKP GPU RS, Pavel Jamnik, in me seznanil z dejstvom, da je v celoti prevzel obravnavo moje pritožbe in da je on poročevalec senata. Prosil me je, da dopolnim svojo pritožbo in v njej konkretiziram, zoper katero službo PU Maribor podajam pritožbo na njihov postopek, in da čimbolj podrobno opišem postopek opravljenega razgovora z menoj s strani Nataše Kustec iz Službe direktorja PU Maribor dne 24. 4. 2020, in sicer, kaj vse sem ji povedal, kaj sem ji predlagal in ji predočil. Naznanil mi je, da bo o najinem razgovoru sestavil uradni zaznamek.
Dne 30. 5. 2020 sem napisal dopolnitev pritožbe zoper nezakonito, neutemeljeno in neupravičeno uveden predkazenski postopek zoper mene in neupravičeno opravljeno hišno preiskavo.
Dne 1. 7. 2020 me je telefonično poklical policist SDT in mi predlagal, v kolikor imam čas, da naslednjega dne 2. 7. 2020 ob 8.00 uri pridem v Ljubljano, na sedež SDT, Železna cesta 14, Ljubljana, kjer bo z menoj opravil zaslišanje in v moji prisotnosti celovit pregled zaseženih elektronskih naprav. S predlogom sem se seveda strinjal, saj sem želel postopek čimprej opraviti, in je bila moja želja, da sem prisoten pri pregledu zaseženih predmetov.
Dne 2. 7. 2020 je policist SDT v njegovi pisarni hkrati s pregledom elektronskih naprav z menoj opravil zaslišanje o celotni zadevi ter mojo izjavo zapisal v uradnem zaznamku o izjavi osumljenca. Izdal mi je tudi potrdilo o vrnitvi – prevzemu predmetov in mi z njim vrnil vse predmete, zasežene pri hišni preiskavi. S temeljitim pregledom s pomočjo računalniške aplikacije, vseh zaseženih elektronskih naprav, policist SDT ni našel niti enega posnetka, s katerim bi lahko utemeljeval, da sem z napravo kakorkoli prisluškoval v prostorih OKC PU Maribor, saj tudi nisem. Tudi z na Telemachu pridobljenim izpisom prometa komunikacije SIM-kartice s telefonske številke 070 284 789, ki sem jo vstavil v sporno GPS-napravo, je bilo ugotovljeno, da za obdobje od 17. 4. 2020, pa šest mesecev nazaj, ni beležena niti ena komunikacija ali transakcija, izpis je prazen, kar pomeni, da sta bili GPS-naprava in SIM-kartica ves ta čas neaktivni in neuporabljeni, kot sem že od začetka neuspešno pojasnjeval. Izjavil je, da bo o ugotovitvah napisal poročilo, ki ga bo posredoval pristojni državni tožilki SDT, ki pa ima tri mesece časa, da izda sklep o njenih ugotovitvah.
Dne 14. 7. 2020 sem od SDT, Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, po pošti prejel Obvestilo o zavrženju kazenske ovadbe, v katerem me Višja državna tožilka Mojca Gruden obvešča, da je dne 13. 7. 2020 zavrgla Odstop zaznave kaznivega dejanja Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, vloženega zoper mene zaradi suma, da sem storil kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov po drugem odstavku 260. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), glede katerega sem dne 2. 7. 2020 podal svojo izjavo kot osumljenec na Posebnem oddelku SDT. Hkrati mi je posredovala tudi odredbo, da se naprava GPS-07 in SIM-kartica Telemach vrneta lastniku Zoranu Šariču.
In tako sem imel v roki dokument, iz katerega je nesporno razvidno, da sem nedolžen in da nisem storil kaznivega dejanja, ki so mi ga očitali. A škoda je že bila storjena.
Dne 14. 9. 2020 sem od MNZ RS, Sektorja za pritožbe zoper policijo, prejel vabilo na sejo senata, ki bo potekala v četrtek, dne 22. 10. 2020, s pričetkom ob 10.00 uri v prostorih Policijske uprave Maribor, na naslovu Marčičeva 1, 2001 Maribor. Skupaj z vabilom sem prejel tudi Poročilo o ugotovitvah v zvezi z mojo pritožbo, ki ga je na 31-ih straneh sestavil poročevalec senata. Pozvan sem, da lahko v petih dneh na poročilo podam pripombe, ki pa jih po prebranem nisem imel. Hkrati sem od poročevalca senata prejel tudi pojasnila glede »pripomb, dokazov, dejstev v zvezi Poročila o ugotovitvah – pripombe, dokazi, dejstva z dne 21. 9. 2020”, podanih s strani Sebastjana Javornika in Nataše Kustec.
Ko sem poročevalčevo Poročilo o ugotovitvah v zvezi s pritožbo in Pojasnila na pripombe, dokaze, dejstva, podana s strani Javornika in policistke Kustec v celoti in temeljito prebral, sem se šele seznanil z vsemi podrobnostmi in postopki, ki so jih skozi celoten potek preiskave izvajali preiskovalci PU Maribor Javornik, Kustec, Kitel in Thaler.
Ugotovil sem, da se je dogajalo prav to, kar sem predvideval in pričakoval. Poročevalec senata Pavel Jamnik je opravil ogromno delo s preiskavo primera v zvezi z mojo pritožbo in na podlagi verodostojnih ugotovitev v poročilo zapisal prav to, na kar sem ves čas opozarjal, da so storili oziroma česa niso storili, da bi mene izključili kot osumljenca očitanega kaznivega dejanja. Jasno je, da to ni bil njihov interes, kajti izvedel sem za dogodek, ki mi ga je zaupal nekdanji delavec PU Maribor. Zaupal mi je, da ga je kmalu po moji hišni preiskavi telefonično poklical tiskovni predstavnik PU Maribor in se želel z njim sestati na kavi v Lenartu. Mojega informatorja je povabilo presenetilo, saj mu ni bilo jasno, zakaj bi se tiskovni predstavnik želel z njim sestati, čeprav ga pred tem dolgo ni kontaktiral. Kljub temu sta se dobila v nekem lokalu v Lenartu in med pogovorom mu je tiskovni predstavnik omenil tudi moj primer z besedami, da so me čakali že od izdaje knjige Županov boj, saj so me sumili, da Kanglerju nosim tajne podatke iz policije, domnevno so me enkrat skoraj že dobili pri nečem, vendar sem imel srečo, da me takrat ni bilo v službi (sumim, da gre za primer takratnega vodje kriminalistov, ki ga je policijska patrulja dobila vinjenega za volanom, saj so v tistem času intenzivno poizvedovali, kdo je informacijo o zadevi posredoval medijem, kar sicer vem, a niso vredni, da jim to povem), sedaj pa so me končno dobili, da sem namestil prisluškovalno napravo, in je dokazano, da Kanglerju posredujem tajne podatke. Te besede potrjujejo dejstvo, kakšni so bili njihovi nameni in cilji – da je bilo moje procesuiranje njihovo edino poslanstvo, ne glede na posledice. Ponavlja se zgodba iz Kanglerjevih primerov.
Poročevalec je v osnovi izvedel temeljite ukrepe za ugotovitev dejanskega stanja pritožbenega dogodka. Pridobil je vse dokumente, ki so bili ustvarjeni v postopku z menoj na PU Maribor, označeni s stopnjo INTERNO, stopnja tajnosti pa je bila v nadaljevanju umaknjena z dokumentov. Z rekonstrukcijo dogajanja in poteka preiskovanja najdene naprave na OKC PU Maribor je upošteval vso dokumentacijo, ki je navedena v poročilu. Pri presoji pravilnosti ravnanja je izhajal iz načel preiskovanja kaznivih dejanj, ki so osnova za delo kriminalističnega preiskovanja sumov kaznivih dejanj, ugotovitve in navedbe pa dokazuje z navedbami iz odločbe Ustavnega sodišča RS.
Po temeljito in celovito opravljeni preiskavi oziroma izvedenih ukrepih za ugotovitev dejanskega stanja pritožbenega dogodka je v poročilu podal dokaze oziroma predstavil skladnost ravnanja policistov z veljavnimi predpisi. Tako je nesporno ugotovil opustitev dejanja in neukrepanje vodje Oddelka ONPN SD PU Maribor Sebastjana Javornika in policistke ONPN SD PU Maribor, Nataše Kustec.
V prostorih Policijske uprave Maribor, na naslovu Marčičeva 1, 2001 Maribor, je bila dne 22. 10. 2020 izvedena seja senata, na kateri je bilo odločeno o utemeljenosti pritožbe, ki sem jo podal in se nanaša na ravnanje policistov PU Maribor, in sicer na Sebastjana Javornika, Natašo Kustec in vodjo OKC, v postopkih med 21. 4. 2020 in 24. 4. 2020 v zvezi najdene naprave – črne škatlice z napisom GPS GF-07. Ker v času pisanja moje pritožbe, dne 27. 4. 2020, nisem bil seznanjen s podrobnostmi delovanja oziroma ravnanja preiskovalcev in sodelujočih v zadevi najdbe naprave, se v pritožbi nisem mogel osredotočiti na nezakonito in neutemeljeno ravnanje posameznikov, tako tudi direktorja PU MB Aleksandra Thalerja in vodjo SD Bojana Kitla, zato ju v pritožbi nisem problematiziral. Šele kasneje, ko sem se seznanil s podrobnostmi preiskave, sem ugotovil, kakšna je bila dejansko njuna vloga pri vsem skupaj.
Seja je trajala od 10.00 do 15.15 ure z izrekom vodje senata ga. Sonje Lokar na koncu, ki je prisotnim posredovala odločitve glede utemeljenosti pritožbe. Sejo sta protestno in predčasno zapustila vodja SD Bojan Kitel in Nataša Kustec. Sebastjan Javornik pa je ob izreku vodje senata protestiral zoper odločitve utemeljenosti, saj je smatral, da sta sedaj vsega kriva le on in kolegica Kustec, nadrejeni, ki so pri vsem sodelovali, ju usmerjali in določali naloge, pa ne bodo za nič odgovarjali.
Sebastjan Javornik je na seji senata posebej izpostavljal in poudarjal, da je ob obveščanju državne tožilke PO SDT RS, Mojce Gruden, le-to seznanil s podrobnostmi vsebine razgovora, ki ga je z menoj opravila Nataša Kustec, kar pa tožilka v razgovoru s poročevalcem zanika oziroma trdi, da se teh podrobnosti ne spominja oziroma ni prepričana, da ji je te podatke Javornik posredoval. V kolikor je Javornikova trditev resnična, potem je tudi tožilka Grudnova preiskovalnemu sodniku zatajila te podatke, da se je na podlagi preostalega odločil za izdajo odredbe za hišno preiskavo, kajti v nasprotnem bi imel drugačno sliko o celotni zadevi in odredbe zanesljivo ne bi smel izdati. V tem primeru, v kolikor bi navedbe Javornika držale, bi moral sedaj kazensko ovaditi tudi tožilko Gruden. Vendar glede na ugotovitve poročevalca, da je Javornik dne 24. 4. 2020 tožilko obveščal o primeru ob 9.50, torej še preden je Nataša Kustec opravila razgovor z menoj (med 10.30 in 12.00) in vsebine razgovora nikakor ne bi mogel prenesti tožilki, kasneje pa je ni več obveščal, ostaja dejstvo, da Javornik govori neresnico, izključno z namenom, da prikrije njihove napake, nezakonito, nestrokovno in neupravičeno opravljeno preiskavo v zvezi z menoj. Se bosta pa lahko na sodni obravnavi med seboj dogovorila o tem, kdo ima prav, v kolikor bo podana obtožnica na podlagi moje kazenske ovadbe, ki sem jo podal zoper njih.
Na dom sem po pošti dne 18. 11. 2020 prejel odgovor senata – SKLEP na mojo pritožbo zoper ravnanje policistov. V njem so opisani obravnavani pritožbeni očitki, in sicer:
1.
Pritožbeni očitek opustitev dejanja oziroma ne ukrepanje – 22. člen Ustave RS – enako varstvo pravic, 34. člen Ustave RS – pravica do osebnega dostojanstva in varnosti; zoper policista Sebastjana Javornika in Natašo Kustec iz ONPN SD PU Maribor v fazi preverjanja in pridobivanja informacij o najdeni napravi, sta opustila zbiranje obvestil od zaposlenih v OKC PU MB, kateri bi lahko bili v času od 17.4.2020 do 21.4.2020 v stiku z najdeno napravo, ali bi lahko bili z najdeno napravo seznanjeni, ali bi o najdeni napravi lahko posredovali pomembne informacije in tako nista v zadostni meri preverila, oziroma ugotovila vseh dejstev in okoliščin o najdeni napravi, pred uvedbo predkazenskega postopka.
UGOTOVITEV – SKLEP SENATA:
Pritožbeni očitek, da sta Sebastjan Javornik in Nataša Kustec v fazi preverjanja in pridobivanja informacij o najdeni napravi, opustila zbiranje obvestil od zaposlenih v OKC PU MB, kateri bi lahko bili v času od 17.4.2020 do 21.4.2020 v stiku z najdeno napravo, ali bi lahko bili z najdeno napravo seznanjeni, ali bi o najdeni napravi lahko posredovali pomembne informacije in tako nista v zadostni meri preverila, oziroma ugotovila vseh dejstev in okoliščin o najdeni napravi, pred uvedbo predkazenskega postopka, JE UTEMELJEN (obrazložitev je podrobno opisana v sklepu, št. 24, ki je priloga h kazenski ovadbi).
2.
Pritožbeni očitek opustitev dejanja, oziroma ne ukrepanje – 22. člen Ustave RS – enako varstvo pravic, 34. člen Ustave RS – pravica do osebnega dostojanstva in varnosti; zoper policista Sebastjana Javornika in Natašo Kustec iz ONPN SD PU MB, da pri prenosu zadeve PO SDT RS, nista enakovredno opravila prenosa vseh informacij, ki sta jih glede najdene naprave pridobila in sicer prenosa informacij, ki so bile pridobljene 24.4.2020 v razgovoru Nataše Kustec z Zoranom Šaričem.
UGOTOVITEV – SKLEP SENATA:
Senat je odločil, da je pritožbeni očitek UTEMELJEN. Vsebine pridobljenih informacij v opisani zadevi, torej vsebino razgovora, ki ga je Nataša Kustec 24.4.2020 opravila z Zoranom Šaričem, Sebastjan Javornik in Nataša Kustec nista posredovala PO SDT RS. Konkretna vsebina razgovora ni bila zapisana v uradnem zaznamku, zaradi tega nadalje tudi v taki obliki ni bila posredovana PO SDT RS, kot npr. uradni zaznamek Bena Topolnika ali uradni zaznamek (A+B). Po prepričanju članov senata bi morala v enaki obliki (listinski-uradni zaznamek) kot ostalo dokumentacijo PO SDT RS posredovati tudi vsebino dotičnega razgovora, pri čemer bi tako lahko pristojni v PO SDT RS sprejeli odločitev, kaj bodo s temi informacijami naredili. V dotičnem primeru vsebina razgovora Zorana Šariča z Natašo Kustec torej do PO SDT RS sploh ni prišla. S svojimi ravnanji torej nista poskrbela za prenos vseh pridobljenih informacij, niti za enakovreden prenos informacij, saj nista poskrbela za ustrezno dokumentiranje, kot je to določeno v veljavni zakonodaji in pravilih stroke (obrazložitev je podrobno opisana v sklepu, št. 24, ki je priloga h kazenski ovadbi).
3.
Pritožbeni očitek opustitev dejanja, oziroma ne ukrepanje – 22. člen Ustave RS – enako varstvo pravic, 34. člen Ustave RS – pravica do osebnega dostojanstva in varnosti; zoper policistko Natašo Kustec iz ONPN SD PU MB; da razgovora, ki ga je 24.4.2020 opravila z Zoranom Šaričem, ni dokumentirala, oziroma evidentirala, niti v uradnem zaznamku, niti v kakršnikoli drugi obliki zapisa, ki bi bil ustrezen tako za knjiženje v informacijski sistem Policije, kot tudi primeren za nadaljnji odstop PO SDT RS ob preostali dokumentaciji, ki je bila 24.4.2020 tja odstopljena v nadaljnjo pristojno obravnavo.
UGOTOVITVE – SKLEP SENATA:
Senat je odločil, da je pritožbeni očitek UTEMELJEN. Nataša Kustec namreč vsebine razgovora, ki ga je dne 24.4.2020 opravila z Zoranom Šaričem, ni dokumentirala oziroma evidentirala, niti v uradnem zaznamku, niti v kakršnikoli drugi obliki zapisa, ki bi bil ustrezen tako za knjiženje v informacijski sistem Policije, kot tudi primeren za nadaljnji odstop PO SDT RS ob preostali dokumentaciji, ki je bila 24.4.2020 tja odstopljena v nadaljnjo pristojno obravnavo (obrazložitev je podrobno opisana v sklepu, št. 24, ki je priloga h kazenski ovadbi).
Na podlagi vseh teh ugotovitev sem dne 10. 12. 2020 na SDT podal kazensko ovadbo zoper Sebastjana JAVORNIKA, inšpektorja v Oddelku za notranje preiskave Službe direktorja Policijske uprave Maribor, Natašo KUSTEC, inšpektorico v Oddelku za notranje preiskave Službe direktorja Policijske uprave Maribor, Bojana KITLA, vodjo Službe direktorja Policijske uprave Maribor, in Aleksandra THALERJA, direktorja Policijske uprave Maribor, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po členu 257/I-II KZ-1, saj so pri svojem delu izrabili svoj uradni položaj, prestopili meje uradnih pravic in niso opravili uradne dolžnosti zato, da bi sebi naklepno pridobili nepremoženjsko korist in drugemu prizadejali škodo, in kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po členu 258/I KZ-1, saj so kot uradne osebe ali javni uslužbenci zavestno kršili zakone ali druge predpise, opuščali svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravnali v službi, čeprav so predvidevali ali bi morali in mogli predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega.
Utemeljeno jih sumim, da so Sebastjan Javornik, Nataša Kustec, Bojan Kitel in Aleksander Thaler v času od 17. 4. 2020, ko je bila v prostoru OKC PU Maribor najdena sledilno-prisluškovalna naprava GPS-07, pa do 24. 4. 2020, ko je uveden predkazenski postopek in tega dne pri meni opravljena hišna preiskava, v več segmentih, vsak iz svojih pristojnosti, vendar v sodelovanju, združbi opustili dolžno ravnanje, da bi z osnovnim zbiranjem obvestil in dolžnimi postopki, ki jih določajo ZKP in ZNPPol, ugotovili dejansko stanje, kar bi s pridobljenimi ugotovitvami mene razbremenilo vsakršnega suma storitve kaznivega dejanja, hkrati pa so pomembne informacije, ki so jih pridobili od mene, ter mojo pripravljenost v celoti sodelovati v postopku zatajili organom pregona, jih zavedli, da je preiskovalni sodnik Tomaž Grmovšek iz Okrožnega sodišča v Mariboru nezakonito in neupravičeno izdal odredbo za hišno preiskavo, ki so jo opravili, čeprav je ne bi smel izdati, če bi imel vse potrebne informacije. S temi dejanji mi je storjena neprecenljiva in nepopravljiva zdravstvena, moralna in materialna škoda ter kršene človekove pravice v celoti.
Z vsem navedenim v kazenski ovadbi zoper osumljene – Aleksandra Thalerja, Bojana Kitla, Sebastjana Javornika in Natašo Kustec – smatram, da so moje navedbe, moji očitki in dokazi utemeljeni in izkazujejo dejstvo, da so imenovani v združbi, naklepno delovali zoper mene z namenom, da mi (predvsem kot avtorju knjige Županov boj, in ne toliko kot uslužbencu policije) škodujejo, kar jim je tudi uspelo, sebi pa s svojim delovanjem pridobijo nepremoženjsko korist, ki je osebno zadoščenje, da jim je uspelo sprožiti postopek zoper mene, na katerega so mrzlično čakali od izdaje knjige Županov boj, ter v medijih prikazati uspešnost policije in posledično svojo uspešnost pri preganjanju tovrstne kriminalitete, kar jim je v začetni fazi vsekakor tudi uspelo.
Hkrati s kazensko ovadbo sem na Državno odvetništvo RS podal tudi premoženjskopravni zahtevek – odškodnino zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za notranje zadeve, ki je delodajalec osumljenih odgovornih javnih, uradnih oseb, ki so mi povzročile materialno, moralno, etično in duševno škodo ter kršile človekove pravice.
Glede na to, da so me mediji nedolžnega raztrgali s priimkom in imenom, z delovnim mestom in celo s posnetki mojega domovanja, je prav, da tudi sam imenujem tiste nekatere, ki so mi vse to zakuhali. Gre za javni interes, saj sem bil izpostavljen kot javna oseba, policist, uradna oseba in avtor knjige Županov boj.
Hkrati z navedenimi ovadenimi osebami bi lahko ovadil še kar nekaj drugih odgovornih v mojem procesu, tudi nekatere neposredne sodelavce in vodje, ki so bili tisti prvi naklepni inicial celotne zgodbe, pa jih ne bom. O njih sem si po vsem skupaj ustvaril takšno mnenje, da niso vredni niti tega, da jih ovadim. Sicer pa, v kolikor bo prišlo do sodnega procesa in bo potekal zakonito, bi se morala odgovornost za dejanja razširiti še na nekatere druge, kar pa je odločitev sodišča.
Zelo me zanima, kako se bo sodstvo odzvalo in lotilo moje kazenske ovadbe, saj gre za pooblaščene uradne osebe, vodstvene strukture neke varnostne institucije, torej do sedaj nedotakljive in posvečene osebe! Z vidika presoje je celotna zadeva popolnoma jasna, brez dvomov in z vsemi dokazi. V kolikor jo bodo preučili, kot je treba, postopali zakonito in v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku, potem morajo biti osumljeni ovadeni sankcionirani. A ni že čas, da tudi posvečene in nedotakljive osebe, ki kršijo človekove pravice in jim je to dokazano, končno odgovarjajo za svoja dejanja?
To je v precej skrajšani obliki celotna zgodba afere »najdene GPS prisluškovalne naprave v prostorih OKC PU Maribor«, ki je koncem aprila 2020 polnila vse slovenske medije. Kdor bo kolumno v celoti prebral, bo z lahkoto potegnil vzporednice s kazenskimi primeri Franca Kanglerja, saj je pravi in natančen pokazatelj, da so mariborski kriminalisti celoten njegov proces vodili popolnoma enako kot mojega, z namišljenimi in s sproduciranimi kaznivimi dejanji, ki to niso, kar se je dokazalo v 22 kazenskih primerih, pri čemer so tudi z zavajanjem sodstva človeku deset let uničevali življenje.
ŽUPANOV BOJ – ZAKULISJE OSEBNE IN POLITIČNE APOKALIPSE FRANCA KANGLERJA
Naslovna fotografija: nekdanji kriminalist Zoran Šarič, vir: njegov osebni arhiv.
Da te kap.