Več

    PRIŠLI SO PONJ IN GA ODPELJALI

    Goran Arh, arhitekt
    Goran Arh, arhitekt
    V šole sem hodil v Novi Gorici, tudi večino življenja sem preživel tu. Sem sin očeta Gorenjca, Bohinjca, če sem natančen, in matere iz srbske družine. Rojen sem v Mostarju (Bosna in Hercegovina); moja mama mi je pojasnila, da takrat v tem novo nastajajočem mestu ni bilo dovolj hrane, ne bolnišnice, če bi se kaj zapletlo, medtem ko je njen rojstni kraj (Mostar) bilo staro mesto, z ogromnim kmečkim zaledjem, dovolj hrane in dobro organiziranim zdravstvom. Zato je šla tja rodit, kjer so ji njeni ljudje lahko pomagali. Potem se je vrnila v Gorico (vedno smo govorili Gorico, nikoli nismo rekli Novo Gorico!). Sem torej otrok juga in severa. Vzhoda in zahoda. Tu ob meji je komunizem mejil na kapitalizem, življenje je potekalo z vsemi napetostmi, pa tudi potenciali novo nastajajočega, obmejnega mesta, ki jih je okolje ponujalo. In ponujalo jih je dosti! Pa vzelo je tudi dosti. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat, tako kot večina mojih sošolcev. Študiral sem arhitekturo in potem 30 let delal v poklicu. Nekaj časa v firmah, večinoma pa kot svobodnjak.

     

    Prišli so ponj in ga odpeljali, družina ni smela nič vedeti o njem. Vse imetje so zasegli, družino izselili, v hišo pa naselili druge ljudi. Vrednosti, ki jih je v njej imel, so razdelili zaslužnim članom družbe.

    Na ženina vprašanja, kje je in kaj je z njim, so odgovarjali z: ”Boš že izvedela, ko bo čas.” Dejali so še, da je njen mož kriminalec najslabše vrste, da takšne v manj demokratičnih državah takoj streljajo. Naj bo vesela, da je živ.

    Počasi je začenjala verjeti, da je res kaj zagrešil. Da ga ni dovolj poznala in podobno. Gotovo ji je kaj skrival!

    Če bi ga lahko videla, tako je verjela, bi ji povedal, razložil, razjasnil … Počasi je prenehala s poizvedovanjem in si raje poiskala drugega, saj ji je sami z otroki bilo težko. Kdo bi ji zameril – ko ne najdeš tistega, kar iščeš, pričneš iskati tam, kjer je kaj najti. Otrokom je razložila, da je njihov oče odšel in da ga ni več. Se bodo pač vsi skupaj morali privaditi. In so se privadili!

    - Advertisement -

    V zaporu je bil deset let, na koncu, ko so ga izpustili, so rekli, da je bila pomota, da je zdaj svoboden in lahko gre, kamor hoče. Polomljen od brc, bolan v duši, z okvarjenim sluhom zaradi klofut zasliševalcev je bil vesel, da je končno zunaj. Nekaterim je šlo slabše kot njemu.

    Toda žena zdaj ni hotela več slišati zanj, ker je imela svoje življenje. Otroci so imeli svoje družine in se nekako niso mogli privaditi, da je zdaj njihov oče tu. Potikal se je sem in tja, bil v napoto, malo živel, več životaril, menjal je kraje, izgubljal zaposlitve, skratka – ni in ni se več znašel! Dopovedoval si je, da ne sme biti prezahteven, pa bo že kako.

    Čez mnogo let je na cesti srečal svojega zasliševalca, mučitelja iz zapora. Temu ni nič manjkalo. Vsega je imel zadosti, lepo penzijo, hišo, ženo, avto, otroke v dobrih službah, in seveda vnuke. Ti so svojega dedka naravnost oboževali.

    Vljudno sta se najprej pozdravila, se nekaj malega menila, potem pa mu je oni mimogrede omenil: “Veš, takrat so bili drugačni časi, saj razumeš … Vem, da ni bilo vse prav, a kaj hočemo, takšno je pač življenje!”

    Drugi ni vedel, kaj bi rekel – malo mu je bilo tudi nerodno -, in je odvrnil: “Ah, nič, je že dobro …”

     

     

    Naslovna FOTO, vir: https://unsplash.com/photos/a-shadow-of-a-person-behind-bars-in-a-jail-cell-T5roX1jajzU

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    ON, KI RAZDVAJA …

    JEZDECI APOKALIPSE

    POPIS KUR

    KO PORTAL 24UR.COM LAŽE O LINDAVU

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Prejšnji članek
    Naslednji članek

    Sorodne objave

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj