Ko sem bil majhen, sem se igral s palico v roki, tekel sem in padel. S palico sem se po nesreči zadel nekam v bližino očesa in po tistem sem imel težave z desnim očesom.
Petletnega otroka so me odpeljali v bolnišnico v Ljubljano. Tam sem ostal dlje časa, dovolj dolgo, da so mi poštimali oko.
Ko so odhajali, sem jokal in prosil mamo, naj me ne pustijo samega … in tedaj mi je obljubila, da se vrnejo pome naslednji dan. Zdravniki so se pa obnašali, češ ne mu obljubljati, ker bo potem vse še slabše.
Naslednji dan njih ni bilo. Pa naslednji tudi ne. Pa potem tudi ne …
Dokler nisem nehal čakati. Mislil sem, da so me starši zapustili za vedno.
Tam mi je potem en drug otrok, tak kot jaz, ko sva sedela na postelji v sobi rekel:
“Odrasli ne razumejo, oni niso kot mi, ne razmišljajo kot mi.
Mi si moramo sami pomagati, eden drugemu … sami smo. Samo mi smo!”
Takrat se mi je zdelo, da sem videl Boga v podobi prijatelja, v podobi tega otroka.
Doma nismo bili verni.
Starši me niso učili o Bogu. Pri očetovih starših na kmetih so bili pa verni, in tam sem z njimi hodil v cerkev. Poslušal sem svetopisemske zgodbe in previdno zajemal mračnjaštvo iz inštitucije za propagiranje in prodajo Boga. Sprejemal sem njihovo megleno ponudbo, da bodo Nebesa enkrat naša. Pod določenimi pogoji. Hoditi v Cerkev mi je pomenilo učiti se o teh pogojih.
Ampak Boga tam nisem videl.
Moja mama o vsem tem ni smela vedeti, zato so pri očetovih skrivali podatek, da me takrat, ko sem tam na počitnicah, vodijo s sabo v cerkev. Bil sem dovolj star in sem vedel, da ne smem vsega povedati. To je seveda veljalo na obe strani.
Pravzaprav je to veljalo na tri strani! Tudi drugim sem stvari o sebi raje zamolčal.
Jih tudi ni zanimalo.
Tako smo živeli, jaz in – oni. Brez Boga.
Med študijem v Ljubljani sem stanoval v Šentvidu.
Z avtobusom sem se peljal proti mestu, in ko je ustavil nekje v Šiški, sem opazil da se skozi gnečo proti zadnjim vratom prebija en mali z velikansko šolsko torbo na ramenih. Majhen, kot je bil, se ni mogel dovolj hitro prebiti skozi odrasle do zadnjih vrat, kjer so potniki izstopili. Ljudje pa mu tudi niso prav dosti pomagali …
Šofer je zaprl vrata in pritisnil na plin.
Zavpil sem mu čez avtobus: “Hej, šofer! Enega ste pozabili, eden bi še rad izstopil ...”
Šofer je sunkovito pritisnil na zavoro in ustavil avtobus. Odprl je vrata, ljudje so tedaj spustili fantka skozi gnečo in on je skozi odprta vrata smuknil na pločnik.
Šofer je vrata spet zaprl in pognal.
Fantek si je med hojo popravil torbo na ramenih, se ozrl gor v levo, me poiskal z očmi pri oknu, mi pomahal z roko, pomežiknil in pokimal, vse hkrati! Jaz sem mu odzdravil.
Takrat sem drugič videl Boga. Mali je imel v očeh isti pogled kot moj prijatelj v bolnišnici.
Naslovna fotografija, vir: https://pixabay.com/photos/teddy-love-romantic-affection-1361397/