PRIŠLI SO PONJ IN GA ODPELJALI

Prišli so ponj in ga odpeljali, družina ni smela nič vedeti o njem. Vse imetje so zasegli, družino izselili, v hišo pa naselili druge ljudi. Vrednosti, ki jih je v njej imel, so razdelili zaslužnim članom družbe.

Na ženina vprašanja, kje je in kaj je z njim, so odgovarjali z: ”Boš že izvedela, ko bo čas.” Dejali so še, da je njen mož kriminalec najslabše vrste, da takšne v manj demokratičnih državah takoj streljajo. Naj bo vesela, da je živ.

Počasi je začenjala verjeti, da je res kaj zagrešil. Da ga ni dovolj poznala in podobno. Gotovo ji je kaj skrival!

Če bi ga lahko videla, tako je verjela, bi ji povedal, razložil, razjasnil … Počasi je prenehala s poizvedovanjem in si raje poiskala drugega, saj ji je sami z otroki bilo težko. Kdo bi ji zameril – ko ne najdeš tistega, kar iščeš, pričneš iskati tam, kjer je kaj najti. Otrokom je razložila, da je njihov oče odšel in da ga ni več. Se bodo pač vsi skupaj morali privaditi. In so se privadili!

V zaporu je bil deset let, na koncu, ko so ga izpustili, so rekli, da je bila pomota, da je zdaj svoboden in lahko gre, kamor hoče. Polomljen od brc, bolan v duši, z okvarjenim sluhom zaradi klofut zasliševalcev je bil vesel, da je končno zunaj. Nekaterim je šlo slabše kot njemu.

Toda žena zdaj ni hotela več slišati zanj, ker je imela svoje življenje. Otroci so imeli svoje družine in se nekako niso mogli privaditi, da je zdaj njihov oče tu. Potikal se je sem in tja, bil v napoto, malo živel, več životaril, menjal je kraje, izgubljal zaposlitve, skratka – ni in ni se več znašel! Dopovedoval si je, da ne sme biti prezahteven, pa bo že kako.

Čez mnogo let je na cesti srečal svojega zasliševalca, mučitelja iz zapora. Temu ni nič manjkalo. Vsega je imel zadosti, lepo penzijo, hišo, ženo, avto, otroke v dobrih službah, in seveda vnuke. Ti so svojega dedka naravnost oboževali.

Vljudno sta se najprej pozdravila, se nekaj malega menila, potem pa mu je oni mimogrede omenil: “Veš, takrat so bili drugačni časi, saj razumeš … Vem, da ni bilo vse prav, a kaj hočemo, takšno je pač življenje!”

Drugi ni vedel, kaj bi rekel – malo mu je bilo tudi nerodno -, in je odvrnil: “Ah, nič, je že dobro …”

Groza, kako agresivno-primitivno sovrazna persona predseduje slovenskemu parlamentu ⬇️ https://t.co/mcETvpVXdh

— Mojca Vočko 🇸🇮 🇺🇦 (@mojcav1) February 1, 2024

Naslovna FOTO, vir: https://unsplash.com/photos/a-shadow-of-a-person-behind-bars-in-a-jail-cell-T5roX1jajzU