To, da se moški spravljajo na(d) ženske, je nedopustno – ne glede na barvo kože, starost, celino sveta, veroizpoved. To, da kolega iz istega tima javno obračunava s kolegom iz istega tima, je neetično in nizkotno. To, da zaupne ali osebne reči postanejo pralni prašek javnega pralnega stroja, je stimulacija za bruhanje.
Pa vendar, slovenski visokopolitični funkcionar zadnje čase počne prav zgoraj navedeno. Zdravstveni minister Republike Slovenije.
Nič ni narobe, če človek zgledno, vestno, vzorno opravlja službene in uradne dolžnosti, zasebno pa se mu žvižga za ves svet. Nič ni narobe, če človek zasebno ljubi kaos, v svoji dnevni sobi ne spoštuje cestnoprometnih predpisov, pozabi na ves svet, ko z “basket friendi” ob pivu ali Coca-Coli igra tarok.
Silno nerodno pa je, če ti kot ministru rešuje kožo drugo ministrstvo, pri čemer v dobro državljanov in države bolj ali manj urgentno blaži učinke in posledice tvoje brezbrižnosti, nestrokovnosti ali malomarnosti, lenobe tvoje ministrske ekipe. Še bolj nerodno je, da medtem kot zdravstveni minister zagrizeno javno sekaš po svoji strankarski kolegici in na vse kriplje žagaš vejo njenega predsedniškega mandata v Desusu – tvoje ministrstvo s tvojim kabinetom na čelu pa nerodno počasi plava žabico, namesto da bi se z odločnimi hitrimi zamahi kravla spopadalo z nevarnimi, ogrožajočimi valovi korona virusa. In še česa.
Facti bruti:
kabinet ministra za zdravje RS Tomaža Gantarja komično po polžje in z zamudami obdeluje “korona” zadeve, kljub njihovi prioritetnosti, pomembnosti, alarmantnosti. Za vsako stvar (jih) je treba milo prositi, rečeno jedrnato – v to prosjačenje so prisiljeni tudi uslužbenci kakšnega drugega ministrstva. Ko nedopustne zamude in kupi neopravljenih dolžnosti zaskrbljujoče narastejo, operativci ministra Gantarja uporabijo jokerja: bolniški stalež ali dopust! Dejstvo, da je Ministrstvo za zdravje RS imelo z vročanjem karantenskih odločb prvošolske težave vse od začetka razglasitve epidemije marca, minister Gantar pa je to vročanje – vsej urgentnosti navkljub – uspel urediti ob pomoči Ministrstva za notranje zadeve RS in policije šele 10. julija 2020 z uveljavitvijo zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19, je absurd absurda. Dramaturški vrhunec pa tiči v naslednjem retoričnem vprašanju:
Zakaj odloki, katerih krovni zakon je zakon o nalezljivih boleznih, nastajajo na marljivem Ministrstvu za notranje zadeve RS – in ne na pristojnem Ministrstvu za zdravje RS?!
/Naslovna fotografija, vir: https://unsplash.com/