Jej samo tisto, kar bi lahko sam ubil, ne da bi koga moral prositi, naj ubije namesto tebe.
Filozofijo si potem izdelaj skladno s tem, kako boš preživel! Vse filozofije so nastale tako, da je človek zaradi njih in z njimi preživel, neumno bi bilo namreč živeti s tako filozofijo, ki te bo ubila.
Recimo, tista filozofija, s katero gre Slovenec na volitve volit komuniste, je že takšna. Bedasta in samomorilna, ker gremo vseeno volit te psihopate in si zraven ne mislimo, kolikšno moč jim s tem dajemo v roke. In kakšni moči se s tem dejanjem sami odpovedujemo!
Potem pa ni čudno, da ima sem ter tja kdo solato za više ali enako inteligentno bitje, in se mu zato solata smili, ko jo jaz ubijem za hrano.
Tako namreč meni rečejo mesojedci, ko jim rečem, da jaz za razliko od njih, sam zakoljem tisto, kar jem.
Ampak mesojedci razmišljajo, več ali manj, takole: sej je use glih, jaz zakoljem tele (v bistvu ga ne sam, ampak nekomu plačam, da samo to vse življenje počne), ti pač ubiješ solato! Solata je tudi živo bitje in raste sebi v veselje, ne pa zate. Torej – zakoljimo še tele, če že ubijamo solato.
Tako si je Hitler izdelal svojo filozofijo.
Ko je bil še otrok, se je pozimi šel sankat in je enkrat (ali celo dvakrat!) sosedu povozil kuro. Pol’ jo je gledal tako mrtvo in si je reku: “Na zdaj! Ubil sem živo bitje. Jaz sem morilec … Moje življenje je zaznamovano ...”
Potem pa, ko je Žide videl kot podgane, je sklenil: sem že morilec, ubil sem sosedu kuro, zato bom zdaj pobil še vse Žide, sej je useglih!
Saj je useglih, rečejo mesojedci, življenje je življenje.
Ker je to pač useglih, a ne, če smo glih natančni, če zakolješ solato ali pa kravi mladička. Pa ste vedeli, da krava joka?!
No, razlika je tudi v tem, da jaz vso svojo solato sam lastnoročno pokoljem.
Pa melancane tudi. Krompir režem odločno, brez milosti! V glavi imam tedaj samo pire. Brezčuten sem do konca.
Jokam pa recimo pri klanju čebule in še to samo zato, ker se nanjo emocionalno preveč navežem, če mi nekaj dni stoji v hladilniku.
Skratka – ne plačujem drugih, da bi zame (in namesto mene!) počeli nekaj, kar si sam ne bi upal, ne mogel ali znal.
Zato: če lahko sam zakolješ kozo – jo pojej! Jaz je ne bi mogel.
Če bi bila stvar preživetja … no, če bi moral nahraniti družino, potem, ja, bi to gotovo storil.
Ampak zdaj nismo v puščavi, ne blodimo po njej in ne iščemo nove domovine, tako kot Hebrejci. In tam v puščavi, kjer se nikjer ne ustavimo, jemo čredo, ki je z nami, sicer bi morda umrli od lakote in naše družine bi umrle skupaj z nami, naše pleme bi izumrlo!
Za drugo ni časa. Za poljedelstvo ni časa, za ribolov ni priložnosti, zato koljemo živali in jih jemo. Zato je Bog dovolil, da lahko jemo meso in nam je tudi predpisal način zakola!
Mi pa smo potem, ko je to bilo vse mimo, iz neke začasnosti naredili način življenja in organizirali industrijo smrti! Postavili smo klavnice in prodajalne, skreirali smo biznis iz smrti ubogih živali.
Civilizacija je naučila ljudi, naj plačujejo drugim, da za nas opravljajo dela, ki jih sami ne bi mogli. Ne bi mogli, ker bi se spridili. Nekateri zato vse življenje opravljajo poklic klavcev živih bitij. To so mesarji in indistrija povezana s klanjem.
Zame je plačati nekomu, da ubija zame – prehudo!
Ne počnem niti tega, kar počno stare mamke, ki gredo po govejo kost za juhico (si predstavljaš staro mamo, ki ne zna skuhati goveje juhe?!), pa po faširano za polpete v trgovino. Plačajo nekomu, pa tega niti ne vedo ali pa se še spomnijo, kako je, ko zakolješ žival, ker so stare in se spomnijo s kmetov … kjer to še znajo! Morda se pa niti tega ne spomnijo, ker je to civilizacijska navada in pridobitev (?), da nekdo ubije zate.
Jaz se spomnim: otroke zberejo in jim kažejo klanje prašiča – ki tuli od groze!
Ni težko spominjati se tega, težko je pozabiti.
Kar velja za mesarja, velja tudi za vojsko!
Po vojni (in po revoluciji!) gre stara generacija v kočevski gozd in tam klavcu (Mačku, denimo!) postavi spomenik, ker so veseli, da je klanje za njimi, in oni niso klali. Nekdo je klal namesto njih, toda zanje.
Pazite, nekdo je moral izbrati, koga bo zaklal. Mislite, da je to enostavno?!
Skratka, on je klal zanje, da njim ni bilo treba. Zato postavijo spomenik. Tako se mu zahvalijo!
Tito je še en tak klavec. Tudi njemu so hvaležni. Zelo hvaležni.
Kaj bo pa, ko ne bo nihče hotel več klati zanje?! Ko bo rekel: “Nate, kar sami si vzemite krampe in jih zapičite nekomu v tilnik!” Kva pa pol?!
Mimogrede, v ZDA imajo zakon, ki prepoveduje tistim, ki poklicno koljejo živali ali se ukvarjajo z industrijo klanja, da bi bili porotniki na sodiščih!
Pravna stroka predvideva, da imajo ljudje s takšnim poklicem TRAJNO OKVARJEN ODNOS do Življenja!
Zadeva ni enostavna. Podobno, kot tudi niso enostavna vprašanja, ki jih pred volitvami slišimo ob soočenjih med kandidati za mesto v parlamentu.
Recimo: ali zagovarjate evtanazijo? (to je bilo pred dnevi postavljeno Janši).
Pogosto je pred predsedniškimi volitvami v ZDA postavljeno vprašanje: “Kakšen je vaš odnos do pravice do abortusa?”
Vojna je denimo abortus odraslih ljudi. Država malo počaka, da bodo otroci zrasli tja do devetnajst, dvajset let, ker so takrat fizično močni in uporni. Zato pa družbi lahko nevarni!
In jih pošlje drugam umret.
Takrat temu ne rečemo abortus, ampak obramba domovine. “Patriotsko” dejanje. Če umrejo, so dali življenje za domovino.
Urška Bačovnik Janša je lepo zajela ta problem, ko je rekla (približno takole): pri vprašanju politiku, ali bi dovolil (oz. če zagovarja) evtanazijo, se ti ljudje nikoli ne vprašajo, kako bi pa prisilili zdravnike, ki so zavezani življenju in tega ne bi hoteli narediti, da bi ubili človeka z evtanazijo?!
Tudi če jim ukažejo pod grožnjo kazni in z izgubo službe (to slednje sem sam dodal, vendar verjamem, da je mislila enako kot jaz), da jo vseeno in proti svoji volji opravljajo?!
Obredni umor živali (žrtev Bogu) je nadomestek za žrtvovanje ljudi.
V zgodbi o Abrahamu, Bog naroči Abrahamu naj mu žrtvuje sina. Potem sina Izaka zamenja za jagnje in ga zakolje namesto sina; sina torej Bog milostno ohrani pri življenju! Mora pa umreti žival. Nekdo torej MORA umreti.
V redu. Kompromis med Bogom in Abrahamom je tako-tako … kaj pa odnos med sinom in očetom?! Kakšen je ta potem?! Kaj si sin sploh misli o svojem očetu?
Jaz bi na njegovem mestu hodil previdno spat. In vsakokrat, ko bi videl ovčko, bi si rekel: ljubica … jaz sem, khm, khm, roko na srce, jaz sem – ti!
In nenazadnje bi si rekel, moj foter je tudi bil nekoč otrok svojega očeta in je tudi “odrasel” (samo) zato, ker je njegov foter svoj cajt klal jagnjad namesto njega. Torej – dejmo klat jagenjčke! Morda bomo tako preživeli …
Potem pa ti nekdo reče, da tukaj njihova verska pravila ne veljajo, ker imajo tudi živali neke naše pravice, ne le njihovih, in je ustava nad verskimi predpisi o klanju živali za hrano halal!
Oni so globoko užaljeni že, če jim rečeš, da mi, nemohamedanci, imamo neke svoje pravice. Da sami sebi nismo “goyim” (govedo!), kot nas nazivajo pravoverni Židi!
Oni so pa užaljeni, če ne smejo po svoje klati živali.
Mi smo pa užaljeni, ker je nočejo klati po naše!
Mater, dost’ si upamo. Pri sebi doma lahko koljemo, kot mi hočemo.
Potem pa ti ljudje začnejo razmišljati, da bi jagenjčke lahko zamenjali za nas brezverce, krščanarje, nemohamedance, saj nismo njihove vere, mi ne štejemo. Smo pogrešljivi.
Obredno klanje živali je itak samo nadomestek za klanje ljudi!
In če te prej ne strese, ko na TV nekoga vprašajo, ali zagovarja evtanazijo, te pa potem, ko malo razmisliš o tem postavljenem vprašanju.
In sicer; kaj sploh pomenijo obredna klanja, kaj je abortus, kaj je evtanazija … itd. itd., ki so občasne teme, ki se zbudijo šele, ko jih ljudje zbrcajo na televizijo, od koder pa nimajo več kam. Ni izhoda! Tam se zatakne, na televiziji.
Vedo, da je tu notri skrita Smrt.
In kaj za “koji kurac” en TV- spiker zahteva od politika, s takšnim vprašanjem o tem, ali bi dovolil evtanazijo???
Maja 2018 se je v Delu (časopis v rokah tistih, ki poštenega človeškega dela sploh ne plačujejo!) pojavila osmrtnica družine Hudnik, ki so ji leta 1943 komunisti pobili 11 ljudi.
V njej nikjer ne piše, ne kdo ne zakaj je zločin storil. Piše samo, da družina odpušča tistim, ki so ga storili.
V Odmevih je temu sledil pogovor med Bobovnikom in predstavnikom družine Hudnik. Temu je Bobovnik izsilil stavek: “Ne, nikakor ne, veste, nam pravzaprav ni do iskanja zadoščenja. Mi bi radi odpustili …”
(To zločinci blazno radi slišijo, kadar so na oblasti, pa takšno izjavo praktično zahtevajo od svojih žrtev. Hočejo, da se žrtev strinja s tem, da je žrtev. In da se potem še opravičuje zločincem. S tem mu garantirajo, da ga ne bodo preganjale in bo lahko nadaljeval z razslojevanjem prebivalstva na zmagovalce in potencialne žrtve.)
Ko sem na twitterju na to opozoril, mi je nekdo odgovoril, da ne ve, kaj sem s tem hotel povedati. Namreč, pritoževal sem se nad tem, da na osmrtnici niso navedeni podatki o tem, kdo je ta zločin storil. Zagreti bralec Dela, komunist po idejni usmeritvi, in nekdo, ki ne razloči revolucionarnega prava od normalnega prava in normalnih pravnih norm, bi lahko pomislil, da jih je SDS pobila!
Res je, domobranci so bili ustanovljeni šele leta 1943, zločin pa je bil storjen 1942, ampak … jaz sem bil ustanovljen šele leta 1951! Pa sem kljub temu domobranec, belogardist, fašist in nacist za vse komuniste in pristaše komunistične diktature. Čeprav prav oni niso hoteli podpisati resolucije EU o izenačitvi treh diktatur! Kar samo dokazuje, da tolerirajo diktaturo in da se postavljajo v bran nacizmu in fašizmu skupaj z opravičevanjem komunističnega nasilja.
Jaz pa – fašist, zato ker sem antikomunist?!
Moj odgovor na vse tole je takšen: Pravo je nekaj drugega, kot pa odpuščanje ali revolucija.
Pravica se ukvarja z vprašanji kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj. Medtem, ko je odpuščanje lahko privatna odločitev posameznika, ne pa države!
Nihče nima pravice odpuščati V IMENU IN NAMESTO Prava! Nihče nima pravice odpustiti pravnega sistema in ga poslati spat, da ne bi uveljavljal pravice na sodišču.
Pravica je eno – revolucija in odpuščanje pa drugo!
Država temelji na pravu, ne na odpuščanju!
Država presoja po zakonih in ne po tem, da “no, pa pust’mo te stare stvari, sej so svojci že odpustili …”
Odpuščanje namreč ni “zastava”, za katero bi smel predstavnik države Borut Pahor skriti zločin, ki se je zgodil! Država sodi po pravu.
Odpušča pa posameznik, če zna in zmore.
Pahor naj na prazne betonske (gladke!) plošče spomenika izpraska imena zločincev, ne pa da se prazne plošče posmehujejo in zevajo prazne, brez imen zločincev!
Živali so zdaj žrtve, ki v pavzi naše “civiliziranosti”, nadomeščajo klanje živih ljudi!
Če nekaj postane navada, potem tradicija (ko gremo žegnat šunko v Cerkev na primer!), je to lahko pravilno in prav s stališča posameznika. To potem tvori kulturo nekega naroda, polni etnološke knjige, morda gradi nostalgijo – vendar pa o tem, ali mu je všeč goveja juha, ki jo skuha babica, odloča posameznik, in ne država! Ali njen pravni sistem. In država – JE pravni sistem!
Brez pravnega reda ni države.
Sam se odloča o tem, kaj mu je prav in kako bo to v sebi skompenziral, poravnal, uravnovesil. Postati vegetarijanec ni (še) kaznivo! Ne more pa to namesto njega početi država in ukazovati, kdo sme jesti meso, kakšno naj bo, ali da MORA nekdo jesti to in ono. Ne v njegovem imenu in namesto njega.
Država se mora ravnati po zakonu. In ta mora vedeti, kaj je prav in kaj ni.
& & &
Naslovna fotografija: https://pixabay.com/