Leta 2017 je zoper Karmen Hribar Frank njen brat sprožil sodno kalvarijo zaradi – pozor – dohodkov pokojnega očeta, koprska sodna falanga pa je po principu nezakonitosti, kršenja ustavnih in človekovih pravic tožbenemu zahtevku ugodila in toženki, ki je tri leta požrtvovalno skrbela za svojega bolnega, invalidnega očeta Franca brez obeh nog, medtem ko sta mu njena sestra in njen brat obračala hrbet, kot mati samohranilka pa se že leta žrtvuje za svojega invalidnega sina s cerebralno paralizo, nabilo “povrnitev” več kot 50.000.00 evrov očetovih dohodkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v očetovo zapuščino (!), češ da si jih je samovoljno prilastila. Ta sodni(ški) “triumf”, prežet z intrigami moči in “bleska” odvetniških tog, je celo pravnomočen.
Kakopak, s pravico in z zakonitostjo na strani “malega človeka” brez vsakršne moči se višje sodišče v Sloveniji pač ne ubada, temveč na tekočem traku lahkotno potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, četudi nezakonito, neustavno, sramotno. Vrhovno sodišče RS pa je v resnici itak utopija – predlog za dopustitev revizije je rezerviran za elito in prvorazredne, raji ali “malim ljudem” je apriorno z mezincem zavrnjen – brez obrazložitve, četudi ustava RS tega ne dovoljuje. To deviantnost slovenske nepravne države – pardon, sodnije – je okusila tudi Karmen Hribar Frank. Na njen predlog za dopustitev revizije se je Vrhovno sodišče RS avgusta lani podelalo kot kuža na deteljico, za kar je potrošilo pičli dve in pol papirnati strani.
“Pred leti sem skrbela za bolne starše, po smrti mame leta 2013 pa do 2016 za bolnega očeta. Oče je bil sladkorni in srčni bolnik, operiran na obeh očesih, in tudi amputiranec obeh nog. Pri negi mi je pomagala hči, jaz pa sem prevzela vožnje k zdravnikom, ki pa jih ni bilo malo. Od leta 2013 sem bila tudi pooblaščena za dvigovanje njegovega denarja, ki sem mu ga tudi izročala (to pove tudi priča na sodišču).
Oče je bil priseben in prišteven do zadnje ure, pa tudi skrbništva nisem imela nad njim.
Po smrti očeta – kajti prej nista imela časa za njega – pa me brat in sestra tožita za denar oziroma očetovo pokojnino, ki jo je oče potreboval zase, za zdravila, priboljške, stroške … Tako sta tožbo dobila, leta 2019 – da moram v zapuščino vrniti za vse tri 28.000,00 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016, se pravi od dneva smrti. V vrnitev spadajo po odmeri sodišča tudi dodatek za pomoč in postrežbo, enkratne denarne socialne pomoči in darilo 1-krat letno od društva invalidov 80 evrov, regres.
V sodbi so navedli: ker na Z A P U S T N I K O V E M računu ni bilo denarnih sredstev, naj bi si jih jaz prilastila – dokazov nimajo. Sodnica je mrtvemu, bolnemu človeku prisodila cenzus preživetja 300 evrov, se pravi: 10 evrov na dan, SRAMOTA.
Oče je imel povprečno pokojnino 700 evrov. Podala sem predlog za revizijo, a je bil zavrnjen.
V tej sodbi so odvetniki in sodnica povezani, plačani, ali ne vem, kako bi se izrazila,” jezna in izčrpana razlaga Karmen Hribar Frank, mati 25-letnega Mateja, invalida s posebnimi potrebami. Da je tudi sama resno bolna, a se kljub temu bori kot levinja, zdaj po sodni zaslugi, izkaže s škatlicami predpisanih ji zdravil, ki jih uživa:
“Sprašujem se:
1./ kdaj postane človek zapustnik;
2./ kdo lahko živega človeka prisili v varčevanje za zapuščino;
3./ ko je bil mlad in zdrav, je hodil v službo za brezskrbno preživetje v starosti in bolezni;
4./ kako lahko sodijo mrtvemu človeku,”
poudari Karmen Hribar Frank. “Tožba se je začela na podlagi 80.000,00 evrov prometa na računu. Ker sem položila isti denar parkrat, ko je bil oče v bolnici /op.: že dvignjen denar, ki je bančno že bil evidentiran kot priliv/.
Če bi oče vso pokojnino privarčeval, bi imel z vsemi dodatki 32.255,52 evrov, po pokojni ženi je prejel 18.394,20 evrov. Iz tega denarja je po poplavi in žledolomu saniral pritličje stanovanjske hiše in kupil nagrobni kamen ženi ter vsakemu BRATU IN SESTRI dal 5.000,00 evrov, ker sta ga prinesla okrog pod pretvezo, da bosta spoštovala njegovo željo.”
Izsek iz izreka te absurdne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, ki med drugim Karmen Hribar Frank pod izvršbo nalaga, da mora v zapuščino pokojnega očeta “vrniti” očetov denar, ki ga niti nima niti nima kje vzeti:
“Imam sina s cerebralno paralizo, z motnjo v duševnem razvoju, s slabo telesno konstrukcijo, zaradi možganske krvavitve mu leva stran ne funkcionira kot pri zdravem telesu.
Potrebnih je bilo veliko operacij – samo do 8. leta jih je na glavi in telesu imel kar 14, nato 3-krat kolk, vsakokrat s 3–mesečno rehabilitacijo, zamavčen od pasu navzdol. Pa še potem z zamašeno drenažo … s komaj rešljivim problemom z drenažo, ko mu je drenaža predrla tanko črevo. Visela sem med Valdoltro in Ljubljano in končno je obveljala moja, da smo ga komaj rešili,” presunljivo opisuje Karmen Hribar Frank. “Doma dva bolnika – mama, ki je kljub prepričevanju mojega brata in moje sestre, naj jo dam v dom, leta 2013 DOMA umrla za rakom (na sodišču pa jaz tista, ki sem se želela mame znebiti). BRAT IN SESTRA TAKRAT POBERETA NAJVEČ. Doma ostane oče sladkorni, srčni bolnik in nato še amputiranec podkolensko obeh nog. Ne vem, ali kdo razume, koliko poti, zdravnikov, zdravil, bioenergetik, fizioterapija na domu, 5 obrokov na dan …
Oče leta 2016 umre. Na TRR sem od leta 2013 bila pooblaščena za oba. Očetu sem redno izročala denar, saj je bil operativno sposoben in s svojim denarjem tudi sam razpolagal, če pa bi bila njegov skrbnik, pa bi morala to dokazovati CSD–ju. Očeta niso kaj dosti obiskovali, ker so bili v službah, jaz pa sem vse dala namesto sinu njima dvema – čas, trud, preglede …
No, po očetovi smrti se začne tožba: okrožno sodišče v Kopru oziroma sodnica DARJA MORELJ ’ugotovi’, da oče preživi mesečno s 300 evri, ostalo pa moram vrniti v zapuščino, ker sem se okoristila. Ta prasica nima pojma, kdo je oče bil in kaj je potreboval. Sodila je mrtvemu človeku in mu vzela dostojanstvo, sam je hodil v službo za ta denar. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo – JA, VRANA VRANI NE IZKLJUJE OKA. Sedaj čakam ustavno sodišče.”
Predmetni sklep Vrhovnega sodišča, izdan 7. avgusta 2020, s katerim je senat treh vrhovnih sodnic na čelu s predsednico (vplivno) mag. Nino Batetto z levo roko zavrnil predlog za dopustitev revizije Karmen Hribar Frank, Slovenke brez vsakršne družbeno-politične moči, je krasen primer rdeče sodnije, ki “malega” slovenskega človeka nezakonito-neustavno enači s smetjo, ki ni vredna niti obrazložitve in pravne utemeljitve sodne odločitve, kaj šele pravice in zakonitosti:
“No, namesto, da bi sinu, ki je nepokreten, plačevala nevrofizioterapijo, plačujem mafijo – do sedaj z vsemi posveti, taksami, predlogi in obiski odvetnikov 14.ooo evrov, za sinovo terapijo pa nimam, sramota.
Ja, sodnica je tudi povedala, da ko je bil oče na rehabilitaciji ali v bolnici, ni potreboval ničesar – ne vem, kdo pa mu je prinašal priboljške in čisto perilo ... No, med tem časom sem tudi sama izgubila vse tudi dostojanstvo,” na robu obupa razkriva Karmen Hribar Frank.
“Matej in pokojni Tadej sta prezgodaj rojena dvojčka – rojena v 24. tednu, MATEJ Z 80 DEKAGRAMI, TADEJ S 110 DEKAGRAMI. Pokojni Tadej je bil medenično ujet in je potreboval prostor za nadaljevanje rasti, žal pa je sprožil porod … prisiljen.
No, ko sem prišla v porodnišnico, sem najprej bila črna ovca s strani dežurne zdravnice: ‘GOSPA, VI NISTE NORMALNA, VI NISTE PRIŠLA RODIT, AMPAK NA SPLAV.’ URA 23.00. PROSILA SEM JO, DA ME PELJEJO V LJUBLJANO. ‘ŽAL NI ČASA,’ dobim odgovor. Sledijo muke, prisiljen porod ob 5-ih zjutraj – se pravi, ni bilo časa?!
Po rojstvu sinčka nista bila prestavljena v topel inkubator – PORODNIŠNICA GA NI IMELA. ‘In tudi potrebujemo ga ne, ker bosta oba umrla,’ vse to kot mati poslušam, ampak brez moči.
No, ker smrti ni bilo, le ob 7.30 iz Ljubljane prispe rešilni z inkubatorjem, namesto helikopterja. Transport zaradi tresljajev naredi svoje: hude možganske krvavitve, Tadej kasneje umre, saj sta v Ljubljano prišla v zelo slabem stanju.
Z Matejem se boriva naprej. Kljub številnim operacijam glave – zaradi likvorja, ki je potreboval umetno žilo – je bil problematičen levi kolk, zaradi katerega je bil 3-krat operiran in 3-krat po tri mesece v mavcu od pasu navzdol. Zadnji mavec pa brez potrebe! Ko ga je ortoped zamavčal, “kao” da se ne celi dobro, je naredil veliko napako – dobro, da sem vedela, kako postopati. Matej je dobil visoko vročino, 40 stopinj, bruhal sestavo, značilno za zamašitev drenaže, o čemer sem bila poučena s strani pediatra in nevrokirurga. Jaz sem vztrajala pri svojem, ortoped pri svojem, tisti dan je bil Matej sprejet v ortopedsko bolnico in z antibiotikom v žili, popoldne sem poklicala glede njegovega stanja: vročina kljub antibiotiku ne pade, na mojo zahtevo je ponoči odpeljan v Ljubljano v UKC na otroško kirurgijo.
Ortoped drugi dan kljub prošnji zdravnika ortopeda ne dovoli, da mu odstranijo mavec, šele naslednji dan to storimo na mojo odgovornost, PA ŠE KAKO PRAV. Drenaža je predrla tanko črevo. Ni bilo časa za oklevanje, morda prepozno, me roti kirurg, ki je Mateja pod nujno operiral, mene pa prosil, naj molim, da ni bakterija v možgane zašla. No, vse se je lepo izteklo. Tako sem po tej operaciji iskala ortopeda pred vsemi pacienti, ki so ga čakali, da mu potrgam mednožje. Ja, le nekaj utrinkov na kratko,” po najinem telefonskem pogovoru, ob katerem bi duša in oko zajokala, Karmen Hribar Frank s peresom opiše drobec grozljive kalvarije, ki ji botruje nestrokovnost, malomarnost dotičnih zdravniških belih halj.
“Matej je bil nazadnje novembra 2017 operiran na medenici. Vse bolj v domači oskrbi, kot laik si kaj dosti nisem upala. Nosil plenice, februarja 2018 pa sem se le opogumila in sva šla na WC, padla oba. Posledice: njegova leva noga zlomljena, moje koleno še danes boli. Zdravniki so obljubljali fizioterapijo, ampak ničesar od tega ni bilo. No, v maju 2018 za tri tedne sprejet v Sočo. Razočaranje: Matej ima ponovno plenice, razgibava z namiznim kolesom, dvigujejo ga z dvigalom, kar me ujezi, razžalosti in ga 12. dan vzamem domov. Počutila sem se, kot da je v domu ostarelih. Dogovorim se v Ljubljani v Gibanju, d. o. o., za vaje 1-krat na teden do konca novembra. Mateja dvignemo na noge! Ne hodi, si pa veliko sam pomaga, tudi za WC. Vsaka terapija s stroški stane 70 evrov, brez hrane. Želim nadaljevati v njegovo dobro, žal pa finančno ne zmorem,” kruto izpove Karmen Hribar Frank kot skrbna, ljubeča mama.
Karmen in sin Matej, nepokreten invalid s cerebralno paralizo in z duševno motnjo, se v peklenskosti dveh absurdnih sodb koprske sodnije iz dneva v dan prebijata v starejši hiši, potrebni popravil in prenove, kjer Mateja mama kopa kar v plastičnem škafu:
Da, mater, ki z invalidnim, hudo bolnim sinom živi v teh razmerah, koprska sodnija pravnomočno na živo odira za več kot 50.000,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi – da se jih zapuščinsko polakomita njena sorojenca, brat in sestra.
Kdo verjame, da bi mama Karmen in sin Matej živela v bedi iz zgornjih fotografij, če bi mama Karmen res svojemu bolnemu, invalidnemu očetu brez obeh nog ukradla skoraj 40.000,00 evrov?!
Da se je Karmen Hribar Frank v neopisljivi stiski, v katero jo je pod izvršbo pahnila koprska sodnija v navezi z Vrhovnim sodišče RS, z apelom za ukrepanje obrnila na slovenske “neodvisne ustanove” – tja do KPK, predsednika države in državnega tožilstva s kazensko ovadbo -, je odveč razlagati. Tudi to, da si nobena od njih z njeno kalvarijo ni hotela mazati rok, temveč so si jih po francosko oprale.
“Za MATEJEVO NEVROFIZIOTERAPIJO mi zmanjkuje denarja, sodba je pravnomočna, ne vem, kako naprej, vsak evro je dobrodošel,” s solznimi očmi potoži mama Karmen.
Morda se v Sloveniji najde kdo, ki bi v neopisljivi stiski invalidnemu Mateju in njegovi mami želel plemenito ali finančno priskočiti na pomoč – ključni podatki:
Matej Frank, Koritnice 34, 6253 Knežak
TRR: SI56 1010 0002 3446 447
Vredno je ponoviti izjavo s sodno “perlo”:
“V sodbi so navedli: ker na Z A P U S T N I K O V E M računu ni bilo denarnih sredstev, naj bi si jih jaz prilastila – dokazov nimajo. Sodnica je mrtvemu, bolnemu človeku prisodila cenzus preživetja 300 evrov, se pravi: 10 evrov na dan, SRAMOTA.”
Človeka nehote prevzame občutek, da je vpletenim sodnikom – med katerimi prednjači sodnica Okrožnega sodišča v Kopru mag. Darja Morelj – silno blizu komunistična doktrina, ko je partija odločala o zasebnem premoženju ljudi, ga nasilno odvzela ali ukradla in delila med svoje. Podobno očitno počnejo celo z mrtvimi Slovenci.
Soditi o tem, zakaj in čemu je človek, ki je mrtev, leta pred smrtjo porabljal svoj denar, pri čemer on sploh ne more sodelovati in se o tem izrekati, ker je mrtev, je med drugim zloraba pietete pokojnika in kršitev ustavnih pravic. Povod vsega tega pa je celo pohlep, lakomnost pokojnikovega sina in pokojnikove (druge) hčere, da si v socialističnem stilu prigrabita denar mrtvega očeta. Koprska sodnija tam od okrožnega do višjega sodišča je pričujoč neetičen manever odigrala brez pravne podlage.
In ko smo že ravno pri sramoti – tudi sodba Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 535/2019, ki jo podpisuje senat treh višjih sodnic – Berte Žorž kot predsednice, Tatjane Markovič Sabotin in mag. Mojca Kete Ujčič kot članic -, zaudarja po sramoti, zato je v vsej svoji obrazložitveni miniaturnosti vredna javne objave. Vrhunec sodbene sprevrženosti dosega nekje v 4. točki obrazložitve, kjer hladnokrvno navrže, da si je koprsko okrožno sodišče nedopustno, samovoljno izmislilo obstoj (ogromne) terjatve mrtvega invalidnega očeta do lastne hčerke, ki je predano skrbela zanj tri leta: Franca Hribarja do Karmen Hribar Frank. Ta izmišljena “terjatev” je seveda neobstoječ denar, po katerem hlepi tožnik v navezi s svojo (drugo) sestro.
Svoboda je temeljna ustavna pravica v Sloveniji – kot tudi svoboda odločanja, izražanja, življenja. Enako velja za zasebno lastnino.
Pokojni Franc Hribar se je absolutno svobodno odločal, za kaj bo porabil svoj denar, kam ga bo vložil, kaj bo z njim plačal, kako bo z njim ravnal, komu in koliko ga bo podaril … Nobena in nikakršna sodnija nima pravice posegati v te neodtujljive državljanske pravice niti jih zlorabljati po smrti človeka – Franca Hribarja.
Tak(šn)e sodne deviacije na žalost cvetijo kot bezeg tudi zato, ker se državna tožilstva namesto KZ-1 in ZKP oklepajo doktrine “nedotakljivi”, ki jo je moč verbalno prevesti: “Mi smo Titovi, Tito je naš!” To je krasno dokazala Katjuša Poropat Lakošeljac, državna tožilka ODT v Kopru, ki je postavila hitrostni rekord v kategoriji zahtevnih kazenskih ovadb: predmetne kazenske ovadbe Karmen Hribar Frank se je odkrižala v slabih 40 dneh! Pri tem je vestno sledila načelu nestrokovnosti, nezakonitosti, diletantizma, malomarnosti – svojega sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ni podkrepila z nikakršnim izkazom preiskovalnega ali dokaznega postopka ali policijskega zaslišanja obdolžencev niti z nikakršnim dokazom. Sofizem v pravni(ški) latovščini, pri čemer sevajo tožilkini vehementni zaključki iz udobja pisalnega stola in plota prostega pogleda v tisto, kar ji je skrbno servirala kazenska ovadba – gospa tožilka ni izgubljala časa in energije s tako kardinalnimi tožilskimi dolžnostmi, kot je zaslišanje obdolžencev in prič, angažiranje policije kot osnovnega tožilskega orodja, vpogled v sodni spis … Med nevodotesnimi nebulozami se ji je zapisala tudi kakšna laž, na primer tale: “Glede na priložene sodbe, pri čemer je bilo izvedeno odločanje na treh stopnjah in je šlo pri odločitvah Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Kopru za senatno sojenje, ni zaznati nepravilnosti v ravnanju sodnic, katere bi bilo potrebno presojati pod dispozicijo naznanjenega kaznivega dejanja, niti drugih kaznivih dejanj po KZ-1. Iz navedenih ni moč z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi te kršile zakon ali izkrivljale pravo oziroma oprle sodbo na lažne in nedovoljene dokaze, nenazadnje je odločitvi nižjega sodišča odločalo neposredno višje. Tudi sicer pa ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano niti, da bi sodnice sprejele predmetno odločitev z namenom, da bi ovaditeljici škodovale oziroma tožeči stranki neupravičeno dale predmetnost, torej da je podan subjektivni element očitanega jim kaznivega dejanja.”
Ne, sojenje ni bilo izvedeno na treh stopnjah, temveč zgolj na dveh: Okrajno sodišče + Višje sodišče v Kopru. Vrhovne sodnice si pač niso mazale rok s svinjarijo, v kateri so koprske sodniške kolegice zlorabile temeljne ustavne in človekove pravice pokojnega Franca Hribarja in kot kje v (Belo)Rusiji nemoralno pametovale, kako je mrtev človek v svobodni Sloveniji razpolagal s svojimi dohodki, ko je bil še živ. Ta podtalni nivo sodne patologije presega sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, tako da se je vrhovne sodnice, vajene ugleda in prestiža, izognejo na daleč z zavrnilnim sklepom brez obrazložitve. Res nerodno, da državna tožilka Poropat Lakošeljac temu reče sojenje in odločanje na tretji stopnji – ne, to je metla na 3. stopnji.
Gospa tožilka preseže samo sebe – in predmetno kazensko ovadbo – s samozavestnim avtokratskim zaključkom prosto po ozonu naravnost s službenega stola, češ da “ni zaznati nepravilnosti v ravnanju sodnic, katere bi bilo potrebno presojati pod dispozicijo naznanjenega kaznivega dejanja, niti drugih kaznivih dejanj po KZ-1.” Tega gospa tožilka sploh ni ugotovila niti ugotavljala, čeprav bi po uradni dolžnosti morala, za to sploh nima dokazov, ki jih sploh iskala ni, niti ta njen fiktiven zaključek nima nikakršne materialne podlage – gospa tožilka ga je na papir vrgla, ker sodbe na papirju izgledajo fino, slovnične napake pa po KZ-1 niso kaznivo dejanje. To je celo utemeljila – udobno s svojega službenega pisalnega stola, ne da bi se pomujala z eno samo dokazno ali preiskovalno tožilsko potezo: “Iz navedenih /op. sodb/ ni moč z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi te kršile zakon ali izkrivljale pravo oziroma oprle sodbo na lažne in nedovoljene dokaze, nenazadnje je odločitvi nižjega sodišča odločalo neposredno višje. Tudi sicer pa ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano niti, da bi sodnice sprejele predmetno odločitev z namenom, da bi ovaditeljici škodovale oziroma tožeči stranki neupravičeno dale predmetnost, torej da je podan subjektivni element očitanega jim kaznivega dejanja.” Tragika, državna tožilka je ugotovila, da je državljanka, sicer trgovka, v svoji kazenski ovadbi preslabo opravila tožilsko delo.
Ni se moč znebiti občutka, da državna tožilka Poropat Lakošeljac svoje tožilske dolžnosti razume, dojema in uresničuje na ravni prvošolske slovenščine: obnova besedil(a) ali obnavljanje beril(a) – z idiličnim leporečjem. To so seveda nezakonite tožilske rabote, ki pa jih materinsko financira slovenski državni proračun z davkoplačevalskimi sredstvi – v formatu vsakomesečne tožilske plače na primer.
Salonsko državno tožilstvo prosto po ozonu z ležernega službenega pisalnega stola ali kavča – tudi to je Slovenija! Na žalost.
P. S.:
Zgodi se tudi to, da novinarke bodrimo in prepričujemo sodržavljane, naj opustijo misel na samomor, potem ko jih rdeča sodnija “V IMENU LJUDSTVA” nezakonito in neustavno brutalno brcne čez rob …
Slovenija, vse najboljše za 30 let!
————————————-
Iz srca ?
Ne morem.
Ker sem prebral tole mizerijo o ubogih ljudeh, ki jih mrcvarijo apartčikovski plačanci , sicer naše prve slovenske države, za katero sem šel leta 1991 prostovoljno v uniformo in obkolitev jugo kasarne in nisem niti slučajno vedel kako se bo končalo, vedel sem samo, da se mora končati jugo agonija iz katere so nas nagonili tisti, ki so hoteli bivšo državo spremeniti v monolitni balkanski topoumni diktatorski gulag na komunistični način začinjen s super nacionalizmom – torej z nacizmom balkanske sorte!
Ker me je groza, ko gledam portret izmozgane gospe Karmen Hribar Frank skupaj z preizkušanim sinom, ki so jima grozo povzročili – povzročile ženske pošasti v sodniških kutah udbokučanskega podtalnega totalitarizma, ki mesari in krotoviči naravnost uboge ljudi, ki jim ne zmorejo priznati njihovih kristalno jasnih pravic, življenskega miru in zadoščenja za vse dobro, kar je gospa naredila po svojih močeh z vidnimi in evidentnimi rezultati in verjamem , da gre pri obeh imenovanih sodnicah za satansko delo, za namerno in naklepno, načrtno delo satanistov ali satanistk te dežele, ki vnašajo, nemir, žalost, jezo, kaos, nerazumljivost, sovražnost med ljudi, tokrat iste družine s tem, ko priznavajo slabo, zahrbtno in zlohotno dejavnost za pravilnost, za normalnost !!
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
To pošastnost je nujno in za vsako ceno ustaviti, da gospa Karmen pride do svoje Pravice in , da nadaljuje svoje življenje v poslanstvu zase , da si opomore od prestanega gorja in za bolanega sina!
Te satanske babe v vlogi delitve Pravice med ljudi je potrebno ustaviti, terjati odgovornost in strogo kaznovanje !
Imamo novega ministra, ki mora narediti red takoj na tem primeru, saj je eklatantno jasno, da gre za kršenje vseh pravic , ki jih mora gospa imeti pod zaščito države Slovenije . Kje je komisija Državnega zbora, ne ostanite gluhi – pritisnite na prave vzvode in terjajte odgovornost “neodvisnega sodstva”, ki to ni, treba je, da Parlament ukrepa in iz Krivosodja naredi red po ustavnem redu in sproducira Pravosodje – ki neodvisno postane šele takrat ko funkcionira po ustavi in zakonih in ne po podtalno vsiljenem boljševiško kriminalnem redu satanistov, prostozidarjem močnikov in neposredno kriminalcev tako kot je to v Sloveniji ! Kriminalmo Krivosodje ne more biti neodvisno – saj je total odvisno od ukazov izven sistem, to je vidno iz vesolja! In ga je treba narediti neodvisnega z očiščenjem to je s procesiranjem tistih, ki ga vzdržujejo kot veljavnega in legitimnega izven Ustavnega reda!
Kje so opevane in glasne NVO?
Kje so feministične glasogovornice?
Kje ste začitniki nemočnih in invalidov ali vidite, slišite kaj se dogaja vsem na očeh, brezsramno do kraja?
Kje so popularne in eminentne ženske govornice iz mnogih ženskih revij, ki se pojavljajo na naslovnicah ob primernih in zrežiranih, plačanih trenutkih, kam ste se poskrile in prihulile s spodvitimi repi?
V to smo najgloblje , maksimizirano zabredli z obsodbo in z total krivičnim zaporom političnega zapornika Janeza Janše, to je absolutno!
In nismo takrat dosegli obsodbe povzročiteljev in ravnanj, ki so z totalno uzurpacijo oblasti bile sploh možne, da so bile izvedene. Zapornik je bil popolnoma prepuščen samemu sebi in ni bilo dovolj junakov, da bi kot zavestni ljudje s protestom in zahtevami do pravosodja dosegli Pravico za po totalno po krivem obsojenega ćloveka!
Smo protestirali pred bajto sramote v Ljubljani a ne dovolj – mlačno in kulturno in dostojanstveno vodenje g.Primca je naredilo premalo in imeli smo – ni za verjeti-za vodjo Odbora 2014 – navadnega capina in izdajalca -pokvarjenca do obisti, ki se zdaj v zavetrju LMŠ kiti z novimi in novimi politkantskemi prevarami in intrigami na strani onih, ki so sproducirali politika v zaporu – celo z blagoslovom krščanske stranke…kar pa je absurd nad absurdi prekrasne Slovenije.
Da glava peče – nista nas podprla ne predsednik države Pahor , niti poglavar RKC, Zore- nadškof ljubljanski, ki je celo zavrnil prisotnost na protestu, lahko bi prišel v navadnem reklcu brez talarja – če bi on razumel in priznal svetu, da ve koliko je ura takrat na zvonikih njegovih lepi cerkva po Ljubljani- na trgu Republike in tako dalje in tako dalje – da ne ovinkarimo, posledice so tukaj in vse huje postaja – zato imamo žrtve pokvarjenega in antičloveškega multiskorumpiranega ilegalnega režima Rdečih koritarjev, vodij in nadzornikov sistema, ki kraljuje in omogoča vladavino kriminalcev skozi in skozi sistem Krivosodja, ki mimogrede hara po nedolžnih žrtvah kot je gospa iz zgornje zgodbe…NEMOGOČE JE MOGOČE, ČE SI JE SITEM, KI NAM VLADA IZ OZADJA IN IZ OSREDJA TAKO ZADENE ZA SVOJ CILJ!
DA PA SO PRI TEJ POŠASTNI RABOTI V OSPREDJU HUDIČEVE ŽENSKE, SE PA ŽE ZDAVNAJ NE ČUDIM NITI MALO; SAMO POMISLIM NA IMENA KOT ARMIĆ-KIDRIČ, TOMŠIČ IN OSTALA KAMARILA RDEČLIH KOMISARK, ZVESTIH BOJEVNIC ROJENIH ZA RAZREDNI BOJ ČLOVEKA PROTI ČLOVEKU IZHAJAJOČ IZ SATANSKEGA POKOLENJA ORTODOKSNIH RUSKIH SATANISTOV, ANTILJUDI, ANARHISTOV, TERORISTOV IN MILIJONSKIH GENOCIDNIH MORILCEV SVETA, ZAČENŠI, NE Z LENINOM IN MARXOM ALI STALINOM, PAČ PA Z NAJVEČJO ANARHISTIČNO MORILSKO POŠASTJO RUSIJE IN SVETA, Z NEČAJEVIM. NA KRATKO, SAMO TOLIKO. DA SE VE KAM PES TACO MOLI, ZAKAJ JO MOLI IN, DA VEMO KAM TO PELJE – K HUDIČU!
————————————————————————–
SAMO MOLIM LAHKO ZA VAJU, MATEJ IN GOSPA KARMEN, DRUGEGA ZDAJLE NIMAM.
UREDILO SE BO, GOSPA. NE OBUPAT, NIKAR.
IN TERJALI BOMO, DA BODO HUDIČEVKE DOBILE SVOJE, SICER NIMAMO PRAVICE, DA ŠE PRAZNUJEMO
VESELJE V DRŽAVI , V TEJ POŠASTNOSTI TA NEKATERE NASTRADALE LJUDI PO LJUDEH, KI SO TRDOSRČNI, POHLEPNI, IZPRIJENI DO SKRAJNOSTI; KI SE NE BOJE NIČESAR IN SO POŠASTNO PODKUPLJIVI MORALNO IN ŠE KAKO DRUGAČE TAKO ZELO, DA SI DOVOLIJO ŠKODITI IN UNIČEVATI NEDOLŽNE SOLJUDI!
NE BOM JIH OPOZARJAL NA PEKEL, KER NIMA SMISLA, SAJ GENERIRAJO SVOJ ODNOS DO SOLJUDI IZ PEKLENSKIH SLABOSTI IN ANOMALIJ, KER TO JE NAJVERJETNEJE NEKAJ H ČEMUR STREMIJO VEČ KOT OČITNO. NE MI REČI, DA JIH JE UNIVERZA IZŠOLALA ZA TO KAR ODRAŽA NJUNO DELO PRIKAZANO V ZG.PROTOKOLU?
———————————————————————————————————
Veliki gospod Slovenije, spoštovani BOŠTJAN M.ZUPANČIČ , če tole berete, prosim Vas, da zastavite svoje delo in vse prigarane reference v velikem svetu, dvignite svoj glas in treščite s pestjo po mizi ali po šanku, prosim – Vas bodo slišali ! morda se bo kdo zbudil, recimo Komisija Državnega zbora – g. Janša so Vam povedali kaj se dogaja …….. ?
————————————————————————————————————
TEGA NE BOMO DOVOLILI, DOVOLJ SMO MOČNI, DA BOMO BREZ STRAHU USTAVILI TE HUDIČE!
Sicer nismo vredni, da tlačimo slovensko zemljo!
Zdržite gospa Karmen in sin Matej Hribar – Frankova !
Še ena huda zgodba! Bojim se , da se v tej zgodbi ne bo prav nič spremenilo…ker, kar odloči sodišče, to mora držat, pa je prav, ali ni. Veliki gospodi Slovenije, NVO, Državni svet, Sodni svet, DZ, minister za pravosodje, PV, PD, VČP….ne znam naštet, kdo vse bi lahko pomagal in ukrepal, a noče in se zgovarja na sodbo sodišča. Češ,da je bilo sojeno, presojeno, dokazano !!! Preiskovalni organi : KPK, policija , DT vse ovržejo,ne poiščejo niti enega dokaza. V obrazložitvi pa napišejo, da ni dokazov za pregon! Jaz sem vse to izkusila, na tožilstvo, PP in KPK dala 4x ovadbo, v kateri sem vse obrazložila in bi lahko ujeli na goljufijah najmanj 2 odv. družbe, enega močnega politika , enega goljufivega delodajalca, pa povezavo med tožilstvom, sodstvom in preiskovalnimi organi. Nočejo preiskat, ker bi se razkrile prevelike svinjarije ! Mogoče res kdo od “tavisokih” prebere tak članek, a ga preprosto ignorira , raje, kot da bi nekomu pomagal. Žal, ” sirotinja” v Sloveniji ne spada med tiste, ki jih je treba zaščitit! In verjetno nikoli ne bo !
Enjoyed reading this, very good stuff, appreciate it. “If it was an overnight success, it was one long, hard, sleepless night.” by Dicky Barrett.