Vsaka pametna država se loti popisa nepremičnin premišljeno!
Najprej izšola popisovalce, ker je od njih odvisna natančnost podatkov. Za vsako državo je to pomemben podatek, saj mora vedeti, koliko gradbenega volumna sploh ima; koliko ga je uporabnega, kaj je za porušiti, kaj od tega se da obnoviti … Preden parlament sprejema kakršnekoli odločitve, ki se tičejo gradbene zakonodaje.
Slovenija to počne z levo roko. Kot bi ti podatki ne bili pomembni in kot da gre v resnici le za to, da preverjaš, kako reagira prebivalstvo, ko ga provociraš.
Popis nepremičnin je preprosto nuja za vsako resno državo!
Takšne reči ne počneš s parolo: veste, obdavčili bomo nepremičnine, zdaj pa poglejmo, koga in kako … potem pa pošlješ študentarijo merit podstrešja, ali še slabše: zahtevaš od stare mamke, naj si sama izmeri hišo in podatke prinese na lokalno geodetsko upravo.
To dvoje ne gre skupaj. Prvo je namreč inventura, drugo pa politika.
Naslovna FOTO: panorama Ljubljane, vir: https://www.slovenia360.si/turisticne-tocke/ljubljana-360panorame-iz-zraka
g.arh.Arh, very bloody good morning!
Krasno nedeljsko jutro želim. Žal, Zajcu ni ratalo premagati Austroavstijcev, ki so posilili skakalno organizacijo, elitno publiko, evro vremenske napovedi, realno vetrovno zatišje in svetu dokazali, da se da najebati celo globalno vreme. V človečku je spravljeno marsikaj, pa ne bi zdajle, sakj je tako lepo zunaj, da se mi ne da pisariti.
Ena pa je. g.Arh sproti pozabljaš, da živimo v posiljeni poslednji revolucijski borbi Njegove poslednje in zadnje generacije NOB OF Revolucije, ki je še bila rojena v pozno rimski in dokaj splošno krščanski
Evropi srednjega 20. prevratniškega stoletja v svetovnem merilu. Imenuje se Partizanska generacija, da se lepo sliši in je navajena reda, ki ga zapoveduje Generalni sekretar vseslovenske rdeče partije komunistov, edine zveličavne stranke tega sveta, ki ji je edina skrb, da se dela kot, da je skrbnica fenomenalno izkoriščanega proletarskega razreda in ozke kaste rdečih kolhoznikov in sovhoznikov delavskih sužnjev ,ki jim stežka zapisšejo, da so tudi kmetje. Oni so, skratka, uradni skrbniki in branilci njihovih razrednih pravic in so kot rdeča partija postavljeni sami po sebi in izvorno originalno za nad vsemi ostalimi razredi in kastami, ki jih je treba podrejati enotnemu partijskemu cilju in jih je dovoljeno in samoumevno maličiti, nadzirati, dušiti, zasledovati, mučiti in po potrebi ubijati. To je približno, tako čez prst mogoče primerjati z našimi slovenskimi jagri, ki so se tudi že v davnini samoorganizirali in si nadeli avreolo čuvaja in skrbnika nad živalskimi vrstami kar jih je Bog ustvaril, da rijejo pod zemljo, skačejo po zemlji, se drenjajo v zraku ali pa gomazijo po vodah naše enkratne nebeške dežele. Stotine milijonov let so vse naštete gomazeče, hodeče, leteče in svobodne živali znale hoditi in se ploditi in se futrati, kar naenkrat pa tega z dekreti in statuti skrbniškega in organiziranega Homo Sapiens Puškarosa tega ne obvladajo več. Pa pustimo Kućanovo podružnico Moskve in pridruženega Podmoskovje in se samo za hipec ozrimo še enkrat v matrično zakompleksani svet imperialistov vseh barv tega sveta. Takrat, kakih 100 let nazaj, ko še ni blo Interneta so vse zapletene strani , ki so še vse v povprečju nekako priznavale vladarstvo Vsemogočnega nad zemljo, zrakom in vodami , so lokalni imperiji hoteli imeti svoje imperije in eni so že itaq imeli veliko preveč od prejšnjih časov, ko so se drenjali eden čez drugega, tudi z ognjem in mečem ter z kanoni vseh vrst za katerimi so v trumah hodil Frančiškani in Jezuiti in pomagali delati red med preživelimi podjarmljenimi domorodci in spet drugi, ki so imeli veliko premalo in to še niti ni bilo vse. Najhuje je bilo, da so eni in drugi hoteli imeti od unih drugih točno tisto kar so mislili, da pripada njim. Po nekih naravnih zakonih so pač sklepali, da pripada njim. Skratka vsi bi radi imeli Divji Zahod, radi bi bili oboroženi do zob in bi delili svojo pravico in kazen, radi bi imeli svoje Šerife in svoja sodišča in svoje Porote in svojega župnika s cerkvico na koncu ulice. Tako in kaj potem? V filmih Johna Wayna, Stewarta Grangerja in Garya Cooperja zvemo prešerno resnico, da so Indijanci bili živi barbarski hudiči in, da so belci bili neukrotljivo pošteni angeli in je tako veljalo do zelo poznega 20.stoletja, ko smo končno ugledali druge sorte filme, ki so stvari obrnili čisto na glavo.
No in kaj pol, boš reku, dragi Arh? V čem je poanta?
Ja, čakamo filmov, ki bodo na glavo obrnili svetove, ki so se razbohotili na Lenin-Stalin-Maovih revolucijah po vsem svetu, ki so požrli človeškega trpljenja in smrti za okoli približno in čez prst za enih 250 milijonov človečkov in Božjih otrok v imenu delavskih razredov in kast za račun premnogih komunističnih partij, ki edine znajo in zmorejo obvladati in brzdati človeka, seveda s puško v lačni trebuh. A veš kaj, da neham modrovati, bom nehal težit in se bom izrazil čisto po kmečko, enostavno in naravnost. Šinilo mi je zdajle v glavo, da povem, da bi dal 500 evrov, da vidim velefim, ki so ga ustvarile marljive slovenske umetniško zapravljive roke, ki je že desetletja v bunkerju nekje v Lublani.
Če sploh še je. Zlata je vreden, oziroma bi to postal, da bi ga pokazali slovenskemu zavednemu Ljuctvu.
Baje mu je naslov Dražgoška bitka ali pa Bitka za Dražgoše.Mislim, da bi bila slika o podobi današjega lažgoškega sveta nadtov.gospoda Milana Kučana in njegovega Rdečega orkestra SvoboDE , Nove OF in tajkunskih Gospodarjev Slovenije skupaj z Krivosodjem veliko transparentnejša in bi se lažje dihalo, sralo in veliko bolj zdravo prdelo. Pardon, tako pač je to usrano životarjenje v sončnem nedeljskem jutru, seveda pod Svobodnim soncem- avtor je bil krščanski župnik, seveda, ki je nalašč videl samo do konca svojega nosu , ene tolk kot slavni mogotec in bebo, Ivan Tavčar in nič dlje. Oba so nam prodajali in ju še za suho zlato. Pa ne meni. Sranje! Zdaj pa dost. Amen!