“Poznam nekaj oseb, ki so izkusile bojevanje s socialističnimi mastodonti. Njihov izvirni greh je znanje in inteligenca, njihov ščit pa družina. Otroci nas napravijo ponižne in tihe, da se ne zlije povračilo po njih. Kamenje, ki se nam vali pod noge, poskusimo vsak na svoj način preoblikovati v stopnice, da splezamo ven iz globočin, kamor so nas splazili. Vendar iz dna ruševin so zvezde najbolj svetle. Tako ste vi uzrli pod Dosjeja, nekateri pot knjige in pričevanj, jaz sem nadaljevala z izobraževanjem in s pomočjo ljudem v stiskah,” je med drugim zapisala Slovenka, sicer uspešna intelektualka, ki se je s presunljivim E-sporočilom včeraj odzvala na DOSJE. In zatem privolila v (to) objavo, svojega imena ne želi javno razkrivati.
“Hvala, da ste delili svojo zgodbo in tako napravili močne nevidne skozi stene stanovanj … nekateri krhki v svojih zgodbah so mogoče postali krhko stabilni.
Bom prebirala še naprej.”
Da, to je drobec (iz) slike Slovenije leta 2020. In Slovencev.
Krivice. Strah. Bojazen. Molk. Trpljenje. Stiske. Ponižnost. Solze.
Tudi cena nadpovprečnosti ali nadarjenosti je (bila) v Sloveniji (pre)visoka, marsikdaj.
/Naslovna fotografija: https://pixabay.com//