Piše se leto 2022. Slovenija – ki se je lani pred vso Evropo in svetom izkazala kot predsednica Sveta EU, šest mesecev je v tej vlogi premikala meje in sejala vzgled(e). 

Slovenija … moja dežela na sončni strani Alp.

A … za lepotami Slovenije tiči svinčen mrak. Pod materjo zemljo, v breznih in jamah, zapuščenih rudnikih in rovih nešteto okostij in kosti zverinsko pomorjenih, poklanih, razkosanih (nedolžnih) Slovencev, otrok, mater, starcev, invalidov, ranjencev, babic, vojnih ujetnikov, neoboroženih civilistov, nad katerimi se je pred njihovim zadnjim kričečim (vz)dihom roka partije izživljala s pošastnim mučenjem, tako strahotno grozljivim, da zasluži zgolj pietetni molk.

V osnovnih šolah socializma niti samostojne Slovenija nas zgodovina o tem ni učila – vse to nam je zamolčala. Pred nami skrila, načrtno. In ostalo je skrito, kot pobita okostja v temi zemlje, grap, gozdov …

Betonsko tančico tega je 15. januarja odločno novinarsko privzdignil dr. Jože Možina v odmevnem Utripu na Televiziji Slovenija. In mit o (krvavih) Dražgošah se je zdrobil, pred vso Slovenijo.

UTRIP, 15. 1. 2022 (dr. J. Možina):   

https://365.rtvslo.si/arhiv/utrip/174839845

https://twitter.com/JozeMozina/status/1482439651973554181

https://twitter.com/JozeMozina/status/1482838618976800770

https://twitter.com/JozeMozina/status/1483130108965703682

https://twitter.com/JozeMozina/status/1483906000562315270

https://twitter.com/JozeMozina/status/1485226313334075393

Tri tedne pozneje, 5. februarja 2022, je Utrip na Televiziji Slovenija pripravil Igor Pirkovič. In Slovenija se vnovič stresla, tja do nemih človeških kosti brez groba pod mrzlo grudo …

Tudi ta Utrip je bil novinarski presežek, tudi za informativni program Televizije Slovenija.

UTRIP, 5. 2. 2022 (I. Pirkovič):   

https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174845756?s=tv

https://twitter.com/IPirkovic/status/1490226858096476164

https://twitter.com/IPirkovic/status/1490573133249667072

https://twitter.com/IPirkovic/status/1492219667389292544

To, da se v Sloveniji še leta 2022 novinarje – in urednike – napada zaradi razkrivanja in razgaljanja gnusobnih partijskih laži, s katerimi je komunistični režim desetletja posiljeval sleherno generacijo in jih vsilil celotnemu narodu, je absurd absurda. To, da se suverene novinarje bombandira z najnizkotnejšo municijo – ki se ponaša z blatenjem, obrekovanjem, grožnjami, ustrahovanjem, žaljenjem, napadi mržnje, sovraštva -, ker se pred nedotakljivimi, prvorazrednimi, privilegiranimi ne upogibajo/-mo kot janeževi upognjenci, je škandal mednarodnih razsežnosti.

Da, tudi kleni, pokončni, pošteni novinarji in uredniki, ki sledijo resnici, zaslužijo podporo. Marsikdaj človeško podporo resno potrebujejo – če smo natančni: potrebujemo, zaslužimo. Takole zveni moja Pirkiju in Možini, njunim nadrejenim na Televiziji Slovenija odposlana v petek 11. februarja /op.: s klikom povečaj posnetek/:        

Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/illustrations/traffic-signs-attention-right-of-way-464664/