Več

    “GENERALNO” POLICIJA (BILA) VEDNO VRHUNSKA, STROKOVNA, UČINKOVITA, A REALNOST: POVSEM DRUGAČNA

    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Zoran Šarič, kriminalist v pokoju
    Sem Zoran Šarič, rojen Mariborčan, domoljub, junija leta 1991 sem aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni kot delavec organov za notranje zadeve, od meseca decembra 2020 upokojen, do takrat pa 32 let redno zaposlen v policiji, 25 let na delovnim mestih kriminalistične policije kot kriminalist, zadnjih 7 let pa pomočnik vodje izmene v Operativno komunikacijskem centru Policijske uprave Maribor. Predvsem v zadnjem desetletju sem pri svojem delu pričel zaznavati veliko nepravilnosti in nezakonitosti v samih vrstah organov preiskovanja in pregona, kar sem kljub veliki izpostavljenosti predstavil v knjigi Županov boj o Francu Kanglerju. Danes nadaljujem s tovrstno tematiko, v pripravi je druga knjiga Boj še ni končan. Aprila 2020 sem bil celo deležen njihovega maščevanja zaradi mojih nazorov in aktivnosti v obliki predkazenskega pregona in hišne preiskave, vendar jim ni uspelo, dosegli so le svoj debakel, še enkrat več dokazali svojo zahrbtnost in nesposobnost. Ker skoraj do potankosti poznam delovanje in zakulisje teh organov, hkrati pa imam dober vpogled tudi v sedanje vroče politično dogajanje, smatram, da bodo moje kolumne prikazale neko realno stanje in predvsem resnico, kar je danes v množici medijskih manipulacij in sprevračanja dejanskega stanja nujno potrebno.

     

    Predzadnje, štirinajsto poglavje knjige ŽUPANOV BOJ o Francu Kanglerju uprizarja nekaj pogledov avtorja na – brez predsodkov lahko rečem »filmsko« – zgodbo nekdanjega mariborskega župana in večplastnega politika na državnem nivoju. Njegovo zgodbo v tem kritičnem obdobju bi stežka ponazoril v scenariju sam Spielberg.

    V poglavju med ostalim opisujem, kako so me še pred Kanglerjevo apokalipso kot kriminalista pričele begati določene anomalije na političnem, varnostnem in socialnem področju v naši državi. Absurdno mi je bilo, da je bilo v policiji vedno vse dobro opravljeno, vsi zastavljeni cilji izpolnjeni, ob redkih bežnih kritikah je bila policija generalno vedno na vrhunskem nivoju, strokovna, učinkovita. Celo statistike so zadovoljevale vse kriterije. Realnost pa je bila povsem drugačna. Mediji so kipeli od vsakodnevnih korupcijskih škandalov, goljufij, drugih kazenskih zadev, zgodila se je celo sprevržena afera Baričevič, pa vse do bančne luknje, pranje iranske milijarde in podobno. In sem se vedno pogosteje pričel spraševati, kako to, da organi pregona delamo tako kvalitetno, strokovno, vedno so vsi cilji doseženi, hkrati pa so nam pred očmi deviacije in odstopanja, ki ogrožajo celoten sistem države?

    Takrat, koncem leta 2013, sem se odločil in spisal kazensko ovadbo po neznanih storilcih zoper našteta zavržna dejanja. Posredoval sem jo na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru in hkrati objavil na družbenih omrežjih. Očitno je padla v oči posameznikom iz Skupine kazenska ovadba, takrat ustanovljene Civilne iniciative, ki je imela podobne poglede na nastalo situacijo kot jaz, delovali so dokaj anonimno, predstavljali pa so se kot pravni strokovnjaki iz vse Slovenije. Prosili so me, če lahko ovadbo vzamejo za svojo in jo množično pričnejo pošiljati na pristojna tožilstva, in seveda sem jim dovolil. Ob tem so me povabili v svojo skupino SKO, da jim pomagam pri njihovih prizadevanjih v dobro Slovenije. Udeležil sem se prvega osebnega sestanka skupine in tam ugotovil, da stvar ni takšna, kot so jo predstavljali. Navedbe, da gre za eminentne slovenske pravne strokovnjake, so se izkazale za netočne, kajti le ena odvetnica iz Nove Gorice je bila v skupini, mene pa so želeli izkoristiti, da preučim in spišem več kazenskih ovadb za nekatere njihove sume oškodovanja državnega premoženja. Takoj sem videl, da se zadev lotevajo nestrokovno in brez osnov, na silo, s ciljem rušiti takratno vlado Janeza Janše in s podporo nastajajočim vstajniškim strankam, ki so kasneje prerasle, vemo, kam, in vemo, s kom (Mesec, Trček, Kordiš, Tomič). Ob tem spoznanju sem se jim zahvalil za sodelovanje, z obrazložitvijo, da mene pot ne vodi v tej smeri.

    Zanimiva je bila tudi zgodba o moji kazenski ovadbi zoper tajkune. Moram priznati, da jo je SKO v tistem času zelo dobro spromovirala, po pridobljenih podatkih jo je na razna slovenska tožilstva podalo več kot tisoč državljanov. Posebej zanimiv je bil odziv tožilstva nanjo. V službi mi je eden od takratnih sodelavcev naznanil, kako mu je zelo znan mariborski odvetnik, ki je bil reden gost na mariborskem tožilstvu, povedal, da je na ODT Maribor nastala prava panika vsled množične podaje moje kazenske ovadbe. Sklicali bi naj celo krizni štab in se na njem dogovarjali ter tuhtali, kaj z njo narediti, ker niso vedeli, kako se zadeve lotiti. Odločitev je bila, da se vse pošlje na Specializirano državno tožilstvo v Ljubljano. Doživel sem celo to, da me je dva dni po moji podaji ovadbe na ODT MB poklical takratni vodja kriminalistične policije iz Maribora in me seznanil, da ga je klical vodja ODT MB Drago Šketa in ga pozval, naj se pogovori z menoj, kaj se grem s to ovadbo in da sem jim naredil samo »gužvo«.

    - Advertisement -

    Vse ostalo pa kar v pričujočem poglavju.

     

    Vir: https://www.facebook.com/photo/?fbid=10226267871472833&set=pob.100004579456632

     

    14. SKLEPNE MISLI AVTORJA

    Prebil sem se do konca zgodbe o Francu Kanglerju, županu Mestne občine Maribor, ki ga je od začetka leta 2007 pa vse do danes spremljala usoda, kakršne si ne želi doživeti nihče od nas. Je živ dokaz nekoga, ki se je s svojim delom, trudom, vztrajnostjo in odločnostjo, prebil v vrh slovenske politike, bil vzor, vzgled in motivacija marsikomu v tistem obdobju, na koncu pa zaradi še danes nepredstavljivih situacij in interesov pogorel tako na poklicnem, kot osebnostnem področju. Je neposreden dokaz, kako so se razne interesne struje lotile nekoga, ki je bil uspešen, ustvarjalen, napreden, borec za svoje ljudi in regijo, pa ni pihal v isti rog z njimi.

    Smatram, da sem skozi desetine dogodkov, podatkov, informacij, navedenih v knjigi, razločno in realno predstavil namen vsebine, katere sem se lotil. Iz vsega je moč razbrati, da v naši državi marsikaj ne deluje tako, kot bi moralo. Še posebej tragično je, ko se nek ustroj sistematično loti nekoga, ki mu osebnostno ali ideološko ne odgovarja. Prav v tem najdem Franca Kanglerja.

    Vrnil se bom skoraj trideset let nazaj, skozi leta mojega službovanja v policijskih vrstah. Bil sem petindvajset let kriminalist, doživel marsikatere življenjske preizkušnje, ki si jih ljudje, ki nimajo vpogleda v to službo, niti predstavljati ne morejo. Vsa ta leta nas je vodstvo policije na letnih delovnih sestankih povečini hvalilo, kako zelo dobro opravljamo svoje poslanstvo. Mogoče jim kdaj pa kdaj statistika preiskanih kaznivih dejanj ni odgovarjala, pa je bil tudi ta problem kasneje odpravljen z našim še kvalitetnejšim delom. Cilji so bili vedno izpolnjeni, sam pa sem se potihem spraševal, kako to, da pa podjetja propadajo, elitneži in tajkuni se bogatijo, so nedotakljivi. Mediji so bili redno polni novic o korupciji, klientelizmu, nepotizmu na vseh nivojih, celo tako daleč smo prišli, da je razkrita sprevržena afera, ko bi naj slovenska elita spolno zlorabljala pse, pri čemer je priznan zdravnik Saša Baričevič podlegel poškodbam, ker so ga raztrgali njegovi zlorabljeni psi. Spoštovana slovenska elita, inteligenca, pa udeležena v takšni aferi, vsega gnusa in obsojanja vredni? K vsemu temu lahko dodam še informacije o sumih korupcije pri Teš 6, v zdravstvu, v gradbenih krogih, pa informacije o najmanj 75 milijardah odtujenega, opranega slovenskega denarja v davčnih oazah, o dokapitalizacijah slovenskih bank z davkoplačevalskim denarjem, celo o milijardi opranega iranskega denarja preko NLB. In sem se vedno pogosteje pričel spraševati, kako to, da organi pregona delamo tako kvalitetno, strokovno, da smo hvaljeni, vedno so vsi cilji doseženi, hkrati pa so nam pred očmi deviacije in odstopanja, ki ogrožajo celoten sistem države. Nobene logike nisem več videl v tem. V nekem trenutku me je prešinilo, da bi tudi sam, neodvisno od moje službe,  doprinesel k ozaveščanju kritičnega stanja v državi in sem se odločil, da napišem kazensko ovadbo zoper neznane storilce – tajkune, ki so nam s svojim početjem »ukradli« državo in jo spravili na rob preživetja. V kazenski ovadbi, ki sem jo koncem leta 2013 sestavil, sem te »neznane« osebe utemeljeno osumil, da so izvršili več kaznivih dejanj in sicer:

    • Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja po členu 209/I,IV,V KZ-1,
    • Preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po členu 230/I,II KZ-1,
    • Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po členu 240/I,II,III KZ-1,
    • Pranje denarja po členu 245/I, II, III, IV, V, VI KZ-1,
    • Davčna zatajitev po členu 249/I, II, III, IV, V KZ-1
    • Nevestno delo v službi po členu 258 KZ-1,
    • Hudodelsko združevanje po členu 294/I,II KZ-1,
    • Nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva po členu 307/I,II KZ-1

    Ker je Kazenska ovadba preobsežna za to knjigo, si jo lahko vsak, ki želi, prebere na spletni strani http://kazenskaovadba.si/?p=111.

    Ovadbo sem novembra 2013 poslal na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, hkrati pa jo objavil tudi na družbenih omrežjih in vsem, ki bi želeli, ponudil možnost, da jo lahko brez kakršnihkoli zadržkov uporabijo zase in jo posredujejo na pravi naslov. Odziv nanjo na spletu me je naravnost  šokiral, kajti več kot pozitivno se je odzvalo ogromno število ljudi, hkrati pa me je Skupina kazenska ovadba (SKO), sestavljena iz aktivnih državljanov in pravnih strokovnjakov pozvala, da se jim v skupini pridružim, oni pa bi kazensko ovadbo predstavili celotni Sloveniji in pozvali čimveč državljanov, da jo podajo na pristojna Državna tožilstva.

    Tako se je tudi zgodilo, postal sem član skupine SKO, moja kazenska ovadba pa je bila zelo dobro spromovirana po medijih, družbeni omrežjih in neposredno na raznih zborovanjih. Moram priznati, da sem bil takrat zelo ponosen nanjo, čeprav se v javnosti nisem izpostavljal kot avtor, temveč sem prepustil skupini SKO, da so jo predstavljali kot dokument skupine. O njej so pisali mediji, predstavljena je bila na TV, v radijskih programih, največji uspeh pa je bil, da so državljani z mojo kazensko ovadbo zasipali pristojna Okrožna državna tožilstva. Koliko ovadb so podali, mi ni znano, po informacijah skupine SKO pa bi jih naj bilo podanih okoli tisoč. A si predstavljate obraze tožilcev, ki so dobili ovadbe na svoje mize? Od »žvižgača« iz tožilskih krogov sem v tisti prvi fazi podaje ovadb pridobil informacijo, da so bili na mariborskem tožilstvu močno presenečeni nad vsebino in množičnostjo ovadbe in sploh niso vedeli, kaj z njo narediti. Ustanovili bi naj krizni štab, na katerem so se po tehtnem premisleku odločili, da bodo vse prispele ovadbe predali Specializiranemu državnemu tožilstvu v Ljubljani v obravnavo.

    In kakšen je izplen kazenske ovadbe vse do današnjih dni? Po pridobljenih informacijah jih je nekaj zavrženih z obrazložitvijo, da se tovrstni postopki zoper osumljence že vodijo in da je v ovadbi premalo konkretnih podatkov, da bi se lahko izsledilo vse te osumljence. Ta odgovor me je še posebej nasmejal, saj je namen kazenske ovadbe zoper neznane storilce prav ta, da morajo organi pregona narediti vse, da se izsledijo storilci in pridobijo dokazi, s katerimi jih nato procesuirajo. 148. člen ZKP to določa. Hkrati pa smo vsi, ki smo ovadbo podali na tožilstvo, v njej eksplicitno zahtevali povrnitev premoženjske škode v višini 30.000 eur, saj je po nekem izračunu vsak posamezen državljan oškodovan v tej višini. Skratka, na večini podanih ovadb se pri tožilcih še danes nabira prah.

    Tako kot je bila ovadba fantastično sprejeta med državljani, se je zgodilo prav nasprotno v moji službi. Dva dni po tem, ko sem ovadbo poslal po pošti na mariborsko Okrožno državno tožilstvo, me je po telefonu poklical eden od vodilnih delavcev na Policijski upravi Maribor, katerega sem v enem od prejšnjih poglavij poimenoval »Roman« in mi povedal, da ga je klical takratni vodja mariborskega tožilstva Drago Šketa, danes Generalni državni tožilec ter ga spraševal, zakaj sem jim podal kazensko ovadbo in da sem jim s tem  naredil samo odvečno ter nepotrebno delo. Ko sem Romana vprašal, ali je ovadbo prebral, je dejal, da ni. Predlagal sem mu, da jo najprej prebere, šele potem lahko debatirava o njej, hkrati pa sem ga povabil na kavo in razgovor o zadevi. Pa je zavrnil kavo z vprašanjem: »zakaj bi pa midva šla na kavo?« V tem trenutku sem v sebi pomislil, da morebiti zato, ker sva bila včasih neposredna sodelavca, prijatelja, neštetokrat skupaj na kavi, še posebej takrat, ko me je potreboval za pridobitev kakšne informacije o Francu Kanglerju, pa mu tega sedaj nisem na glas povedal. Telefonski razgovor sva takoj za tem zaključila, do danes pa je najin odnos zgolj službeni, saj v svojem življenju ne želim ljudi, ki zaradi položaja in statusa pozabijo na pristne medčloveške, prijateljske odnose.

    Od mojih virov sem dobil informacije, da je kazenska ovadba naletela na odklonilen odziv v vodstvenih krogih mariborske policije, prav nasprotno od zelo pozitivnega odziva med ljudmi. Že to mi je dalo vedeti, da izpostavljanje resnice, pravice in poštenosti nima posluha prav pri tistih, ki bi jih morali zagovarjati. Vse do danes sem bil priča še večim popolnim nesmislom in podlim igram, a o tem kdaj drugič, ob kakšni drugi priložnosti ali morebiti celo v novi knjigi.

    En takšen v nebo vpijoč nesmisel opisujem prav v tej knjigi. Gre za Franca Kanglerja ter njegov boj za dokazovanje in popravo krivic, ki so mu jih storili organi pregona, mediji in vsi njihovi spremljajoči dejavniki. Nikakor ne morem sprejeti dejstva, da so se ga lotili na takšen način. Diskreditacija in uničenje človeka iz političnih in drugih  interesnih vzgibov? A še obstaja kakšna druga razlaga? Glede na to, kako zapovrstjo padajo kazenske ovadbe, podane zoper njega, bi lahko vsak nepristranski opazovalec dejal, da gre morebiti za nestrokovnost in nesposobnost preiskovalcev, tudi v knjigi navedene kršitve nakazujejo na to, vendar izjava, da ga je treba uničiti, ne glede na to ali bodo ovadbe sedele ali ne, kaže tudi na nekaj druga. Na nekaj srhljivega, nedopustnega in skrb vzbujajočega. Na nekaj, kar se v neki demokratični in pravni državi nikakor ne bi smelo dogajati.

    Ali so se na podoben način lotili tudi poslanca Magajne, ko so mu na hišni preiskavi iskali domnevno pedofilsko gradivo, fotografijo mladoletnice z golim oprsjem, pa tega niso našli? Zasegli so mu vse domače in službene računalnike, prekopirali vso vsebino diskov, katere pa so kasneje preiskovalci izgubili!

     

    ZLAGANE KAZENSKE OVADBE V KRIMINALISTIČNEM KONSTRUKTU ZA UNIČENJE FRANCA KANGLERJA

     

    Še bolj udarna je slovenska afera »Patria«, v kateri je bivši predsednik vlade Janez Janša obsojen na zaporno kazen, na Dobu je prestal pet mesecev zapora, preden je izpuščen, saj je sodba razveljavljena in je prišlo do ponovnega sojenja, sodišče pa je proces zaključilo na tak način, da je prišlo do zastaranja, po vsej verjetnosti tudi zato, da bi se še naprej vzpostavil dvom v nedolžnost vpletenih. Odgovornosti za zastaranje pa ni prevzel nihče. Tragikomična je obrazložitev prvotne obsodbe, da je Janez Janša sprejel podkupnino »neznanega dne, od neznane osebe, na neznan način, na neznanem kraju!« Takšnih sodnih zaključkov je lahko državljane Slovenije upravičeno strah. Kazenska zakonodaja je po mojem mnenju zadovoljivo formulirana in določena, sporen je le človeški faktor.

    Dne 5.11.2017 zjutraj, ob 9.00 uri je Franc Kangler povabil na kavo na bencinski servis v Spodnjem Dupleku vse Facebook prijatelje, ki imajo čas in voljo, da se mu pridružijo. Tam je bil tudi njegov znameniti traktor Steyr 8075 in vsak je lahko ob njem naredil všečka (selfija). Gre za 37 let star traktor, katerega je kupil pred dvanajstimi leti za 5.000 eur in z njim ves čas opravlja kmetijska dela na svojem posestvu. Traktor je ljubljansko sodišče vzelo pod drobnogled in od Kanglerja v procesu ugotavljanja njegovega premoženjskega stanja zahtevajo, da dokaže, na kak način in s katerimi sredstvi ga je kupil.

     

    Znameniti Kanglerjev Traktor Steyr (iz arhiva Franca Kanglerja)

     

    Vzporedno s tem pa sinu ljubljanskega župana Zorana Jankoviča odpustijo dolg v višini 16 milijonov eurov. Prav tako Jankoviču v kazenskem procesu »spolnega nadlegovanja farmacevtke« zavrnejo uporabo ukrepa prisluha, saj je potekel dvoletni rok od izvajanja ukrepov do sodnega procesa. V nasprotju s tem pa je Franc Kangler prvotno obsojen na sedem mesecev zapora v zadevi »pridobitve stanovanja Karin Ježovita«, obsodba je temeljila izključno na prisluhih, katerim pa je dvoletni rok za uporabo v procesu prav tako, kot Jankoviču, potekel. Dvojna merila in neenakost obravnave so očitni.

    Franc Kangler v nadaljevanju pričakuje pozitivno zaključeno sodbo Vrhovnega sodišča, v kateri bodo iz sodnih procesov izločeni ukrepi prisluhov, saj so po njegovem mnenju in mnenju pravne stroke pridobljeni na nezakonit način. Pričakuje, da bo sodišče ugodilo njegovemu ugovoru, da je preiskovalni sodnik Janez Žirovnik tista oseba, ki nikakor ne more nepristransko soditi in odrejati ukrepov zoper Kanglerja, izključno zaradi njune konfliktne preteklosti iz časov delovanja Žirovnika v SOVI, Kanglerja pa kot člana poslanske Komisije za nadzor obveščevalnih služb. Na to nesprejemljivo delovanje sodstva je javno opozoril nekdanji predsednik stranke SD, poslanec  in kasneje tudi ustavni sodnik Ciril Ribičič, ki je odločanje preiskovalnega sodnika Janeza Žirovnika označil kot grobo in zavestno kršitev pravice Franca Kanglerja do neodvisnega in nepristranskega sodnika in nikakor ni mogoče govoriti niti o poštenem, kaj šele o pravičnem sojenju. Mnenje Cirila Ribičiča ima še posebno težo, kajti ne pomnim, da bi kadarkoli prej pomemben politik iz leve politične opcije zastavil svojo besedo za politika iz desne.

    V kolikor padejo prisluhi in pade par preostalih kazenskih zadev, ki jih ima Kangler še odprtih na sodiščih, bo zelo zanimivo spremljati njegovo nadaljnjo pot in boj za popravo vseh krivic, kajti obljublja, da bo postavil ogledalo vsem, ki so sodelovali pri povzročitvi njegove apokalipse. Županov boj še ni končan.

     

    ZMOGEL JE DOVOLJ MOČI IN POGUMA, DA JE 10 LET TORTURE PREŽIVEL IN VSTAL KOT FENIKS

     

    – SE NADALJUJE – 

    P. S.: Knjiga ŽUPANOV BOJ ni več v prosti prodaji, kontakt za naročilo ali nakup: zoran.saric@triera.net

     

    Naslovna FOTO, vir: https://vimeo.com/87195273

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    KO PORTAL 24UR.COM LAŽE O LINDAVU

    UDBOMAFIJSKI UMOR ODLIČNEGA KRIMINALISTA

    LIPICANCE KOLJEJO! JEDO NA BRDU?!

    ZAROTA VELIKIH STARCEV

    REVOLUCIJA V ZRAKU

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    2 KOMENTARJI

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj