Že dolgo nama ni bilo več nerodno, da bi se skupaj bala – bila sva stara!
“Bog nama bo dal nove zobe,” sem ji govoril, “nič se ne boj” – ona pa mi ni čisto do konca verjela, ko sem ji to govoril. Po navadi se je le trpko nasmehnila moji veri, se stisnila k meni in me poljubila. Bila je žalostna ženska, v Boga ni več verjela, ni mu zaupala. Meni pa je, in takrat sem bil Bog! In tudi ona ni nikoli bila daleč od Boginje zame.
Nikogar ni bilo, ki bi ga bil ljubil globlje, ga spoštoval in mu bil do konca predan, tako kot sem bil njej. Svojih staršev se že dolgo nisem več spominjal. Takrat, ko sem jih še imel, sem bil majhen in tako mlad … Kako so reševali svoje probleme, ne vem in ne bom nikdar vedel. Morali so biti v nečem … v marsičem meni podobni, nama dvema, prepričan sem o tem. V željah, v hrepenenju, po hotenju v naju in strahu, ki je tu notri – po tem vem!
Kako so ga reševali in kako so sebe reševali – ne vem. To, kar vidim v sebi, je bilo tedaj del njiju, in kar je bilo v naju dveh – je zdaj v najinih otrocih in v njihovih življenjih. To zagotovo vem!
Nekaj pa je bilo samo najinega: najina starost. Da ne bom komu delal krivice – morda je v njej bilo tudi nekaj Božjega.
“Dal nama bo nove zobe, boš videla, da bo!”
Naslovna ilustracija, vir: https://pixabay.com/photos/fantasy-apple-red-mouth-tooth-2748828/