Ste opazili, da večina slovenskih intelektualcev skače sama sebi v besedo, potem pa spreminja lastne koncepte …?
Spreminjajo jih takoj, ko jih postavijo, medtem ko nastajajo, še preden nastanejo. Take primere lahko spremljamo po televiziji, na radiu, na cesti, praktično povsod. To vedno počno na enak način, z isto mimiko.
Nekdo začne, denimo, takole:
“Veste, s tem je pa takole! Morali bi NUJNO nekaj spremeniti, in sicer zadevo A moramo premakniti s točke 1 na točko 2!”
No, in zdaj se začne! Pazite tole …
TODA!
Toda … pri tem moramo paziti, da s tem dejanjem ne bi povzročili novih krivic!
In od tu dalje začne govorec zagovarjati stare krivice, jih minimalizirati in relativizirati, enako tudi zločine Partije in seveda zločince, ki so te zločine zagrešili. To pa naredijo tako, da jih prično vstavljati v “kontekst”, ki ga pa – bodite pozorni (!) – ni sposoben vsak razumeti! Razumejo ga lahko samo posvečeni, ki pa so pripadniki ideologije, ki je zagrešila zločine, imajo službo v bavconskem revolucionarnem pravnem redu in so čisto slučajno še zagovorniki tako zločinov kot zločincev, ker z vsemi štirimi branijo ideologijo, ki jih je tja zato postavila. Sicer so pa “nevtralni”!
Če kdo “kontekst” razlaga po svoje, je to po njihovem prepričanju podlo in čisto iz političnih razlogov, zato pa skrajno kontraproduktivno (ta izraz obožujejo!). Predvsem pa si stvari ne smemo razlagati ter jih razumevati zunaj ideološkega koncepta, v katerem so nastajale …(koncept je še en tak izraz, ki ga naravnost ljubijo).
Rezultat tega, kar je gospod tovariš zinil, pa je: “Pust’mo vse tako, kot je, ker bolš’ sploh ne more bit’!”
Ker pa tega ne more tako povedati, ker bi zgledalo, kot da se zajebava ali pa da je nor (kar tudi je!), potem pove tako, kot to vsakokrat zelo lepo ubesedi Štrajn:
“Ne le da bi morali …, mi smo naravnost DOLŽNI premakniti zadevo A s točke 1 na točko 2 – pa pust’mo zdej to!”
Skratka, da bo bolj enostavno, v soboto se odločim, da grem v disko in da mor’m neki pofukat’, ker že dolgo nisem nič.
Namen imam torej dober, ampak vmes srečam enga vosla, ki pravi: “Obvezno, se strinjam s tabo, da je treba neki pofukat’ … a smo desci al’ nismo?!”
Ampak pri tem kulture ne smemo prezreti na poti do fuka, a ne? Kajti tudi kultura je potrebna. Pejva zato prej na eno lepo razstavo, tam je potem pogostitev, nekaj malega bomo tam spili …
Končamo pa ob treh zjutraj suhega kurca. Na mrtvo pijani, ampak z zavestjo, da smo znotraj kulturnega konteksta storili dobro delo.
Fukat’ pa še zmeri lahko gremo jutri, kenede …
Dvakrat se obrneš – pa si star 85 let! In si še vedno suhega kurca znotraj istega koncepta.
In vse to iz strahu, da ne bi komu naredil nove krivice. Zato pa še vedno nadaljuješ stare, ki jih še nisi nehal delati.
Istim ljudem, kot si to vedno počel, jih delaš še naprej, ne da bi se sploh kdaj vprašal, zakaj to počneš in kakšen je tvoj namen.
Ampak če te kdo vpraša: “A fukaš kaj?”
Mu odgovoriš: “Ves čas mislim samo na to.”
Pri nas se to prevede: “Kaj pa spremembe v družbi? Saj potrebujemo spremembe, mar ne?!”
Odgovor: “Nedvomno! Nedvomno potrebujemo spremembe … Brez sprememb ne bo šlo.”
Ves čas razmišljamo o tem, pravkar se pripravlja študija, zelo zahtevna, ki je rezultat obširnih multidisciplinarnih raziskav …
Obširne raziskave suhega kurca!
Če slovenski intelektualec začne razmišljati, pa naj bo to karkoli, se bo sam zapeljal v povratno zanko že takoj po prvem ločilu. Začne: potrebno je, in to nujno (!) …
Nadaljuje pa: pri tem pa je treba paziti, da ne bi … (da ne bi, hahahaha!), sledi opevanje starega dreka, bla-bla. In konča (vedno enako!):
“Stvari je treba razumeti v kontekstu, v katerem so nastajale!”
Nikjer sploh ne utemelji, zakaj bi bilo dobro kaj spremeniti. Kot da mu je nekdo naročil, naj govori o nujnih spremembah, ampak on ne želi sprememb, in potem je njegova psiha pač temu prirejena, oblast si pa tudi ne more kaj, saj ji je to zelo všeč, ona ga (tega tepca!) mora postaviti na takšen položaj v vladi, da bo tam lepo razložil, da on želi spremembe, ampak je zraven treba tudi upoštevati … in predvsem spoštovati(!), da ni vse staro bilo že tudi slabo, da je slabo samo zato, ker je staro in preživeto – prav nasprotno!
“A veste (tako začne …), včasih so stare in preživete stvari – v mnogih pogledih, če ne celo v večini primerov (!) – mnogo boljše … da ne rečem najboljše!”
Morda bi z minimalnimi popravki, ali celo brez njih, samo s primernimi organizacijskimi prijemi, morda z drugimi ljudmi, a ne … (novi obrazi!) skratka, ni vse za stran metat. Morda bi lahko tudi nič ne spreminjali …
Njegov namen pa je: “Živ’jo žena, grem tja pa tja …,” a medtem ko si čevlje obuva, si jih že spet sezuva.
Ne ve, ali je vstal in nekam gre, ali pa je prišel domov spat in si jih sezuva. Pojma nima!
Seveda moramo spremeniti šolski sistem, saj je močno zastarel, o tem ni dvoma … toda pri tem moramo paziti, da ne bi slučajno pohodili, kar smo do sedaj dobrega naredili, in to ni bilo vse slabo … sploh ne! Pravzaprav sploh ni bilo tako slabo, bilo je dobro … Ma, kaj dobro, odlično je bilo! Načela je vredno ohraniti.
Če dobro pomislimo, bomo videli, da je bilo celo boljše, kot večina tega, kar zdaj imamo!
Pa če primerjamo to, kako imajo te stvari drugod urejene …, lahko vidimo, da smo pred njimi.
Tu potem začne naštevat’ države …, za katere noben kurc ne ve, kako imajo to drugje poštimano (recimo v Litvi, v Pakistanu, Kazahstanu, na Norveškem …), kdo bo pa šel tja preverjat’ to, kar pravi ta tepec na televiziji?
Zakaj bi potem kaj spreminjali? Si misli gledalec, ko to gleda.
To pa je tudi namen praktično vseh tovrstnih oddaj na RTV!
RTV je verska televizija, ker verjame v komunizem.
Veste, živimo v hudih časih. Kriza ni le pri nas, kriza je povsod. (Uau! Kako ste to pametn’ povedu, gospod precednik …!).
S samostojnostjo pride odgovornost, pa tržno gospodarstvo, potem imamo pa še tekmovanje na tržišču, svobodno tržišče, pa to …, časi so težki. K sreči ne živimo več v nekdanji diktaturi – saj ni da bi bilo tam vse slabo, a ne, v nekem oziru so stvari bile celo boljše, haha, a ne (!?) -, ne bi bilo slabo, ko bi zdaj imeli nekaj tistega, kar smo tedaj imeli … hahaha, no, pa pust’mo zdej to!
Usegliharstvo je način razmišljanja, ki pohodi samega sebe tačas, ko misel nastaja!
Posledica usegliharstva v glavah je usegliharska družba, ki pohodi samo sebe tačas, ko skuša rasti.
Če rečeš najstniku: “Pazi, kaj delaš …,” preden gre zvečer ven, in če te ta posluša – je mona! To vsi vemo.
Konflikt je to, ko nasprotniku jebeš mater, ker je bil do tebe nesramen in krivičen, in če te ta butne, ga butneš nazaj brez premišljanja! Modrica na očesu je pa modrica na očesu in boli, ker mora boleti.
Ampak drugič se tvoje ženske ne bo več dotaknil in ona bo to vedela!
In ker bo vedela, bo imela do tebe čustva, ki niso: “Morda bova pa drug teden fukala, a veš, ampak še prej pa moram mamo vprašat’, če ne pride na obisk in bo ostala ves teden, saj veš dragi, zdej odkar je oči umrl, je takooooo sama in si želi moje bližine, potrebuje me, zato pa midva ne moreva kar tako, ne da bi mislila malo na svoje starše ...”
V resnici pa si prava ženska misli: VSE je v mojih rokah!
Ti si v mojih rokah, ker si MOJ desc, ker se znaš postavit zame in zase, bova danes fukala tako, da ti bodo oči izpadle in boš imel resetirane možgane do sodnega dne in boš lahko mislil le name in na nikogar več! Za to bom jaz poskrbela …
Niti ni treba, da to na glas pove, dovolj je, da to ona ve. Njen dragi ji pa v oči pogleda in v njenih očeh vidi vso svojo prihodnost v milisekundi, in nima nič proti, ker ve, da je z njo v devetih nebesih, ki jih bog še sploh ni videl in o katerih nič ne ve.
Naslovna grafika, vir: https://pixabay.com/vectors/test-pattern-tv-tv-test-pattern-152459/