UVOD
Ne maram površnosti, nekakšnih “instant” idej, ki jih nekdo potegne kar “iz zraka”, potem pa si mislijo, da življenje lahko sledi spremembam in zamenja smer potovanja pod pravim kotom – kar tako in od danes na jutri!
Reklo bi se, da življenje nekam nori, prepričano, da gre v pravo smer. Potem pa se čez noč obrne in zdrvi v drugo smer – z nezmanjšano hitrostjo! Včasih celo v nasprotno in nadaljuje, ne da bi upočasnilo divjanje, če si le tako zamisli.
Življenjsko in po fiziki to ni mogoče, ne da bi ljudi pometalo v obcestni jarek!
Telo je počasno in temeljito in jaz temu sledim, kadar le morem. Cik-cakanje je pa znak pomanjkanja vizije, je znak dvoma vase in v lastne Želje. Te so v resnici odrinjene nekam na dno nas samih in čakajo, da se končno prebijemo do resnice.
V medijih in na portalih ter v forumih na internetu se pogosto pojavljajo zapisi provokatorjev vseh vrst. Njihovi izdelki so večinoma enovrstično pametovanje brez čustev!
To so izdelki milenijske generacije, pa tudi starejših generacij usegliharjev, ki nimajo izdelanega odnosa do Življenja, ker vladajo. Zato jim ga ni treba izdelati.
In ga tudi ne nameravajo izdelati, saj to ni v njihovem planu. Nimajo lastnih čustev, imajo samo načrt in politični program. Čustva pa zanje niso pomemben faktor.
Če jih kdaj imajo, so podrejena ideologiji.
Program jim pa napiše prvi diktator, ki se jim ponudi. Kot bi ga samo čakali! Najbolj zanesljiv je tisti, ki se ne pusti odgnati z oblasti, in pri nas smo vajeni takega.
Grozi in deli klofute ljudem, češ, naj sprejmejo njegov program, in njegove klofute. Drugače pa nima nobene druge vizije! Tudi ko ga ljudje sprejmejo, še naprej deli klofute. Ljudje se nanje navadijo in jih pogrešajo, če jih ni.
Zanje je Življenje “prilagodljiva” kategorija. Oni drvijo po cesti Življenja, kot da je vsa njihova, in vsi se jim morajo umikati pri njihovem divjanju. Oni seveda ne končajo v jarku, temveč druge izrivajo s ceste. Ko pa povzročijo nesrečo, je to zanje največja sreča, saj samo takšno srečo poznajo – tujo nesrečo!
Tedaj se cinično nasmehnejo in si mislijo, kako pametni da so.
Naj.
MOŽIC NA STREHI
Drevo posekajo in oklestijo vejevje, vrh pa pustijo, da bo za drevešček. Pod drevešček dajo jaslice in vanje položijo detece.
Deblo razrežejo, da se les suši medtem, ko čaka na otroka. Ko bo otrok zrasel, bo les zanj pripravljen.
Vsako leto je Božič, vsako leto pade eno drevo, vsako leto se rodi otrok in vsako leto jih nekaj umre. Vse manj se jih rodi in vse več jih umre.
Ni ga darila pod dreveščkom dovolj velikega, da bi jih preslepilo. Oni že vedo: večje je darilo, večji križ jih čaka.
Zadnjič mi je brat rekel: “Se spominjaš, kako smo včasih slepo verjeli, da je svet urejen, pa si zdaj poglej tole … Od kod vse to naenkrat, če je bilo pa prej vedno vse v redu? Šola, starši in država so vedno tako prepričljivi, da še sami sebi verjamejo.”
Za las smo ušli katastrofi, ni pa še rečeno, da je je konec. Lahko, da nas vse skupaj čaka še kaj hujšega. Vse umre razen škodoželjnosti starcev, ki mlade porinejo v sovražnost, preden odidejo. Nenazadnje – mi smo tu, živimo ob meji!
Na Sabotinu so žrtve streljale ena na drugo. Ljudje iz nasprotnih rovov so v resnici bili na isti strani, le da tega tedaj niso smeli vedeti. Njihovi pravi nasprotniki so bili nori starci, ki so jih zmetali v rove in ves zarod zasuli z bombami ter jih zaplinili, zdaj pa nam, ki smo tam padli, solijo pamet ti isti starci. Pri tem nam nas same ter našo smrt dajejo za zgled največjega patriotizma.
Neko noč sem sanjal, da sem dedek. V rokah sem držal vnučka, ki je v resnici bil moj ponovno rojeni padli vojni tovariš iz Prve vojne. Vnučka sem pestoval in mu zraven pripovedoval, kako hudo mi je bilo, ko sem ga izgubil. Stiskal sem njegovo drobno telesce k sebi, prav tako kot takrat v rovu. Jokal sem in mu govoril svojo stisko. Videl sem pasti ves svoj vod v istem dnevu in še vedno mi je hudo za njimi.
Ko sem bil še čisto majhen in sem svojo babico spraševal odrasle stvari, ki jih tedaj nisem razumel (zakaj, zakaj, zakaj …), mi je rekla takole:
”Veš, na obeh straneh fronte so ljudje, ki streljajo v lastni strah. Streljajo nekam v mrak, a se strahu ne morejo znebiti, ne morejo ga ubiti, ker tisti, ki streljajo – vedno zgrešijo cilj. Ne moreš zadeti, če nečesa ne vidiš, mar ne?!”
In potem je še pristavila: “Zato pa je vedno na obeh straneh toliko mrtvih!”
Moja babica je imela za vsako stvar svojo razlago in nezmotljivo logiko.
Ko sem odhajal na fronto, mi je v nahrbtnik potisnila trojne volnene nogavice, da bom imel s sabo. Sama jih je spletla in naročila: “Tam bo mraz, vojna lahko traja še globoko v zimo. Le glej, da boš imel noge na suhem in v toplem.”
Med solzami je potem dodala: “Pazi nase! Popazi tudi na druge, ki radi streljajo v mrak, lahko koga še zadenejo, ko tako brezglavo streljajo v prazno …”
Moj dedek me je pa samo pobožal po licu in mi rekel: “Ne postreljaj vseh patronov že takoj prvi dan, pusti malo še za drugič …”
Ni vedel, kaj bi še rekel, grlo mu je besedo požrlo.
Saj sem pazil nase, pa na druge tudi. Kolikor sem mogel.
Toda moj najljubši prijatelj je vseeno padel v rovu. Skupaj z drugimi tovariši, jaz pa nisem mogel nič storiti zanje.
Nihče od njih ne bo dedek, tako sem razmišljal, nihče ne bo v rokah držal vnučka, kot ga zdaj držim jaz.
Kot dedek sem malemu izpovedoval srce in povedal vso svojo težo.
Utrgalo se mi je z dna in sem mu rekel:
”Eden drugemu smo družina, vedno smo isti padali v neki nesmiselni vojni, preden smo jih imeli dvajset!”
Skozi vso zgodovino vedno eni in isti. Eni preživijo in so stari, ker se že rodijo starci, njim je namenjeno dolgo živeti, nam pa je namenjeno mladi umreti. Ni nam dano izvedeti, kako je, ko si lahko družina in kaj pomeni roditi otroke, skrbeti zanje, biti zanje odgovoren, kako je umreti kot starec, ki bo za sabo zapustil dobre želje, ker jih bo imel komu. Ljubezen in imetje in prizanesljivost. Nikdar nismo bili deležni te izkušnje, vedno so nas prej pobili kot živali v klavnici …
V naših neizpolnjenih željah se potem naselijo drugi in ti zdaj, nam otrokom, ki smo njihovi dedje, zaračunavajo davek na zasluge. Mi teh zaslug nimamo, jih nočemo, ne maramo, toda oni nam kljub temu naša lastna razmesarjena trupla postavljajo za zgled v šolah.
Uporabljajo jih za discipliniranje porednih in nehvaležnih otrok. Hej, tako se spominjam, da sem v sanjah kričal na ves glas: “Hej, to smo vendar mi, kaj nas res ne prepoznate?!”
Še naprej se nismo hoteli učiti o bombah in umiranju, ker je to bilo naše umiranje, oni pa tega niso hoteli slišali, ker NAS niso hoteli slišati.
Nikomur pozneje nisem zaupal, kot sem svojim tovarišem iz vojne. Z vnukom sva ustvarila nekakšno zaroto, ustvarila zavezništvo močnejše od življenja in smrti, ker je ta najina zarota bila močnejša od najinega nehanja.
Segala je zunaj časa, v prostor med rojstvom in smrtjo, ki je za nas vedno bil kratek, saj svet vedno znova potrebuje žrtve.
Vedno smo se iskali med Nebom in Zemljo. Vedno eni in isti!
Žrtev išče drugo žrtev, drug drugega smo bolj slutili, kot pa prepoznavali, ko smo si s puškami merili prek planjav iz oči v oči.
Drugi, ki jih zdaj srečujem, so pogosto vojaki iz nasprotnih rovov. Ko se z njimi pogovarjam, gre beseda zvečine o poslu, o vsakodnevnih težavah vsakega od nas, toda nekje spodaj … tli isti strah.
Največkrat gledajo z nezaupanjem v svet, njihove oči me sprašujejo: “Kam pa ti spadaš?!”
Preživel si, tako je videti, bogve, če ti gre zaupati … Kot bi mi hoteli reči: “Hej, kaj si nam pa tokrat namenil? Plin, bombe, strelski vod in potem milostni šus v čelo?”
Redkeje, če sploh kdaj, eden drugemu povemo svoje sanje. Sam sem zato vedno ostajal sam in zagrenjen v svojih.
Ah, sanje! Kaj človek vse naplete v njih.
Starši zdaj vzdihujejo nad svojimi mladimi, češ da so nedorasli, ne poznajo odgovornosti, plešejo v disku, “rejvajo” v tem neznosnem grmenju in treskanju, v bleščečih snopih luči in zadušljivem dimu, goli in lepljivi se kot začarani tresejo v ponavljajočih se ritmih brez melodije. Neskončno udarjanje in ponavljanje je podobno regljanju strojnic. Le od kod jim to?!
Mnogi si natikajo uniforme in stara odlikovanja. Na telo si dajejo vtetovirati grozo, ki ždi v njih. Na kožo si rišejo lastno prihodnost. Nekaj čudnega je v tem, kako se strahovi iz njihove notranjosti preslikajo na njihovo kožo natanko tako, kot filmska projekcija na platno.
Tam potem zasijejo, kot bi bili njihova prihodnost s strahovi – strašljive prikazni, zmaji in kače z bodicami … Zalepijo se jim na kožo in od tam jih ne spraskaš več dol niti z laserjem; za vedno ostanejo tam kot usoda, ki ji ne uideš. Zapis tistega, kar je že bilo, pa ne veš, da je bilo. Bojiš pa se, da šele bo, da prihaja pote.
“Ah, nič ni več, kot je bilo včasih …,” je krvoločen stavek, ob katerem me vse strese. Z njim tisti, ki o vsem odločajo, utrjujejo svoje globoko prepričanje, da je prav, če imajo oni vse vzvode odločanja v svojih rokah. Če jih ne bi imeli, tako verjamejo, bi bila kaos in anarhija.
Toda stanje je takšno, da danes mladi umirajo vse mlajši – stari pa vse starejši!
Mladi se niti ne upirajo več. Zadnje generacije, ki so se Velikim Starcem upirale, so s pendreki potolkli in jih prisilili v stare tirnice. Mladi zato še naprej ne vedo, kam spadajo in kaj naj s sabo storijo. Bojijo se odgovornosti, bojijo se, kaj bo, ko starih ne bo več. Njihova prihodnost nikoli ni bila od njih samih odvisna! Drogirajo se, nočejo študirati. Življenje je zanje brez smisla. Drugačne izkušnje še nimajo.
O njihovem življenju ne odločajo sami, o njem odločajo drugi; oni morajo le v pravem trenutku umreti.
To so generacije, ki govorijo, da bo leta 2000 konec sveta /opomba: tekst sem napisal leta 1994/, starši bodo umrli, in oni bodo sirote. Radi imajo filme, v katerih nastopajo tolpe uličnih razbojnikov po svetovnem holokavstu. Filmi gledalca napeljujejo na to, da moraš ubiti, če hočeš preživeti.
Filmov o tem, kako ljubezen rešuje svet, še ni, te izkušnje namreč nimajo in njih namreč nikoli nihče ni rešil. V nobenem od prejšnjih življenj niso pogledali čez dvajset. Morda nekateri med njimi tudi čez trideset ali štirideset, a so za to morali v Ameriko po osebno svobodo.
V Bosni so tisti, ki so čakali v vrsti na smrt, svoje odgovore že dobili. Rekli so jim, da bo vse v redu, da bo narodna vojska poskrbela zanje. Potem pa jih je narodna vojska pobila.
Po slovenski osamosvojitvi smo se kmalu zbudili v še večjem mraku. V rokah nas ima čudna združba ljudi, ki z levo podira, kar zgradi z desno, vsi pa ponavljajo eno in isto: nikoli več!
Tako so govorili tudi pred letom 1991!
Zdaj ponavljajo isto zgodbo. Celo z enakimi koraki, brez vsake zavesti ali odgovornosti o tem, kaj počno. Še tega ne vedo, kaj bi sploh radi bili, dovolj jim je, če so tisto, kar so vedno bili. Tu in tam kdo napiše knjigo o preteklih vojnah in ne ve, kaj ga je k temu napeljalo. Od daleč občuduje grozoto in piše o njej.
Še krave znorijo, mi pa naj ne bi! Kaj nismo isto? Živina za klanje smo!
Zakaj nam to počnejo?
Krava ne sme imeti družine, ne more se je veseliti. Mi tudi ne. Kravje življenje nečemu služi, vendar ne sebi in teličkom. Z nami je do pičice enako. Krave imajo svojo norost, mi pa naj je ne bi smeli imeti.
In kako se moje sanje končajo?
Ko sem umiral, mi je moj vnuk rekel: “Dedek, kaj bom jaz sam brez tebe?!”
”Nič ne de,” sem mu rekel, ”prihodnjič bom pa jaz tvoj sin! Tako se nikdar ne bova izgubila, nikdar se ne bova končala … Želim si te za očeta, zaupam ti, ker veš, kdo so ti bratje …,” sem se mu še zasmejal in umrl.
Prvič v mnogih življenjih v globoki starosti!
Na svetu je malo krajev, kjer bi na kvadratni meter površine padlo več ljudi, kot tu na Sabotinu. Nismo slučajno tu tisti, ki se držimo teh krajev in s strahom čakamo, kaj bo z nami.
S prijateljem sva tako sedela v lokalu in se menila o različnih stvareh, gremo v Evropo – ne gremo v Evropo … Pa o tem, kako smo nekdaj morali biti hvaležni za vse, celo za lepšo prihodnost, ki je pozneje ni bilo.
”Ko sem bil še majhen,” tako mi je pripovedoval prijatelj, “mi je moja nona vedno pravila: ‘Možic pleza na hišo, pleza in pleza … toda ko možic pripleza do strehe, nima več kam in mora nazaj dol!’”
”V tem preprostem stavku je več modrosti, kot sem si mislil,” je rekel! “Kar je ona že tedaj vedela, jaz šele zdaj spoznavam,” je končal.
Evropa je prišla do strehe, in zdaj nima več kam. Nanjo ne kaže preveč računati, da nas bo kam popeljala. Lahko nam je sopotnik, toda če se ji to zdi za malo – naj še malo skače in se repenči po strehi, preden se ji bo udrlo.
Vprašanje pa je, ali možic sploh ima kam. Mnogi se sprehajajo po strehi, ker se pritličja bojijo, po navadi ga preskočijo, ker so tam spravljeni grdi spomini. Potem pa druge obtožujejo, da so tam (v pritličju, vsak v svojem) primitivni, necivilizirani in neumni. Ampak od tam so izšli!
Arogantnost se napihuje od tretjega štuka navzgor, v pritličju pa vsem dosti tega manjka. Vsi po vrsti imajo poskrita trupla v kleti, nobenega ne poznam, ki jih ne bi imel!
Takih ni.
Naslovna fotografija: Napis NAŠ TITO na Sabotinu; vir: https://old.delo.si/novice/slovenija/tito-se-razburja-rdece-in-bele.html; avtor neznan.