Več

    PA DOBRO, GOSPE, DAJTE NAM ŽE MIR!

     

    Vsaka smrt je tragična. Uboj ali umor matere z mladoletnimi otroci še toliko bolj. Sploh še, v kolikor je storilec oče. Težke travme, ki zahtevajo resen premislek. Trpljenja ni mogoče odpraviti. Lahko pa je krenilo in katalizator sprememb. Pametne in ljubeče družbe jih bodo udejanjile z razumom, empatijo do vseh in s širokim pogledom.

    Najprej smo aprila lani doživeli ogabno kampanjo Materino znamenje – očetovo znamenje, za katero je že razsojeno, da je kršila Slovenski oglaševalski kodeks.

     

    - Advertisement -

     

    Zanimivo je, da smo naročnike plakata že tedaj opozarjali na neprimernost in druge pomisleke, a od njih odgovor dobili tole … Kot odziv na naše pritožbe pa potem še prvomajsko kampanjo gverilskega lepljenja plakatov, s katerih so nas prepričevali, da je 92 odstotkov žensk žrtev moškega nasilja.

     

     

    Uspeli smo preživeti tradicionalni novembrski cirkus pretiravanja in prirejenih statistik, navajanja težav brez predlogov rešitev ter izrazito pristransko poročanje o nasilju v družini. Le-tega cvetober ženskih organizacij ob izdatni podpori medijev vsako leto organizira 25. novembra ob dnevu proti nasilju nad ženskami. Letos je ta mednarodni festival “mizandrističnega” marketinga trajal kar 16 dni!

     

     

    Vseskozi pa nas opozarjajo, da je v tem čudnem času COVID-a družinskega nasilja mnogo več ter da zato razmere terjajo še večjo pozornost.

    Hm, resno? Družinsko nasilje je prepomembno, da bi delovali na podlagi predpostavk in ne dejstev. Zato si poglejmo te mite in poizkušajmo najti kaj bolj relevantnega, kot je (celo v akademskih krogih močno kritizirana) raziskava, na podlagi katere temeljijo te kampanje?

     

    Dejstva, ki se ne skladajo z dogmo

    Kje primerjalno smo v Sloveniji po pogostnosti nasilja v družini nad ženskami? V OECD raziskavi o pogostnosti nasilja nad ženskami 2019 indeks kaže, koliko odstotkov žensk v državi ima vsaj eno izkušnjo nasilja v družini:

     

     

    Torej, med 129 državami s podatki smo z indeksom 13.0 na 9. mestu skupaj z Avstrijo in s Hrvaško (?). Pred nami so Kanada z 1.9 na prvem mestu, Švica z 9.8 na šestem ter Libanon z 10.4 na sedmem. Za nami so vse druge svetovne države!

    Da slika, ki nam jo želijo naslikati “vojni dobičkarji nasilja nad ženskami” (beri: debele mačke proračunsko rejenih NVO), ne drži, je razvidno že iz policijske statistike nasilja v družini (KZ-191), ki kaže sledeče število obravnavanih (ne obsojenih!) dejanj, ločenih po spolu žrtve:

     

     

    Prvo, kar opazimo, je rast števila prijav v prvem Covidnem letu 2020 za 10.6 odstotkov. A ta rast je skladna z večletnim trendom naraščanja povečanja odstotka prijavljenih (!) kaznivih dejanj. Zanimivo pa, da kljub temu trendu in neprestanemu oglaševanju zavedanja, nagovarjanju k prijavam ipd. v drugem pandemijskem letu (2021) število prijav drastično upade – celo na nivo pod letom 2017. Je “Covid ogroženost” namerno zavajanje in ustvarjanje problemov, kjer jih ni? Smo mar priča namernemu marketingu povečanja prijav s ciljem korekcije neugodnih statistik?

    Druga stvar, ki je jasno razvidna: pri cca. 1.200 ženskah, ki letno prijavijo nasilje, matematično ni mogoče, da bi 92 odstotkov od 1.049.039 žensk, kolikor jih živi v Sloveniji, doživelo moško nasilje. Mogoče povzdignjen glas, vsekakor pa ne nasilja, kot ga opredeljuje KZ. Navajati take odstotke je očitna (slaba) manipulacija deležnikov z večmilijonskim apetitom po javnem denarju (cca. 5M evrov v 2020).

    Tretja ugotovitev, ki sledi iz hitrega pogleda: nasilje v družini <> nasilje nad ženskami. Tudi ženske so nasilne, in sicer so storilke v že skoraj petini primerov (2020) prijavljenega družinskega nasilja. Če upoštevamo, da moški bistveno težje prijavijo nasilje, da nimajo podpornih organizacij in formalnih omrežij ter da se jim običajno tudi težje verjame (npr. heteroseksualno moško posilstvo je “nemogoč pojav”), lahko ocenjujemo, da je nasilja nad moškimi nekako toliko kot nasilja nad ženskami. Razlikuje se le pojavna oblika: če so ženske pogosteje žrtve fizičnega in spolnega nasilja, so moški pogostejše žrtve psihološkega in ekonomskega nasilja, najdejo pa se celo naročeni umori in podobno. Za tiste, ki jih zanima podrobnejše o raziskavah o družinskem nasilju pri nas in po svetu, pa še ta povezava.

     

    Vir: https://pixabay.com/illustrations/cry-person-face-abstract-banner-1682140/

     

    Mediji

    Poglejmo še, katere sprožilce nove kampanje “za zaščito žensk” nam servirajo NVO ob obilni asistenci glavnih medijev. Tri najodmevnejše in najbolj citirane zgodbe zadnjega leta so bile:

    • 35-letni državljan BiH v Kamniku umori svojo 34-letno ženo, s katero je bil v ločitvenem postopku. Družino je že dalj časa obravnaval CSD zaradi elementov nasilja, a ni bil nikoli obsojen. Obdolženi je prišel do stanovanja partnerke, vlomil vrata in jo zabodel. Ljudski glas pove, da naj ju bi z ljubimcem zalotil in-flagranti, slednji pa je pobegnil skozi okno, namesto da bi jo poizkušal zaščititi.
    • In zadnja, ko 47-letni Albanec s slovenskim državljanstvom ubije 41-letno partnerico in šest otrok pripelje na policijsko postajo. V družini je evidentirana večletna prisotnost fizičnega in spolnega nasilja, CSD je družino več let spremljal, a zaradi selitev in nerazčiščene pristojnosti posameznih enot ni ukrepal. Storilca je v preteklosti policija že obravnavala zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja.

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/blood-crime-horror-death-stain-18983/

     

    Dajmo, uporabimo najprej senzacionalizem, tako priljubljen dandanes pri mainstream medijih v deželi. Kaj vidimo?

    Dve tretjini teh najbolj medijsko izpostavljenih zgodb verjetno nehote razkrivata dodatno problematiko. Avtohtoni moški, soočen s CSD, policijo in z ogromno premočjo ženske, svojo nemoč in agresijo (slovenskemu karakterju značilno) obrne proti sebi (bodisi v alkohol ali samomor). Umori kot drugi primer so izjeme, običajno povezani s težjimi oblikami duševnih bolezni. Te avtodestruktivnosti pa tujci običajno nimajo, saj je genetika (?), vzgoja in tradicija pri prišlekih pogosto diametralno nasprotna: “ili češ biti moja ili od crne zemlje”

    Poglejmo, od kje prihajajo tujci v Slovenijo. Še vedno so najpogostejši prebivalci Balkana. Hrvaška in Bosna presenečata z indeksom 13 oz. 13.1, kar je verjetno pod dejanskim stanjem. Druge države so nekako še enkrat bolj nevarne za ženske kot Slovenija: Srbija 23.7, Albanija 24.6, Severna Makedonija 27.7. Kaj pa prihodnost? Migracije danes so predvsem iz Bangladeša (53,3), Afganistana (60.8), Irana (66) in Pakistana (85). Za pričakovati torej je, da se bodo primeri nasilja v mešanih družinah še povečevali, in nam današnji način preprečevanja nasilja ne pomaga kaj dosti.

    Zanikanje kulturoloških značilnosti v imenu politične korektnosti lahko pripelje samo do zapravljanja denarja brez kakršnih koli rezultatov. Če razmišljam provokativno: mogoče je treba v šole uvesti ozaveščanje o nevarnosti nasilja v multikulturnih družinah ter posebne ciljane programe, kako le-tega premagovati. In ko smo že pri neprijetnih vprašanjih, povezanih z ozaveščanjem: kako v LGBTIQ+ programe poleg nasilja zunanje družbe vključiti tudi tehnike obrambe žensk pred nasiljem najbližje okolice? Nenazadnje izkušnje kažejo, da je med lezbičnimi pari skoraj 3-krat več nasilja kot med heteroseksualnimi. Mar niste v Društvu za nasilno komunikacijo malo za časom s svojim (zadnje mesece nekaj bolj “uspoljenim”) enačenjem nasilje nad ženskami = moški storilec?

     

    Vir: https://pixabay.com/vectors/angry-face-emoticon-animations-33059/

     

    Impotenca organov in zakon mejnega donosa

    Najbolj žalostno spoznanje vseh treh primerov pa je impotenca CSD, policije in pravosodja.

    Kako to, da 12 let veljavnosti spremenjenih zakonov, reorganizacije CSD, sprememb sodne prakse in postopkov ni preprečilo gornjih primerov? Je torej treba pogoje še zaostriti? Državi dati še večjo vlogo? Sprejeti nov zakon? Nameniti še X milijonov davkoplačevalskega denarja?

    V naravi velja zakon manjšajočih donosov. Pravi, da npr. lahko odpraviš 80 odstotkov napak v proizvodnji za 100 evrov, da pa za naslednjih 10 odstotkov potrebuješ 1.000 evrov, za naslednjih 5 odstotkov npr. 10.000 evrov ter za naslednja 2 odstotka 1.000.000 evrov. Za vedno manj preostalih primerov potrebujemo vedno več denarja, verjetnost, da bomo 100-odstotno uspešni, pa je praktično nična.

    Aplicirajmo to na problematiko nasilja nad ženskami. Slovenski moški smo se leta 2009 v imenu odpravljanja nasilja nad ženskami odpovedali enakosti pred zakonom ter z ZPND dobili konkretne sankcije na podlagi bistveno zmanjšanega dokaznega bremena (nasilja ni treba dokazati, ampak je dovolj sum, pripozna se psihično nasilje kot ekvivalent fizičnem …). Sankcije, zaradi katerih lahko ostaneš brez doma, stikov z otroci, socialnega okolja.

    Nadalje zaostrovati retoriko, ki vodi samo v družbene delitve in evidentno delujoče zakonske okvire, zato da bomo še za nekaj odstotkov točk izboljšali zavidanja vreden indeks NE-nasilja nad ženskami, je kontraproduktivno! Pri vseh težavah, ki jih imamo v zvezi z nasiljem v družini (neaktivnosti in nejasna pooblastila CSD-jem, predolgi sodni postopki, pomanjkanje otroških izvedencev …), celo moralno zavržno.

     

    Nove nepravičnosti ter kolaps sistema

    Po drugi strani vsak družbeni ukrep – še sploh tako drastičen, kot je kakršnakoli pozitivna diskriminacija – prinaša s sabo svoje nepravičnosti.

    ZPND je odprl avtocesto za matere, ki iz zamere ali drugega vzroka namerno škodujejo očetom, odtujujejo otroke, se preko njih maščujejo bivšim zakoncem. “Nasilje nad žensko” je postalo orodje za najbolj podlo materialno pridobitništvo. Vojna proti bivšemu zakoncu ob pomoči države ter prepogosto celo za njen račun (zlorabe brezplačne pravne pomoči, oprostitve taks, zloraba policije in CSD za krive ovadbe …) močno najeda v proračun.

    Še bolj škodljivo je, ker zapolnjuje državne resurse: izvedence, CSD, sodišča – ter tako še podaljšuje že tako nedopustno dolge sodne postopke z vpletenimi otroci. Najboljšo analogijo temu pojavu najdemo v hekerskih napadih na internetne strežnike. Pri njih tisoči/milijoni hekerjevih računalnikov na strežnik pošiljajo namišljene zahtevke, zato strežnik počepne in ne uspe odgovarjati legitimnim.

    Preobremenjenost sistema je tu že danes. V primeru nesoglasij med staršema (trend narašča) traja sodni postopek 5 do 9 let, neredke so za našo državo sramotne razsodbe ESČP. S povečanjem števila ločitev ter nadaljnjo “egoizacijo” družbe bo težav na vseh ravneh še več. Zadnje leto smo deležni celo javnega pranja in zvezdniških odpravnin in preživnin. Obstoječi ukrepi nas stanejo ogromno, in ne dajejo želenih rezultatov! So trn v očesu mater, očetov, predvsem pa otrok. Dnevno ustvarjajo tragedije, ki pa so večinoma skrite, in kljub svoji številčnosti ne dosežejo medijskega praga.

     

    Vir: https://pixabay.com/photos/abuse-violence-problems-alcohol-4175864/

     

    Kaj torej?

    Nadaljevati obstoječe politike ter vanje metati še več sredstev je preprosto pospeševanje propada. Kratkovidnim “rešiteljicam” verjetno najljubše, s stališča evolucije dopustno, v stoletjih verjetno celo reverzibilno, nikakor pa ne razumno ravnanje družbe. Še sploh ker je za precej poenostavitev, pospešitev in izboljšav sistema potrebno le nekaj dobre volje in manjših popravkov obstoječe prakse.

     

     

    V Društvu očetov zato aktivno oblikujemo, podpiramo in spodbujamo pragmatične spremembe in upamo, da bomo s tem pomagali drugim deležnikom oblikovanja zakonskih in podzakonskih aktov. Upanje umira zadnje, zato si želimo, da bi “ženski NVO-ji” namesto vreščanja samopromocije preko senzacionalizma medijev pristopili h konstruktivnemu dialogu. Zagotovo je iniciativa 9 mesecev do rojstva, 9 mesecev do sodbe družbena zahteva, na kateri se lahko poenotimo.

     

    Družba se zdi kot Fucaaltovo nihalo: niha med levim in desnim polom, iščoč ekvilibrij v središču, ki pa ga zaradi vrtenja Zemlje nikoli ne doseže. Kar nas uči zgodovina, je, da niti z največjim naporom (pomisli na cerkveni tisočletni vpliv ali pa na odločenost in resurse Hitlerja/Stalina/Mao-a) ne moreš nihala riniti samo v eno smer. Če družba zaniha preveč v eno smer, je naslednje stanje nujno na drugem ekstremu. Taka prihodnost pa me prav nič ne veseli, saj imam dve hčeri, ki bosta – v kolikor problematike ne uspemo sanirati – verjetno živeli v času retrogradnosti nihala.

    Zato v tem trenutku res ne potrebujemo histerij ter družbenega vpitja in akcij, ampak moramo – že iz pietete do preminulih ter skrbi za otroke – razmišljati o celovitem remontu sistema. Pri tem pa nam enoumje, papagajsko ponavljanje klišejev in parcialno navajanje všečnih podatkov samo škodi.

    Slednje moramo žal prepoznati le kot narcistično iskanje pozornosti in okoriščanje z nesrečo drugih.

     

    KAZENSKA OVADBA ZA “ZNAMENJA” – ZARADI NETENJA NESTRPNOSTI, SOVRAŠTVA!

     

    Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/photos/red-nails-manicure-girl-967995/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    NA MORJE PO GOLOBU

    GOLOBOV “NATEG” IN ROP STOLETJA

    MINISTER MESEC “NASNIFAN”?!

    DRŽAVNI SVET ZAUŠNICO GOLOBU & CO.

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    2 KOMENTARJI

    1. I will right away grasp your rss as I can not in finding your e-mail subscription hyperlink or e-newsletter service. Do you have any? Kindly permit me recognise so that I could subscribe. Thanks.

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj