Lov na divje in prostoživeče živali je ena najbolj zavržnih, primitivnih, nezaslišanih praks sedanjosti, ki dokazuje najtemnejše, najnizkotnejše človeške nagone in sle – slo po krvi, mučenju, ubijanju, trpljenju, živalski bolečini …
Nikakršnega objektivnega razloga danes ni za lov, so le izgovori, temelječi na apetitih lobijev, pohlepu po denarju, potrebi po sadizmu, psihopatskih “užitkih” … Za vsem tem na žalost tičijo tudi vplivni, ugledni, politični gospodje v kravatah in z močjo v rokah.
Prelepa Slovenija je v objemu takšnih in drugačnih mednarodnih zavez, konvencij za divje in prostoživeče živali v resnici pekel. Podobno kot za uboge piščančke moškega spola, ki jih že desetletja v strahotnih bolečinah ŽIVE MELJE, ko se na farmah množično izvalijo, kar je široki javnosti seveda zamolčano in pred njo skrito. Da, tudi industrija jajc pošastno ubija.
Lovska družina Bizeljsko se je v vsej sprevrženosti in brutalnosti domislila specialnega delikta: nagradne ustrelitve ljubkega bambija – srninega mladička. To je na vabilu zapisala celo poudarjeno v rdeči barvi, kot pomembno obvestilo (!).
“Pomembno obvestilo: Strelec z najboljšim seštevkom serije do 12.00 ure dobi nagrado odstrel srninega mladiča.”
Kdor verjame, da so avtorji take ubijalske ideje lahko varuhi narave, je v absolutni zmoti. Varuhi narave niso niti teoretično, v resnici so zločesti rablji narave in divjih, prostoživečih živali.
Na to deliktno svinjarijo bi se morala takoj odzvati tudi pristojna inšpekcija – denimo Inšpekcija za lovstvo in ribištvo na Inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki med svojimi številnimi uradnimi pristojnostmi in nalogami javno navaja tudi tele:
- inšpekcijski nadzor na podlagi objav na družbenih omrežjih, ki se nanašajo na izvajanje nedovoljenega lova, zadrževanje prostoživečih živali v ujetništvu, prodajo, rejo divjadi v oborah;
- nadzor nad izvajanjem lova (individualni in skupinski lov).
Pričujoč članek dokazno prilagam svoji predmetni pobudi za inšpekcijski nadzor z zahtevo za takojšnje ukrepanje, ki jo pošiljam Inšpekciji za lovstvo in ribištvo in Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS.
“O lovu samem in nagnusnih srednjeveskih praksah pobijanja nemocnih zivali zavoljo uzitka pod pretvezo potrebe v 21. stoletju!, je veliko napisanega in premletega. Maloumna argumentacija sle po ubijanju in celo upravicevanje ubijanja zavoljo varnosti ljudi, ni niti komentarja vredna,” je na svojem Facebook zidu zapisala Snežana Barberič, aktivistka za dobrobit živali. “Sama sem (med drugim) potomka lovcev pa tudi klavcev in nekateri izmed mojih prednikov so bili izjemno kruti, so pa ziveli v bistveno bolj brutalnih casih in bistveno bolj brutalnem okolju. Ja, potreba po ubijanju je realna, ker pa nismo sprevrzeni izrodi, smo jo tudi zmozni kontrolirati. O drugih argumentih menda sploh ne gre izgubljati besed, ker so tako za lase privleceni, da jim se petletni otrok ne bi nasedel, a ocitno zadostujejo in so institucijam formalno sprejemljivi. Cirkus vezan za lov je naravnost ogaben in vsaj meni, neverjeten. Izsiljevanje drzave, ki vsakokrat poklekne, je sramotno za drzavo samo. Manipuliranje z informacijami, sploh prikrivanje dejanskega stevila pobitih zivali s strani lovcev, izsiljevanje, groznje in sorodni spakendraj so, kot kaze, sicer ne pretirano izvirne, pa vendar povsem ustaljene in ‘ucinkovite’ metode. Lovska druzina Bizeljsko v nedeljo, 15.8.2021, na svoji ‘strelski tekmi’ strelcu z najboljsim sestevkom serij nudi perverzno ‘nagrado’ in sicer ODSTREL SRNINEGA MLADICA! Cisto formalno, javno, kot da gre za nek povsem neskodljiv ustaljen sprotni ritual. Tole je dno dna. Na zahodu in na severu je borba proti sorodnim praksam, ki pa v nekaterih drzavah, za razliko od nase, dejansko sodijo pod tradicijo, zelo konkretna, res ognjevita, terenska in desetletja trajajoca. Tudi pri nas ne spimo, je pa organiziranost aktivistov v borbi z lovskim lobijem v tem trenutku se vedno porazna. Originalni tekst AniMe resnicno postreze z vsemi kljucnimi informacijami in ga zelo toplo priporocam v branje. Mislim, da je tudi skrajni cas, da se kak nadebudni raziskovalni novinarcek malcek podviza, pa ne vedno ene in iste novinarke, sploh tiste, ki se jih je zavoljo razkrivanja resnice diskreditiralo do te mere, da svojega dela niti niso vec zmozne opravljati. FB strani Lovske druzine Bizeljsko ne najdem, meni ni vidna. Ce mi lahko kdo svetuje v zvezi s tem, bom hvalezna.”
“Originalni tekst AniMe”, poudarjen v zgornjem zapisu, je v vsej svoji presunljivi neizpodbitnosti vreden skrajne pozornosti in ukrepanja na izkazani podlagi – citat celotnega:
“V IMENU UŽITKA IN ŠPORTA: STRELEC Z NAJBOLJŠIM SEŠTEVKOM SERIJ DO 12. URE DOBI ZA NAGRADO ODSTREL SRNINEGA MLADIČA
Lovci ubijajo živali, ker ob tem občutijo vzburjenje in užitek. Toda ali lahko v sodobni družbi toleriramo ’vzburjenje’ in ‘užitek’ kot legitimna vzroka za pobijanje več kot 100.000 divjih živali v Sloveniji vsako leto? Je domnevno prirojeni lovski nagon opravičilo za pobijanje in trpljenje živali – in to celo kot hobi, kot šport? NE! Lov ne sodi v sodobno ozaveščeno družbo in skrajni čas je, da se ga dokončno prepove.
Moč lovskega lobija je tako velika, da uspe v javnosti še vedno uveljavljati svoje bizarne razlage, kako je lov potreben zato, da bi ohranili biotsko raznolikost in naravo. Lovski lobi meni, da je lov v naši kulturni krajini potreben, kajti brez lovcev bi srnjad in jelenjad objedla ves gozd, divji prašiči pa bi opustošili koruzna polja, lisice bi nas okužile s steklino, lisičjo trakuljavostjo (ki se v Sloveniji ne pojavlja več), garjavostjo in kugo. Trdijo, da bi se divje živali brez lova preveč namnožile. Je tu odveč vprašanje, zakaj potem lovci krmijo divje živali? KRMLJENJE prostoživečih živali NE pomeni SKRB za te živali – lovci krmijo živali le za to, da jih lahko kasneje postrelijo kot ponosni nosilci trofej srnjakov in jelenov ali kapitalnih divjih merjascev. Krmljenje prostoživečih živali, prav tako kot lov, bi morali trajno prepovedati, saj se na krmiščih za divje prašiče (ali za srne, medvede…) hranijo tudi druge vrste divjih živali, zato obstaja velika nevarnost, da se na krmiščih prenašajo bolezni med živalskimi vrstami.
Moč lovcev je v njihovi številčnosti, dobri organiziranosti, v podpori s strani državnih institucij in v tradiciji lovstva, zakoreninjeni v podzavesti ljudi. Lovci prevzemajo vlogo že skoraj iztrebljenih velikih zveri, ki jih je iztrebil ali na rob preživetja prignal prav lov. A ko se volk, medved ali ris ponovno vrnejo v svoje habitate, zahtevajo lovci (v sodelovanju z Zavodom za gozdove) odstrel vsaj tri četrtine populacije z grožnjami, da bodo sicer lovni revirji požrti do zadnje srne in da morajo zaščititi prebivalstvo pred temi nevarnimi zvermi.
Na dan 29. novembra 2018 je imelo 411 lovskih družinah s koncesijo 20.435 članov. Konec leta 2017 je bilo po podatkih notranjega ministrstva uradno prijavljenih 139.700 kosov orožja. Več kot polovica ga je v rokah lovcev, saj imajo ti kar 72.604 kosov prijavljenega orožja.
V povprečju ima vsak lovec več kot tri kose orožja. Lovski lobi trdi, da je lov v naši kulturni krajini tradicija. Pravijo, da bi brez lovcev srne in jeleni pojedli ves gozd in divji prašiči opustošili vsa polja. Lovci se predstavljajo kot naravovarstveniki in dodajajo, da kdor tega ne razume, je naravi odtujeni meščan.
V resnici je število pobitih živali veliko večje, kot prikazujejo uradni podatki. Mnogi lovci ne navajajo točnih števil, tako da je resnica veliko bolj kruta. Kot primer lahko navedemo lov v gibanju, ko lovci živali preplašijo in jih v begu ustrelijo. Število natančnih zadetkov v tem načinu lova je zelo nizko. 70 % živali je le obstreljenih in pobegnejo. Te živali poginejo v mukah šele po nekaj urah ali dneh.
O takojšnji smrti divjadi pri lovu, še posebej pri pogonih in prigonih, v večini primerov ne more biti govora. Srne in divji prašiči so pogosto le obstreljeni. Lovci uporabljajo tako imenovane ekspanzijske ali deformacijske izstrelke, ki povzročajo ogromne rane.
Sledenje – če je sploh izvedeno – traja pogosto ure ali dneve. Mnoge živali najdejo šele po nekaj dneh, potem, ko so zaradi ran v mukah poginile. Nekatere živali ne umrejo zaradi ran, temveč zaradi tega, ker s prestreljeno čeljustjo ne morejo jesti hrane.
Mučenje živali pri pogonih in prigonih obsoja tudi nekaj pogumnih lovcev. Bernd Krewer, gozdar in vodnik sledilcev, ki s svojimi psi išče živali, ki so bile pri lovih obstreljene, da jim zada smrtni strel, je že pred več kot dvema desetletjema napisal: ‘Lahko smo zadovoljni, da take stvari ne pridejo prepogosto v javnost, kajti drugače bi naši upravičenosti, da smo varuhi narave, zelo slabo kazalo.’
Vodnik sledilcev Bernd Krewer ne verjame, da bo resnica dolgo ostala v tajnosti: ‘Če bi zaščitnikom živali uspelo, da bi zelo zaposlenega vodnika sledilnih psov pridobili na svojo stran, bi bilo dan zatem z lovstvom za vedno konec. Mnogo stvari se mora v dejanjih in dopustnosti lovstva spremeniti, če želimo obstati pred vse bolj kritičnim prebivalstvom in od njega pridobiti soglasje za nadaljnji obstoj našega lova. Če družba lova ne akceptira več, bo lov izginil in ga bodo nadomestile druge oblike gojenja in upravljanja.’
Opazovalnice so postavljene povsod po travnikih in gozdovih. Pobijanja ne ustavi nihče, pravzaprav ga država spodbuja z opravičilom upravljanja z divjadjo in zmanjševanja kriminala v družbi – ker pobijajo živali, ne bodo pobijali ljudi. In tudi lovci oziroma ‘ljubitelji lova’ iz drugih delov sveta lahko nemoteno pobijajo pri nas, samo da plačajo. Kdo bo razložil prihajajočim generacijam, kaj in zakaj se je dogajalo, ko bodo zahtevali odgovore za iztrebljanje živali v naših gozdovih?
Finančno poročilo Zavoda za gozdove (ZGS) za leto 2019 nam pove, koliko so imeli prihodka v loviščih s posebnim namenom. Zabeležili so kar 2.365.115 eurov, od tega 856.076 eurov od prodaje divjačine in 732.750 eurov od prodaje trofej. Poudarimo še, da je ZGS v letu 2019 dobil za 176.815 eurov subvencij od Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).
V letnem poročilu LZS ni razvidno, kolikšen je letni dohodek od lova in trofej, prav tako ne kolikšen je dohodek od lovskega turizma. Torej denar od lova in prodaje divjačine pobere lovska družina oziroma posamezni lovec.
Razvidno je, da je pobijanje prostoživečih živali na eni strani dober zaslužek za lovce in trgovce z divjačino, nekaj gre tudi ZGS, po drugi strani pa način države, da posameznikom omogoča sproščanje ubijalskih nagonov nad živalmi namesto nad soljudmi.
Brez dvoma interesne skupine močno lobirajo za uresničitev svojih ciljev ter s prikrivanjem in dezinformacijami manipulirajo z javnostjo, kar verjetno v veliki meri vpliva na podporo države lovu.
Na srečo narave vedno manj ljudi verjame zgodbam lovcev o njihovi pomembni vlogi pri ravnotežju v naravi, predvsem zato, ker številni biologi, zoologi in naravovarstveniki javno opozarjajo, da SE NARAVA NA PODROČJIH BREZ LOVA SAMA REGULIRA – IN DA JE ZATO LOV NEPOTREBEN. Z lovom se ustvarjajo nadštevilni staleži pri nekaterih vrstah živali, predvsem pri srnah in divjih prašičih, medtem ko so druge vrste živali, kot so volk, medved in ris, zaradi lova ogrožene.
Razlogi zakaj v sodobni družbi še vedno dovolimo izvajanje takšnih krutih in javnosti nevarnih praks ne morejo biti opravičljivi niti z vidika dobička posameznikov, še manj pa z vidika zadovoljevanja njihovih potreb, zato menimo, da je skrajni čas, da se lov popolnoma prepove – tako v naši državi kot tudi drugod. Narava je naše skupno dobro, pa vendar vlada državljanov ne bo vprašala, ali se strinjajo, da, namesto da bi prepovedali lov, nagrajujejo najboljšega strelca z ‘ubojem srninega mladiča’.
Viri:
– Društvo za osvoboditev živali: Dejstva proti lovu, november 2017
– Delo, Dragica Jaksetič: Prepovedati lov na ptice zaradi užitka in športa, 27. 2. 2013
– Lovski informacijski sistem Lisjak
– Primorske novice, 25. 11. 2018
– Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije SiStat
– Bernd Krewer: Über Hirsche, Hunde und Nachsuche: Neudamm-Neudamm, 1998, 2. Auflage, str. 80, str. 85”
AniMa, Društvo za dobrobit živali AniMa, v eseju z naslovom “LOVCI VARUJEJO GOZD PRED SRNAMI IN JELENI?” poudarja in strokovno utemeljuje:
“Ko lovci zagovarjajo svoj krvavi hobi pred javnostjo, rišejo srhljive scenarije o »škodi v gozdovih«, ki jo povzročajo srne in jeleni. Glavni vzroki za škodo v gozdovih so onesnaženje zraka in kisla tla zaradi visokih vrednosti nitratov, ki jih povzroča industrijsko kmetovanje, predvsem masovna živinoreja s svojimi emisijami amonijaka. Je res, da morajo lovci in rejci ščitijo gozdove pred srnami? Ne. Namesto da bi z lovom preprečili »škodo«, ki jo v gozdu povzroči divjad, povzroča lov ravno nasprotno.
Srne so že po svoji naravi prebivalci travnikov in gozdnega roba. Šele lov preganja živali v notranjost gozda, kjer ne najdejo trav in zeli, potrebnih za preživetje, zato jim ne preostane drugega, kot da se prehranjujejo z brsti. Zaradi lova so živali preplašene, kar povečuje njihovo potrebo po hrani in pogosto povečuje »škode«.
Srne, ki so bile dnevno aktivne živali, so zaradi lova postale plašne, nočne prebivalke gozda. Gosto naseljeni kanton Genf, kjer velja prepoved lova od leta 1974 in Švicarski narodni park, kjer je lov prepovedan že od leta 1914, dokazujeta, da niti v poselitvenem prostoru človeka niti v zaščitenih naravnih področjih upravljanje divjadi z lovom ni potrebno.
Jeleni prispevajo k pomladitvi gozda in k raznolikosti rastlinskih vrst. Na stezah, kjer se giblje jelenjad raste tridesetkrat več drevesnih kalčkov kot tam, kjer jelenjadi ni. To sta dokazali dve študiji, ki ju je v Švicarskem Nacionalnem parku izvedel Zvezni raziskovalni zavod za gozdove in pokrajino iz Birnensdorfa.
Prva študija »Parkljasta divjad in vegetacija v Švicarskem Nacionalnem parku od leta 1917 do 1997; vpliv divjadi na biotsko raznolikost subalpskih pašnikov« je pokazala naslednje rezultate: v primerjavi z 20. stoletjem se je populacija jelena po prepovedi lova v Narodnem parku povečala, prav tako se je količina hrane tako povečala, da zadošča za pet do desetkratno število današnje populacije jelenov. Po 80 letih monitoringa se je pokazalo, da se je število rastlinskih vrst, ki predstavljajo hrano jelenjadi na stalnih pašnikih močno povečalo. Na pašnikih, ki jih je jelenjad redkeje uporabljala, je upadla raznolikost rastlinskih vrst. Po prepovedi lova kljub rastočemu številu jelenjadi in srnjadi ni bilo več škode objedanja dreves, ki se je 20 let konstantno pojavljala, dokler se je lov intenzivno izvajal.
Druga študija o »vplivu parkljaste divjadi na življenjski prostor Nacionalnega parka oziroma na količino hrane in na pomlajevanje gozda« prikazuje, da se je kljub povečani populaciji jelenov število dreves na 100 kvadratnih metrov močno povečalo. Na pogosto uporabljenih poteh divjadi je bilo najdenih na kvadratni meter povprečno osemkrat več kalčkov kot na zapuščenih poteh brez divjadi. Današnja gostota populacije jelenov v Nacionalnem parku torej pospešuje pomlajanje in širjenje gozda, ne pa da ga zavira. To dokazujejo tudi primerjave starih fotografij gozda in travišč iz zraka z novimi fotografijami ter dolgoročne raziskave na območjih trajnega monitoringa. Raziskave prikazujejo, da se je gozd kljub relativno velikemu številu jelenjadi v zadnjih desetletjih na različnih območjih uspešno razširil na zapuščene pašnike.
Vedno več biologov, zoologov in ekologov podaja znanstveno utemeljena mnenja, da lov ne uravnava števila prostoživečih vrst. Prostoživeče vrste so po naravi opremljene z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije – socialne strukture, hormoni in feromoni ter ponudba hrane. Če grozi hiperpopulacija, oziroma prenamnožitev, se zniža število rojstev. Do hiperpopulacije vrst pride takrat, ko je razmnoževanje določenih vrst, kot so srne in jeleni, povečano zaradi »ograd« (zadrževanje živali na določenem območju) in krmljenja s strani lovcev. Poleg tega povzroča intenzivni lov prenamnožitve določenih vrst živali, kot so divji prašiči in srne, ki se veliko hitreje razmnožujejo, da nadomestijo izgube, medtem ko so druge vrste, kot sta medved in volk, zaradi lova vedno redkejše.
Težavo prenamnožitve predstavlja tudi krmljenje prostoživečih živali. Lovci si v naših gozdovih vzrejajo ogromno število divjadi in srn samo zato, da jih lahko potem odstrelijo. Lovci želijo obdržati visoko število srn z namenom, da jih imajo dovolj za streljanje, kar dokazuje tudi naslednje dejstvo: takoj, ko se v nekem revirju pojavijo risi in volkovi, že pričenja lovski lobi na veliko objavljati v medijih: »Ali bodo volkovi do zadnjega požrli živali v gozdu?«, »Število srnjadi in divjih prašičev se je močno zmanjšalo, jelenjadi skorajda ni več.«
Da je narava možna brez lova, kažejo izkušnje v Švicarskem Nacionalnem parku, kjer že od leta 1914 ni lova, ali v Švicarskem kantonu Genf, v katerem je že od leta 1974 prepovedan lov, kar je odločilo ljudstvo. Tudi v Italiji so vsi obširni Nacionalni parki že desetletja brez lova, na primer Gran Paradiso (že od leta 1922 brez lova) ali Nacionalni park Belluno v Dolomitih (od leta 1990 brez lova). Tudi na grškem otoku Tilos je lov od leta 1993 prepovedan. Povsod izkušnje kažejo, da je stalež živali izpostavljen naravnim nihanjem in se nikoli pretirano ne poveča.
Osnovni problem uravnavanja populacij živali in vegetacije v naravi torej niso srne, medvedi ali volkovi, temveč samooklicani varuhi narave, ki pa so vse prej kot to.”
Naslovna FOTO: srnin mladiček, vir: https://www.dailysciencejournal.com/the-proper-terms-for-calling-male-female-baby-and-groups-of-deer/