Pred vami je zadnje, šestnajsto poglavje knjige Županov boj, v katerem je Franc Kangler izlil osebne poglede in čustva na papir. S svojimi besedami je preletel celotno zgodbo in osebe, ki so ga zaznamovale skozi vsa ta leta agonije in nadčloveške borbe z mlini na veter. Za razliko od Don Kihota jih je on premagal. Vsaj zaenkrat, kajti sedanjost je ekstremno turbulentna in zadnji stavek v tem poglavju ter celotni knjigi je zelo poveden – BOJ ŠE NI KONČAN! To je tudi naslov knjige, ki nastaja že več kot leto dni, bila bi pa naj nadaljevanje Županovega boja. Predviden izid je bil že koncem leta 2020, vendar sem kot avtor v tem letu doživel napad globoke države v obliki policije, tožilstva in medijev, kar me je zaustavilo pri vseh dejavnostih za lep čas. Še danes čutim določene posledice tega. Na žalost sem tudi sam postal žrtev sprege navedenih institucij, da se zaustavi in uniči resnica, poštenje in zakonitost, obelodani pa njihove svinjarije. Ni jim uspelo, brezglavo, nestrokovno in nezakonito so se lotili nedolžnega človeka, kar se jim bo nekoč, upam da, krepko maščevalo.
Sodobni dogodki v naši družbi, predvsem politični, pa vsakodnevno projicirajo nove in nove vsebine za nastajajočo knjigo Boj še ni končan in škoda bi jih bilo izpustiti, tako da trenutno še ne morem potrditi zaključka. Vsekakor pa ob pravem času, z najbolj ekskluzivno in udarno vsebino.
16. SPREMNE BESEDE FRANCA KANGLERJA
Boj! Avtor je knjigo poimenoval »Županov boj«, a jaz lahko rečem, da je to boj, ki te zaznamuje za vse življenje in boj, ki ti življenje v celoti spremeni. Boj proti sodni, izvršilni in zakonodajni veji oblasti, boj proti globoki državi, ki Slovenijo nadzoruje že več kot 25 let.
Dr. Ludvik TOPLAK me je v zadnjih letih večkrat vzpodbujal, da naj vzdržim pritiske s strani policije, sodstva in drugih državnih organov, saj je g. Leon ŠTUKELJ dejal: »Dovolj dolgo moraš živeti, potem lahko vse doživiš in marsikaj tudi preživiš«. Jaz pa pravim: »V življenju človek marsikaj doživi in tudi preživi, le dovolj dolgo moraš živeti«.
Marsikaj sem v zadnjih letih doživel in tudi preživel, vprašanje pa je, če bom še dovolj dolgo živel, da bosta pravica in resnica zmagali, predvsem pa, da bom lahko tudi v svojem srcu začutil notranji mir ter zaživel normalno življenje, brez stresa, brez kuvert iz sodišč, brez nadlegovanja policije in drugih državnih organov.
Zadnje desetletje mojega življenja je bilo vse prej kot pa lahko. Glede na to, kaj vse sem doživel, proti čemu vse sem se moral boriti, je beseda »boj« bistveno premili izraz za vse krivice in tegobe, ki sem jih doživljal. Morda bi temu lahko bolj natančno rekli »načrtno psihično uničevanje posameznika, vse dokler ta ne klone«. A tega veselja jim nisem želel dati. Odločen sem bil in sem še zmeraj, da se bom boril do konca, saj verjamem, da bo nekega dne pravica vendarle premagala krivico in takrat se bodo dokončno razkrila vsa ozadja politično zrežiranih procesov, ki so mi v zadnjem desetletju grenila življenje in za katera bo slej kot prej nekdo moral tudi odgovarjati. Vse to pa ni vplivalo samo name, saj je hkrati z menoj trpela tudi vsa moja družina, sorodniki, prijatelji, znanci ter vsi tisti, ki so kadarkoli z menoj sodelovali, oziroma so bili moji sodelavci. Verjemite mi, da je marsikdo zelo težko preživel te psihične pritiske in stisko, kateri je bil podvržen zaradi sodelovanja oziroma poznanstva z menoj, marsikdo pa vseh teh pritiskov sploh ne bi zdržal.
Večkrat se sprašujem, komu, kje in kdaj sem stopil na »žulj«, da so nekateri zoper mene za politični obračun zlorabili policijo, sodišče in druge državne organe. A resnica po več kot osmih letih počasi prihaja na dan.
Pa če začnem tam, kjer se je na nek način tudi vse skupaj začelo. V mesecu decembru leta 2006 so me Mariborčani izvolili za župana. A to očitno nekaterim političnim elitam ni ugajalo, saj je iz dokumentacije, ki jo imam, razvidno, da je že januarja leta 2007, na policiji nastal prvi dokument zoper mene. Lahko bi rekli, da nisem še niti prav zares sedel v župansko pisarno, že so na policiji nastali prvi dokumenti zoper mene in kljub temu, da kot novo izvoljeni župan na občini nisem sprejel še nobene odločitve, že je policija zoper mene spisala dokumente, ki bi me naj bremenili. Očitno so se procesi zoper mene pričeli »montirati« dan za tem, ko sem bil izvoljen za župana v Mariboru. A danes lahko tukaj pisno zatrdim, da sem funkcijo župana ves čas opravljal pošteno in vestno, predvsem pa zakonito. Izpolnil sem vse zadane obljube, tudi tiste, ki so jih nekateri Mariboru več kot 20 let samo na veliko obljubljali. Med njimi so Zavetišče za živali, Lutkovno gledališče, stadion Ljudski vrt, itd. Skupaj z ekipo, s katero sem delal, mi je uspelo izpolniti še več, kot sem obljubil v predvolilnem času. Danes sem najbolj ponosen na realiziran projekt Evropske prestolnice kulture, katerega je ekipa skupaj s Suzano ŽILIČ FIŠER, Mitjo ČANDROM in Rudolfom MOGETOM izpeljala na najvišjem nivoju, kar je za tisti čas bilo mogoče.
V času županovanja sem bil deležen velikih uspehov, pohval, a na žalost sem doživel tudi veliko razočaranj. Tukaj nimam toliko v mislih osebnih razočaranj, s katerimi sem se srečal kot župan, ampak tista razočaranja, do katerih sem prišel na podlagi sklepnih misli in malce širše razgledanosti.
Vseslovenske vstaje, ki so se pričele v Mariboru, so za marsikoga pomenile izhod iz stiske, v kateri je posameznik živel. Vstaje so za preprostega, malega človeka pomenile boljši jutri, nekaterim pa na žalost tudi samo sprostitveno – adrenalinsko popoldne. Vsem, ki so se vstaj udeležili, pravzaprav sploh ne morem zameriti, da so bili tam. Boli me, da moram to zapisati, ampak dragi vstajniki, bili ste izigrani. Bili ste zgolj marioneta posameznikov, ki jo je za uresničevanje lastnih interesov izrabila določena skupina ljudi. Vi ste zgolj želeli boljši jutri in verjemite mi, da je to edino, kar si želim tudi sam in za to se še danes borim. Nikoli si nisem mislil, da lahko skupina ljudi zlorabi državne organe tako globoko, da pripelje množice ljudi na ulice in izkoristi njihovo zaupanje v zameno za to, da prevzame lokalno ali državno oblast. Ko sem pred občino med protestniki videl direktorja mariborske policije Danijela LORBEKA in njihovega predstavnika za stike z javnostjo Bartola LAMPRETA, se nisem mogel izogniti občutku, da smo nekateri Slovenijo leta 1991 osvobajali, a je na žalost še do danes nismo osvobodili njene preteklosti, saj ima policija očitno še v 21. stoletju velik vpliv na politično dogajanje v Sloveniji. Da je na protestih šlo za neposredne povezave med policijo in tisto skupino posameznikov, ki je vstaje vodila iz ozadja, priča dejstvo, da se je Bartolo LAMPRET kasneje zaposlil v kabinetu vstajniškega župana, kar je tudi precedens. A dejstvo, da je vstajniško ekipo na občini kar hitro zapustil, je dovolj zgovorno o namenih, ki so jih imeli ti ljudje. Vstajniška ekipa v Mariboru je takoj ob prevzemu oblasti v ospredje postavila zelo velike lastne interese, zato je marsikdo s takšno ekipo težko shajal, oziroma marsikdo ni vzdržal tovrstnih pritiskov, ki jih je bil deležen in je takšno ekipo raje zapustil. Ekipa, ki je prevzela delovanje Mestne občine Maribor je, vsaj na papirju, delovala pod vodstvom vstajniškega župana dr. Andreja FIŠTRAVCA. To je župan, ki je v javnosti z izrazom »smrad« označil mene kot bivšega župana in vse občinske sodelavce, ki so v času mojega županovanja z menoj sodelovali. Prav nič doktorska ni bila ta izjava. A prav nič doktorskega se ne najde niti v njegovem dosedanjem vladanju.
Protesti, oziroma mariborske vstaje, so bile čas, ko sem na žalost lahko bil priča dobro organizirani združbi novinarjev, policije in tožilstva. Vsi skupaj so imeli samo en cilj, ki se je imenoval »zrušimo Kanglerja«. Vsi ti akterji, ki prihajajo iz državnih organov, so si ta cilj želeli doseči že od moje izvolitve naprej, saj so že od prvega dne mojega županovanja nenehno bdeli nad projekti, ki smo jih realizirali v Mariboru. Za marsikoga so bili moji uspehi, oziroma uspehi moje ekipe, zelo boleči. Marsikdo je težko sprejel dejstvo, da je Franc KANGLER uspešen župan. Marsikdo je težko sprejel dejstvo, da je Franc KANGLER postal župan brez stricev iz ozadja in marsikdo je težko sprejel dejstvo, da je ekipa Franca KANGLERJA realizirala preko 50 evropskih projektov in prebudila mesto Maribor iz dolgega zimskega spanca.
Podtikanja in preverjanja policije so me spremljala na vsakem koraku mojega županovanja, oziroma na vsakem koraku mojega življenja. Po protestih leta 2012 in po mojem odstopu s funkcije župana, so bili za mene najhujši in najtežji časi.
Bili so dnevi, ko nisem vedel, kam naj stopim, kje naj sedem, kje naj zaspim, oziroma kje naj se zbudim. Verjetno bi bilo najbolje, da bi me takrat zaprli, saj bi imel mir, svojo posteljo in tako bi štel dneve in noči. Bili pa so dnevi, ko so bili psihični pritiski s strani sodnih organov tako močni, da so mi povzročili globoke rane. Danes se te rane počasi celijo, ampak brazgotine bodo ostale za vedno. Teh brazgotin ni moč odstraniti ne z lepotnim kirurgom, ne z odškodnino, kaj šele s kakšnim opravičilom.
A kljub temu sem bil v zadnjih letih deležen kar precejšnjega števila opravičil. Marsikdo se mi je opravičil, čeprav morda opravičila od določenih posameznikov sploh nisem pričakoval. Opravičilo težko nadomesti podporo, ki bi jo potreboval v tistih najtežjih časih, zato mu lahko pripišemo zgolj formalen pomen. Ljudi, ki so mi v času vstaj in vseh teh sodnih postopkov obrnili hrbet, je kar precej. A od vsega tega je najbolj žalostno dejstvo, da je med njimi veliko takšnih, ki sem jim pomagal in sem bil za njih dosegljiv zmeraj, kadar so me potrebovali. Takšne izdaje bolijo, ampak jih človek preživi, saj z leti, predvsem pa na podlagi tovrstnih življenjskih izkušenj, kasneje drugače gleda na takšna »prijateljstva«. Eden izmed teh, ki sem jim veliko pomagal, je tudi dolgoletni poslanec in pisatelj Tone PARTLJIČ. Ko sem bil župan, me je nekega dne skoraj na kolenih prosil, da skupaj rešiva Borštnikovo srečanje, saj predstavlja prevelik finančni zalogaj. Brez pomislekov sem takoj pričel z aktivnostmi, ki bi rešile Borštnikovo srečanje. Uspelo mi je, da sem podpisal tripartitno pogodbo z Ministrstvom za kulturo in SNG Maribor, preko katere smo na ta način zagotovili normalno funkcioniranje največjega kulturnega dogodka v Mariboru – Borštnikovega srečanja. In ravno, ko pomislim na takšne oblike pomoči in posluh, ki sem ga imel za slehernega posameznika, ki se je name obrnil s kakšno težavo, ne morem mimo dejstva, da je bil ravno Tone PARTLJIČ eden izmed glavnih govornikov na mariborskih vstajah. Zame je vprašljiva pripadnost kulturi za posameznika, ki je med drugimi Prešernov nagrajenec, pa ne obsodi sovražnega govora, groženj, nasilja, obešanja lutk z znanimi obrazi na dravskem mostu, kurjenja slik z obrazi, itd. Morda je to del kulture, ki je jaz očitno ne poznam. Lahko pa še dodam, da je to del kulture, ki se na podlagi slovenske zakonodaje obravnava kot kaznivo dejanje. Morda pa bo za tovrstne kulturnike nekega dne prišel dan, ko bodo skozi kulturna obzorja, spregledali razsežnosti vseh krivic, ki so se mi zgodile in bodo mogoče takrat imeli v sebi več pisateljskega duha.
Podlih iger ter umazanih spletk, ki so mi jih zrežirali državni organi, je toliko, da sploh ne vem, kje jih naj začnem naštevati. Morda je nujno potrebno, da med prvimi omenim sodni primer, v katerem me je sodnik dr. Boštjan POLEGEK po krivici obsodil na sedem mesecev zapora in to za nekaj, za kar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kasneje razsodilo, da sploh ni kaznivo dejanje. Ta sodba predstavlja prvo politično sodbo, ki se je zgodila v zgodovini samostojne Slovenije po letu 1991. Sodnik dr. Boštjan POLEGEK me je namerno in povsem subjektivno krivično obsodil in me želel poslati za sedem mesecev v zapor. Prav zanimivo bi bilo izvedeti ali tega sodnika danes peče vest za njegovo politično odločitev, ki jo je sprejel kot zapriseženi sodnik? Prepričan sem, da odgovor ni pritrdilen, saj nekdo, ki nekoga po krivici obsodi na zaporno kazen, vesti zagotovo sploh nima. Pri tem pa naj
navedem še dejstvo, da je omenjeni sodnik, v času, ko mi je sodil, pošiljal različna SMS sporočila osebi, ki je meni zelo blizu, se z dotično osebo družil ter na veliko pogovarjal o mojem sojenju. Kljub temu, da imam soglasje dotične osebe, da smem javno spregovoriti o zasebnem življenju te osebe, se bom tokrat vzdržal in bom vse podrobnosti omenjenih okoliščin razkril, morda v kakšni od prihodnjih knjig.
Nikoli ne bom pozabil obiska predsednika Republike Slovenije dr. Janeza DRNOVŠKA, ki me je ob razgovoru opozoril, da se me bodo lotile stare strukturne sile. V mislih je imel predvsem bivšo Službo državne varnosti Jugoslavije, ki je imela vse pod nadzorom in s svojo aktivnostjo še danes vpliva na razvoj družbenih, predvsem pa političnih dogodkov v Sloveniji. Takrat ga nisem jemal resno, saj nisem verjel, da je to v naši državi sploh mogoče. Takšnega prepričanja sem bil, vse dokler nisem naletel na sodni spis sodnika dr. Janeza ŽIROVNIKA, ki je za mene odredil vse prikrite preiskovalne ukrepe. Da bo njegova sodniška »verodostojnost« še večja, naj omenim samo to, da je bil, preden je postal sodnik, zaposlen na Slovenski obveščevalni varnostni agenciji (SOVI) in Varnostno informativni službi (VIS), še pred tem pa je bil aktivni agent Službe državne varnosti Socialistično federativne republike Jugoslavije.
Ob spremljanju sojenja Janezu JANŠI v zadevi »Patria«, kjer so mu očitali, da je neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju, na neugotovljeni način, ob neugotovljenem času, nekaj storil oziroma opustil, sem postal bolj pozoren na dokumente, ki bi me naj bremenili. Pregledal sem drugo odredbo za prikrite preiskovalne ukrepe, ki jo je podpisal sodnik dr. Janez ŽIROVNIK. Iz dokumentov sem razbral podobno zgodbo, ki je bremenila JANŠO. Sodnik je kot razlog za odredbo navajal dejstva, da imam preko sogovornice dobre veze na sodiščih in na tožilstvih in da bi naj doslej neznana sodnica in neznana tožilka, v družbi neznane odvetnice, KANGLERJEVI sogovornici dejala… Marsikdo se ob takšni argumentaciji nasmeji, ampak meni, ki so me na drugi strani posamezni sodniki, tožilci in policaji hoteli poslati v zapor, pa mi zagotovo ni bilo do smeha. Popolnoma sem bil ogorčen nad takšno utemeljitvijo in sem se spraševal, kako je to sploh mogoče, da nekdo na podlagi neznanih okoliščin in neznanih oseb utemeljuje svoj akt.
Velikokrat ponoči nisem spal, saj sem razmišljal o svoji usodi, o svoji prihodnosti, predvsem pa so globoko v meni odmevali in me obremenjevali vsi sodni postopki, ki so tekli zoper mene. Bilo jih je preko 20, aktivni so le še 3. sodni postopki. Še danes ne morem dojeti, da po več kot osmih letih zoper mene tečejo še trije postopki, kljub temu, da sva z odvetnikom dr. Markom BOŠNJAKOM v preteklosti že dokazala, da je policija ravnala nezakonito, prirejala dokaze, da ni imela ustrezne odredbe, itd. Moj takratni odvetnik dr. Marko BOŠNJAK je kasneje postal sodnik za človekove pravice in temeljene svoboščine v Strasbourgu, kjer ga danes vsi spoštujejo kot velikega pravnega strokovnjaka. Žalostno je, da mariborska sodišča (okrajno, okrožno in višje) njegovega znanja niso »priznavala«, oziroma ga niso želela videti, saj so bila očitno naročila iz ozadja drugačna od mnenja pravnega strokovnjaka, oziroma zakonodaje. Veliko let sem delal v policiji, vendar ne pomnim, da bi policija sploh kadarkoli zlorabila svoja pooblastila, kaj šele, da bi na takšen način obračunavala s posamezniki, kot so to počeli in še zmeraj počnejo z menoj. Kdor ni doživel ali občutil na svoji koži takšnih krivic, kot sem jih v preteklosti jaz, težko dojema družbo, v kateri živimo.
Ob vsem tem kar se dogaja, sem vesel, da je Zoran Šarič avtor te knjige. Čeprav odkrito povedano se danes bojim za njega. Bojim se, da se mu bodo nekateri njegovi sodelavci maščevali. Na tem mestu se mu pisno zahvaljujem, predvsem pa mu čestitam za pogum in voljo, da je nekatere svoje poglede in ugotovitve spisal v to knjigo in si prizadeval za to, da se z vsebino seznani širša javnost.
Stari pregovor pravi: »V stiski spoznaš prijatelja«. Ko sem opravljal funkcijo župana, sem imel veliko »prijateljev«. Po prenehanju funkcije jih več nisem mogel prešteti na prste ene roke. Sem pa vesel, da so nekateri verjeli vame, verjeli v mojo zgodbo in mi nenehno stali ob strani, predvsem pa, da so danes ponosni na to, da so moji prijatelji in znanci. In jaz sem ponosen na njih. Zelo cenim in spoštujem bivšega poslanskega kolega Rudolfa MOGETA. Čeprav sva iz različnih političnih polov, sva v preteklosti oba imela samo en cilj in sicer borila sva se za boljši jutri Slovencev in za boljši jutri Mariborčanov. Rudolf MOGE je eden izmed redkih prijateljev, ki mi je stal ob strani v najtežjih trenutkih in mojih neprespanih nočeh.
Omenil sem tudi že dr. Ludvika TOPLAKA, zaradi katerega sem bil deležen ene izmed mnogih ovadb, ki sem jih imel, a je tudi to ovadbo tožilstvo kasneje zavrglo. Ludvik je človek, ki je sam šel po podobni poti kot jaz. Nekega dne, ko sva bila na kavi, sem mu dejal, da je učenec prerastel profesorja, saj z njim tako grdo, nesramno, ponižujoče, žaljivo in nezakonito niso ravnali. Velikokrat si je vzel čas zame. Skoraj ni bilo tedna, da se nisva videla in se pogovorila. Na nek način mi je bil v veliko oporo, saj mi je prijateljski pogovor v tistih časih dal moči za naprej ter me kljub vsemu navdajal z upanjem po boljšem jutri. Pot, katero sem prehodil tekom svojega življenja, je zelo pisana. Na kratko jo je nemogoče opisati. Nekaterih stvari pravzaprav sploh ne moreš ubesediti. Težko jih je povedati ali opisati. A kljub temu si želim vsaj delček zgodbe, ki sem jo doživel, deliti z vami, drage bralke in bralci. Za vse nas bi si želel boljšega jutri, a žal, če Slovenke in Slovenci ne bomo postali enotni, odločni in vsi skupaj željni sprememb, bo ta cilj z vsakim dnem dlje od nas. Naj nam bodo vse te politične zgodbe, ki jih piše 21. stoletje v poduk. Naj nas okrepijo, da ne bo »žrtev sistema« še več. Čas je, da spremenimo sistem in »iz prestola umaknemo« ljudi, ki ne vladajo v dobrobit državljank in državljanov. Naj se »žrtvuje« sistem in nikakor več ne posamezniki.
Spoštovane Slovenke in Slovenci, cenjene bralke in bralci. Čas je, da se ponovno (iz)borimo za Slovenijo, čas je, da se (iz)borimo za to, kar nam pripada. Boljši jutri je na dosegu roke, narediti moramo le korak bližje. Boj še ni končan.
Franc KANGLER
ZMOGEL JE DOVOLJ MOČI IN POGUMA, DA JE 10 LET TORTURE PREŽIVEL IN VSTAL KOT FENIKS
P. S.:
Knjiga ŽUPANOV BOJ ni več v prosti prodaji, kontakt za naročilo ali nakup: zoran.saric@triera.net
Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/photos/owl-bird-animal-bird-of-prey-50267/