Več

    SLOVENIJA: PARTIJSKI REŽIM NEDOTAKNJEN!

    Zoran Dernovšek - Raketka, inovator, izumitelj, odlikovan častnik SV
    Zoran Dernovšek - Raketka, inovator, izumitelj, odlikovan častnik SV
    Zoran je človek, za katerega nekateri trdijo, da naj bi leta 1991 končal zgodbo o Jugoslaviji. Sicer je raziskovalec ter inovator od mladosti, nemiren duh, ki ne priznava besede nemogoče. Človek mnogih poklicev in znanj. Zadnjih 10 let se ukvarja z ekologijo, naravoslovjem, medicino. Njegova izražena mnenja so globlja od površinskega branja, saj pogosto pove tudi neizpovedano, včasih le med vrsticami. Vredno pozornega in večkratnega branja.

     

    Pred desetletji sem bil nekaj časa v politiki, zagovornik sprememb in razvoja (v ZSMS), iz nje pa sem se umaknil, ko sem ugotovil, da gre za Potemkinovo vas (in da je bil dejanski vpliv “delegatov” zanemarljiv, saj se upoštevajo le dogovori v ozkih krogih tim. sivih eminenc). Vendar pa sem si v tem času le pridobil dovolj izkušenj, da danes razumem, kaj se je v resnici dogaja pri nas. Mojo pot leta 2006, ko sem si privoščil kratek izlet na lokalno politično sceno, so predvsem ovirali nedotaknjeni elementi starega režima. 

     

     

    - Advertisement -

    Po vojni 1991 smo uradno spremenili sistem, v resnici pa so ostali vsi elementi partijskega režima nedotaknjeni, brez strukturnih in vsebinskih reform. Če naštejem le nekatere: šolstvo, pravni red, poslanski sistem, mediji, neformalne mreže, sredstva prisile (tu smo imeli dobro možnost, da postane vsaj vojska nova, vendar so jo neposredno po vojni preveč kontaminirali s preverjenimi kadri iz jugoarmade – proces še vedno poteka). 

    Dejansko bi, po odslovitvi vseh “preverjenih kadrov” iz navidezno nasprotnih parlamentarnih strank (v teh strankah je, na nižjih nivojih, veliko ljudi, ki so zavedeni ali pa so resnična opozicija prejšnjemu sistemu, vendar jih kontaminirani vrhovi držijo pod kontrolo, kot “vernike” kulta osebnosti ali utopičnih idej/pravljic), morali narediti vsebinske reforme in “miselno dekontaminacijo” (zdravljenje Stockholmskega sindroma) širše populacije, s katero bi počistili tričetrt stoletja stare pravljice in bajke ter postavili dogajanje na zdrave osnove. 

    To seveda pomeni, da bi bile npr. že v šolstvu spremembe velike: programsko (na novo napisana zgodovina, brez poveličevanja tujih, temveč z realnim vrednotenjem lastnega naroda; korigiran učni proces, korigirane vsebine, dodane vsebine o financah, podjetništvu, ipd.). 

    Pravni red bi morali začasno povzeti v celoti od katere druge zahodne, razvite države, poleg bi si morali sposoditi njihove sodnike. Naša sodišča so greznica, v kateri se redki pošteni sodniki utapljajo v blatu namerno luknjičave (neučinkovite) zakonodaje, vprašljivih in strogo predpisanih dolgoveznih postopkov, upravnega pritiska s strani “preverjenih” kadrov še iz prejšnjega režima in še česa. 

    Poslanski sistem in volilni sistem še vedno daje prednost parlamentarnim strankam (financiranje, medijska prisotnost, določanje poslancev), namesto da bi se volilo poslance osebno, po volilnih okrožjih. Za zvrhano mero je celoten sistem nadzora nad volitvami kontaminiran do te mere, da za nobene volitve po letu 1991 ne moremo trditi, da so neponarejene. 

    Mediji so večinoma še vedno v vlogah nekdanjih “družbenopolitičnih delavcev”, namesto da bi bili, tako kot v razvitih okoljih, “glas ljudstva” in korekcijski faktor stopnje samopašnosti oblastnikov. To bi se hitro spremenilo, če bi jih prodali in hkrati zahtevali (z visokimi globami do 50-odstotkov letnega prometa), da se ob komentarjih jasno opredelijo, v imenu katere stranke/ideologije nastopajo na trgu. S tem bi vsi mediji, ki delujejo samo za ozke koristi posameznih interesnih skupin/strank, že z opredelitvijo odšli na margino, kamor razna enosmerna “trobila” tudi spadajo. 

     

     

    Neformalne mreže črpajo svojo moč iz treh elementov: prikrivanje vloge posameznikov v prejšnjem režimu (UDBA), gospodarska moč (postavljanje “zvestih managerjev” v državna podjetja) in obvladovanje političnega procesa (ker so vrhovi parlamentarnih strank del te mreže). Zadeva se lahko reši dokaj enostavno: odpiranje vseh arhivov javnosti (da se jih na splet), manjkajoče (uničene) pa se pridobi iz Zagreba in Beograda ali iz tujine; prodaja državnih podjetij (s tem odpade večina sedanjih nastavljenih managerjev, ki so opravilno vprašljivo sposobni); lustracija vseh kadrov, ki so bili v parlamentu zadnjih 20 let ali bili nastavljeni s te strani (s tem se razbije dejanski vpliv starih političnih mrež). 

    V sredstvih prisile se zamenja vse politično/ideološko nastavljene kadre v vrhovih in prešola/došola nižji kader, z močnim začetnim nadzorom. Vzporedno z ureditvijo pravosodnega sistema bi bila zadeva učinkovita. Za prvo fazo se lahko oblikuje tudi tretje sredstvo prisile, tj. mešane policijsko-vojaške enote, ki bi skrbele za razbijanje mafijsko-kriminalnih omrežij (podobne, kot jih imajo npr. Italijani).

    Alternative sedanji situaciji nedvomno obstajajo. Njihova usoda pa je odvisna od točke, v kateri se bo lačno, okradeno in sestradano ljudstvo dvignilo proti svojim zatiralcem.

     

     

    Naslovna FOTO: bronast spomenik Maršala Tita v Velenju, ki ga je leta 1997 ustvaril kipar Antun Augustinčić; vir: https://twitter.com/tolemamo/status/1790482876498161924 

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    1 komentar

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj