Sobota 8. 8. 2020, na plaži v srcu Portoroža okoli 18.45 vitki ženski srednjih let pri počasnem stopanju v morje nevarno spodrsne in s celega zgrmi na beton, pri čemer uspe močan padec zadnji hip ublažiti z levo roko, na katero prileti. Razlog: ekstremno spolzka betonska klančina, ki od dotrajanega, zanemarjenega betonskega roba centralne plaže vodi v morje. Tam v morje med drugim kobaca tudi kakšen otrok. Akutne posledice: poškodba leve roke – krvaveče, boleče rane na podlakti tik pod komolcem, (vse močnejše) bolečine v desni dlani in v desnem zapestju, mrtvičenje, glavobol.
Vzrok te nesreče je (bila) neverjetno spolzka predpotopna betonska klančina, ki vodi v morje! Enako spolzko je veliko zaobljeno kamenje v vodi! Podobno spolzek je tam razpokan, dotrajan betonski rob plaže, verjetno še iz časov Marije Terezije! V osrčju Portoroža! Na t. i. centralni plaži! Nezaslišano.
Kako bi se ta nesreča končala, če bi poškodovanka bila ostarela, starejša oseba krhkih kosti ali oseba z osteoporozo, umetnim kolkom, boleznijo srca? Ali otrok?! Otrok bi se ob padcu – npr. na glavo v beton – lahko tudi ubil. Nepredstavljivo. Poškodovanka je utrpela hud padec z močno silo, pri čemer so njeni telesni parametri: dobrih 173 centimetrov v višino, cca. 50 kilogramov telesne teže, športna razgibanost, ki izhaja iz statusa športnice v gimnaziji, še danes z lahkoto naredi most, špaga pa res ni več takšna kot v dobrih starih časih. Hm, če je nekoč ne bi (po)učili tudi o športnih padcih, bi včeraj utegnila utrpeti hujše telesne poškodbe. Ja, pa veliko srečo je imela: da ni z glavo usekala v tisto predpotopno betonsko klančino, čemur bi se fino prilegel tudi pretres možganov.
Ta poškodovanka sem jaz.
Ker preprosto nisem mogla verjeti, kaj sem doživela, sem – potem ko sem si rahlo opomogla od šoka – šla nazaj točno tja: ogledat’ si teren. Osupljivo. Zanemarjen, razpadajoč betonski del plaže z razpokami – tik ob pomolu s kopalci in tik pred (s kopalci popolnjeno) zelenico, zamejeno z mogočnimi borovci tik ob glavni cesti -, je dobesedno nevaren. Del plaže tik ob morskem pomolu, namenjen KOPALCEM! Na dnu so izjemno spolzki veliki ali velikanski ovalni, zaobljeni kamni s sluzastimi morskovodnimi oblogami, po katerih z boso nogo skorajda ni (bilo) mogoče normalno stopati. Mene je iz počasnega koraka v korak metalo iz ravnotežja, v desno ali levo, pri čemer sem komično (za)krilila z rokami, podobna Chaplinu iz burleske. Ob neulovljivem močnem zdrsu pa sem zaplavala, namesto zgrmela na tla, česar fizika morske vode pač ne dopušča.
Kdo je odgovoren za t(akšn)o nevarnost, malomarno servirano ljudem, in za to sramoto sredi glavne turistične sezone v ljubem Portorožu? Pri kupih denarja in vsej samohvali kaj takega?! Gašpar Gašpar Mišič – ob vsem tem dobro spi?
Nad Portorožem drži roko župan Đenio Zadković – čigar uradna predstavitev na spletni strani občine se končuje takole: “Delo z ljudmi mu pomeni največ in zato meni, da je največji ‘kapital’ ravno človeški kapital.” Ali se bo res moral kdo hudo telesno poškodovati ali ubiti, da se bo župan Zadković zmenil za sramotne nevarne serpentine Centralne portoroške plaže, od koder panoramski pogled meri v verigo mondenih hotelov?!
Če ob vsem tem pomislim na zaupno izpoved Portorožanke, ki mi je avgusta lani presunljivo prizadeto razlagala, kako se zdajšnja občinska oblast na vse kriplje trudi ohromiti in uničiti Portorož – forsira pa Piran -, me zmrazi.
Hja, šment: med milijon slovenskimi občinami stoletni turistični dragulj Portorož sploh ni občina, temveč KRAJEVNA SKUPNOST piranske občine! Zato pa župan Zadković s Portorožem lahko pometa kot s ta zadnjih hlapcem.
/Naslovna fotografija: Mojca Vočko – mesto nesreče, padca/