Megleno jutro 27. aprila, v hiški med gorami, med zajtrkom, odprt radio na Valu 202, duhovičenje novinarja Šaleharja med glasbo, in postanem pozorna, ko omeni UPOR in navrže vprašanja oziroma odgovore spraševanih mlajših oseb. Po spominu:
Vprašanje: “Komu se uprete?”
Dekleta so odgovarjala, da fantu, nekdo se upira nošenju maske in je ne nosi …
Vprašanje: “Kdo je bil upornik?” Našteje … “Janša, Lovšin?”
Prvi mladenič odgovori partizani, drugi Cankar, ta bi bil danes zaprt kriminalec …
Moja prva misel (odgovor) je Jože Pučnik. Bil je gimnazijec, zaprt upornik (drugače misleči alias notranji sovražnik), ki ga niso pripustili k maturi, čeprav se je pripravljal, na daljavo – v zaporu! Njegov uporniški duh kasneje ni izginil, zopet so ga zaprli, v samico, za več let, in je upornik vztrajal, dokler se ni umaknil v tujino. In ga je ljubezen do domovine, kljub težavam s srcem, v času rušenja komunističnih totalitarizmov pripeljala nazaj in je postal vodja demokratične opozicije proti političnemu režimu (komunistom in socialistom), ki ga je leta fizično in psihično mučil!
Toda naš novinar Miha s sodelavci je že pozabil, kdo je bil Pučnik, zanj ni slišal v šoli, pa tudi mediji Pučnika takrat niso marali, poslanci kontinuitete so bili ob njegovi smrti celo proti žalni seji DZ. Dominantni mediji, ki jih obvladuje levi politični pol, ga tudi danes zamolčujejo. Še letališča na Brniku marsikdo ne poimenuje pravilno!
Ni pa moč izbrisati (pozabiti) Pučnikovega vzklika ob uspelem referendumu, decembra 1990: “Jugoslavije ni več!”
Pučnik bo ostal večen, brez njega ne bi bilo slovenske države!
Zanimiv je bil odgovor mladenke, da se ne upira in pridruži drugim, če ne pozna dobro problematike. Kako drugačno ravnanje od marsikaterega opozicijskega politika (stranke), ki se »upira« vladajoči koaliciji brez kakršnih koli argumentov, samo da otežuje delo vlade in se kaže ter papagaja vsakodnevno v medijih. Enako velja za mlade bicikliste, ki tedensko telovadijo s sovražnimi napisi (proti tistim, ki so bili nosilci demokratičnih sprememb) in rdečimi zvezdami, ki simbolizirajo sistem in ljudi, ki so dali likvidirati tisoče nedolžnih življenj! Ne le Auschwitz, tudi Teharje in Hudo jamo bi morali obvezno obiskati vsi srednješolci. Zgodovina mora biti naša učiteljica! V spomin in opomin!
Novinar (politični aktivist) Miha je duhovičil (na Valu 202) tudi naslednji dan, ko je omenil stare in mlade upornike na ljubljanskih ulicah in dodal »informacijo« o (tridesetih) Janezovih drogovih na Trgu republike ter izrazil upanje, “da se mu ne bo treba ograjevati, medtem ko bo praznoval svojih 30 let”. In je cinično dodal, tudi naših. Meni tako kokodakanje ni zabavno, sploh pa ne v mediju, ki ga moram obvezno plačevati. Takemu pobalinstvu, ki si ga je privoščil Miha Šalehar, se je treba upreti, saj RTVS ni naša (biciklistična), ampak javni medij, ki mora biti profesionalen. Si ga pa nekateri novinarski kljukci (»biciklisti«) na Valu 202 prilaščajo in v njem nastopajo, kot da je medij njihova privatna last.
Moj REVOLT je jasna in glasna zahteva po spoštovanju poslušalcev in gledalcev javne RTVS, ki nismo biciklisti, smo pa plačniki RTVS–naročnine!