V Novi Gorici sta pod Kostanjevico skozi hrib speljana dva železniška tunela, od katerih je eden še v rabi, medtem ko se drugi uporablja za peš promet in kot dovoz do tistih nekaj hiš, ki so v mejnem pasu. V resnici so v Italiji, vendar imajo naslov v Sloveniji in dostop do hiš je s slovenske strani. Vse skupaj pa je v mejnem pasu med Slovenijo in Italijo.
Ni mi treba poudarjati, da je takrat, v šestdesetih, ko smo mulci uporabljali ta tunel, bilo vse območje ob meji pod strogo kontrolo graničarjev JNA. Tedaj smo si tam skrajšali pot do maloobmejnega prehoda, vsaj tisti, ki smo imeli prepustnice. Tam se po navadi nihče ni zadrževal ali se brez potrebe obiral, ker so te “družeti”, kot smo jih tedaj imenovali, takoj legitimirali. Tako je bilo v šestdesetih.
Nekje v zadnji tretjini tunela, kjer še ni svetlo, je nekdo na levi strani, na višini približno 3 m, postavil spominsko marmorno ploščo. Na njej je z zlatimi črkami vklesano:
TUKAJ SVA SE LJUBILA
TI IN JAZ
POPOLNOMA GOLA
Mi smo za to ploščo, s tem mislim na klapo arhitektov iz studija, kjer smo skupaj delali, slučajno izvedeli v osemdesetih letih. Bili smo previdno tiho, ker smo se bali, da se bodo našli imbecili, ki bi jo odstranili, če bi zanjo vedeli. Nekdo jo je že bil prešprical s sprejem z belo barvo, tako da napisa skoraj ni bilo videti.
Smo jo pa hodili gledat in za nas je, poleg tega da je bila presenečenje in odkritje, pomenila spomenik ljubezni, hrabrosti in uporu.
Vsak od nas si je poskušal zamisliti, kdo jo je tam postavil. Kako se je to zgodilo, kako je nastalo. Po obrabljenosti bi rekel, da je spadala v zgodnja petdeseta leta, takrat, ko je režim ob meji bil izredno strog. Takrat so tam redno patruljirali graničarji in tedaj ni bilo prenosnih električnih svedrov, da si nekaj na hitro zavrtal in pritrdil, da te nihče ni videl. To si moral storiti hitro, ker je ves čas obstajala nevarnost, da te bo ujela patrulja na obhodu.
Poleg tega je plošča na takem mestu, kjer je le malo možnosti, da bi jo kdo sploh videl.
Ah, sto misli šine človeku skozi glavo, ko si poskuša zamisliti tehnologijo pritrditve plošče, še bolj pa dva, ki se tam gola upirata sistemu, vsem neumnostim norih držav po svetu, vsem norim politikam in njihovemu brezumju, in si sama izborita Ljubezen, ki zdaj tam obstaja, dokler bo ta plošča visela na svojem mestu.
Možnosti, da bi kdaj izvedeli, kdo je to naredil, ni. Tisti, ki je dal ploščo izklesati, je dobro pazil, da ne bi koga, kamnoseka na primer, spravil v resne težave. Pa še koga, ki mu je pomagal.
Najverjetneje je šlo za dva Slovenca z druge strani meje, ki sta preskočila žico in se potem na hitro umaknila. Vsaj tako si mislim, ker bi jaz tako naredil, ni pa rečeno, da je bilo ravno tako.
Kakorkoli že: hvala ti, neznani junak, in še posebej hvala tebi, neznana heroina!
Izvirni fotografiji, vir: Goran Arh.
To pa spada v klaso zgodb Berlinskega zidu!