Psihologija jugo scene raznih umetelnikov, ki so pobirali nagrade “7 sekretara Skoja”, sebe pa deklarirali za anti-režimske, gre v smer prepričevanja samih sebe, da so bili protirežimski.
Podobno, kot če poslušaš TOF-a, kako razlaga, da je delal same nevarne stvari in živciral sistem.
Resnica je, da ti ljudje niso imeli lastne vsebine, ki bi se lahko imela za uporniško ali protirežimsko. Zato sploh ni čudno, da vsa njihova vsebina temelji na nostalgiji, enako kot tista starcev na partizanskih proslavah.
Lepi spomini se skladajo s kučanovo na glavo obrnjeno vizijo (pogled v “lepo” in hrabro preteklost); zase najdejo pomembno mesto v njej, druge pa puščajo ob strani, da se jebejo s položnicami in z brezposelnostjo.
Po mentaliteti so vsi skupaj “zaslužniki”, rentarji, ki nimajo kaj povedati o sebi ali o dogajanju v družbi. Samo to navdušenje nad lastno preteklostjo jih razlikuje od skoraj ta-pravih “upornikov”, ki so v slovenskih razmerah prilezli do statusa alkoholikov, s tem pa se ves upor že neha.
Nikoli niso 1€ vplačali za penzije ali zdr zavarovanje
Imajo plačo ali penzijo iz proračuna
nov zakon jim želi dati še 3000€ penzijske nagrade ! pic.twitter.com/AC6WvC2pMu— Emil Hočevar (@hocevar_emil) April 6, 2025
Mićo Mrkaić je svoje čase govoril o Maksimu Gorkem, kot o tipusu najbolj gnusne pojave umetnika, ki svoj talent daje v službo diktatorju. Skratka, leze v rit režimu. No, pri nas so vsi več ali manj “gorki”. Talajo si nagrade in sanjajo na pol pijani, ko se jim zapleta jezik, o svojem “uporništvu”, ki ga nikdar ni bilo.
Slovenska “umetnost” je zblojen labirint ogledal. Kamorkoli kreneš, se zaletavaš sam vase. Režim pa zunaj pred vhodom prodaja karte naivnežem, ki mislijo, da se gredo veliko umetnost. Subvencije pomenijo samo to in nič več: vstopnica v kučanov veseli labirint, iz katerega ni izhoda!
Za njimi ne bo nič ostalo. Za režimom tudi ne.
Razen seveda sramote, da v resnici niso proti režimu nič storili.
