Upanje, vsaj tisto, ki so me ga učili starši, in kot sem o njem vedno bral v knjigah, poslušal v zgodbah …, je prevara, mašilo!
Religija, ideologija … vse to je eno samo upanje. Pač v smislu, nekaj je treba imeti, samo da nismo popolnoma brez vsega. In še ko smo brez vsega, potem imamo upanje. To nam ostane.
Nekaj imamo, da v nekaj verjamemo, zato da verjamemo. Da imaš nekaj in nisi čisto brez vsega, ko si brez vsega.
Ne veš pa čisto točno, kaj to je. In če sploh kaj je.
Z znanjem pa to nima nič skupnega!
Upanje namreč ni znanje! Upanje je vera. Vera je negotovost. Vedeti, pa je gotovost!
Gotovost je več kot vera.
Vedeti je torej več kot verjeti.
Moj “brezup” negira lažno upanje. Upošteva stanje takšno, kot je: zajebano.
Zgrajen pa je iz koščkov zlomljenega stekla, ko iz njih razbira, kako je bilo Vesolje zgrajeno in kakšna posoda je bilo v Začetku.
To nima nič skupnega z religijo! Prej bi rekel, da gre za arheologijo človeške duše.
V bistvu sovražim vse religije. Sovražim ideologije in sovražim upanje. Religija in ideologija sta eno samo upanje. To prodajata.
Kaj pa dajeta? Ničesar ne dajeta. Razen, da podaljšujeta agonijo in jo ohranjata kot upanje! Vmes pripovedujeta, kako bo, ko se bo nekoč vse uredilo. Ne vesta pa, kako in kdo naj bi to storil, oni vsekakor ne.
Kar samo se bo vse uredilo!
Tudi ateiste ohranja isto upanje.
Pa spet ne vedo, kako se bo upanje odvilo in ali se bo manifestiralo – v kaj le, ko pa nimajo nobene konkretne predstave o tem v povezavi s sabo, z lastno Željo!?
Zato so občasno v človeški zgodovini obdobjem “upanja” sledili trenutki totalnega brezupa, ki ga, resnici na ljubo, človeštvo vedno pričakuje, ko se “upanje” izprazni. Pravzaprav brezup človeštvo samo izzove, le prepogosto ne sme nastopiti, saj so potem vsi prepričani, da so civilizirani in imajo stabilno družbo, ki jo lahko takšno nadzirajo.
Hkrati, ko so navajeni na upanje, pa na brezup niso niti malo pripravljeni. Zato si za vmes zamišljajo vedno nove ureditve družbe, ki funkcionirajo vse dotlej, dokler se spet, vedno znova in znova, ne zaletijo v svoj lasten zanikan brezup.
Nimajo ga za svojega, kot ga imam denimo jaz, ki sem ga tačas posvojil, in zelo natančno vem, kaj je.
Takšni brezupni trenutki so recimo razni množični samomori verskih sekt. Recimo tista v Texasu, Waco kult Davida Koresha! Ali pa sekta Jonestown, kult Jima Jonesa v Gvajani. Ko je upanje zunaj ljudi in je odvisno od “božje volje”, potem norec zlahka nagovori, naj se vsi zastrupijo in bodo odšli naravnost v Nebesa. Vsi skupaj! Kaj je to kaj drugačnega od Islama ali pa od obljube naše komunistične lepše prihodnosti?!
Tudi če preštejemo vse žrtve, ki jih takšni kulti pustijo za sabo, sta ta dva kulta, Islam in komunizem, še vedno nevarnejša od najbolj blaznega blazneža, ki okrog sebe zbere sto ali dvesto privržencev in jih pošlje v prostovoljno smrt.
Večina ljudi ima upanje, zato se noče srečati s tistim, kar ima sedaj v rokah in kar je dosegljivo. Dosegljivo jim je, ker je v njih samih!
Večino pa tega, kar je njihovo, ne zna uporabiti niti ne zna narediti za uporabno. Raje rine rešitve pred sabo naprej v območje nedosegljive prihodnosti. Potem pa sanja o lepši prihodnosti. Tisočletne sanje Slovencev … in podobne neumnosti!
Predstavljati si pa niti noče, ker predstavljati si pomeni postati odgovoren za to, kar govoriš in kar ponujaš.
To hkrati tudi pomeni, da z odgovornostjo skleneš premirje sam s sabo in se začneš spoštovati. Spoštuješ se, ko spoštuješ svoje želje.
Ko pa spoštuješ želje, tedaj se zavedaš, da so telesa – sestrska!
Telo ne potrebuje upanja, temveč eno telo potrebuje drugo telo. In se med sabo razumeta, saj govorita isti jezik, jezik Telesa, ki spoštuje Željo.
Jaz si s tem njihovim upanjem (z njimi, ki pridigajo upanje) nisem mogel pomagati.
In si tudi vnaprej ne bom mogel pomagati, dokler ga bodo stiskali k sebi. S tem mislim seveda na religije in ideologije vseh sort.
Samo pohabljal sem se, ko sem skušal deliti svoje znanje z drugimi. Niso ga hoteli, niti niso mene hoteli zraven, ko so ohranjali upanje v sebi. Nisem bil del njihovega upanja, hitro so me zavohali, da me upanje moti, ker mi ne dovoli živeti zdaj in tako, kot zmorem. Hoteli so nekaj več. Jaz pa nikoli nisem bil nekaj več, vedno sem namreč samo to, kar sem zdaj, kar sem vedno bil.
Tiste ženske, ki sem jih imel za svoje, pa jim nisem bil dovolj dober, so bile potem ko sem odšel, vsaka zase in po svoje srečno-nesrečna s kom drugim. Ali pa sama s sabo, enako kot jaz. S to razliko, da sem jaz razmeroma zadovoljen, ker vem, da drugje, zaenkrat, ni moč računati na kaj več.
Če ni, pač ni! Je treba prej ustvariti, da bi lahko bilo.
Kakorkoli že, ljudje so srečno nesrečni eni z drugimi, takšni spadajo skupaj in gojijo vsak svoje upanje. Imajo vsak svojo religijo ali ideologijo!
Če so pa kdaj imeli isto upanje, se je pa to razlikovalo v načinu upanja, torej po odtenkih v podsistemih, kot različne sekte enega in istega upanja.
Takoj so pogruntali, da sem jaz pa brezupen primer, in so se me izognili. Mojega znanja niso upoštevali.
Sam sebi sem se zato zdel neuporaben. Točneje: drugim sem bil neuporaben, toda sam sem hodil po svojem tiru in se nisem pustil prepričati drugim in drugemu.
Medtem so oni svoje upanje izrabljali zato, da so mene in sebe poniževali.
Končno pa – zakaj tega ne bi počeli, saj jim je na koncu še vedno ostalo upanje! Tudi, ko so vse izgubili, so ga ohranili. Večina ga je ohranila vsaj nekaj, da ga je potem lahko ponovila v celoti. So pač s tem zadovoljni.
Upanje je čuden tič, manjši, kot je – več ga je.
Očitno je, da jaz s tem nisem zadovoljen. Zato je moje življenje takšno, kot je.
In ni slabo.
Zdaj nikogar več ne ranim, ne vede ne nevede. Zato ker sem samo to, kar sem, nihče od mene ne pričakuje dosti. Tisti pa, ki so moji prijatelji, vedo, da nisem nasilen, da nisem nor in nevaren in da bom pomagal, če bom lahko in ko bom imel možnost pomagati. Pa pri tem ne bom nič zahteval nazaj. Maščevalen pa nikdar nisem bil.
Niti na pamet mi ne pride, da bi delal sekto, da bi prodajal svojega Boga, ki mu pravim Moj Bog, pisal o njem knjige z namenom prodajati Boga. Tega mi Moj Bog ne dovoli. Ne pusti mi pa zato, ker sem ga tako vzgojil!
In zdaj ga imam. Želel sem ga, rodil sem ga, vzgajal sem ga, ga tolažil, ko je padel in si potolkel kolena, ga pestoval, ga poljubljal na oči, preden je zaspal. Rodil sem ga kot prijatelja, ne kot tekmeca. Midva ne potrebujeva “procesa edipalizacije”.
Ne tako kot drugi, ki si ustvarijo takšne Bogove, da z njimi tekmujejo in se zanje žrtvujejo, potem pa zahtevajo maščevanje in premetavajo Krivdo sem in tja, pa se je ne morejo rešiti. Midva z Mojim Bogom sva Odgovorna! Ne premetavava Krivde.
Ker je ne morejo nositi, starci zanikrni, preden umrejo, Krivdo pustijo za sabo svojim otrokom, naj se mučijo z njo naprej, ko njih več ne bo. V življenju so jo še obogatili, povečali, jo naredili bolj neznosno. Z vsako novo generacijo je vse večja, postaja vse bolj težka in nerešljiva!
Pustijo jim jo, da se mučijo s tem. Vsakokrat, ko odidejo, svoje sovraštvo in krivdo pustijo na planetu, ne vzamejo ga s sabo tja, kamor gredo. Pustijo ga svojim otrokom na uporabo in ti svojim, in tako naprej, v nedogled.
Tako se nadaljujejo v svojih otrocih.
V njih pustijo v svoje sovraštvo, da ne umre skupaj z njimi, ko odhajajo na drugi svet. Težko jim ga je vzeti s sabo.
Oni seveda pravijo, da zapuščajo otrokom upanje, toda jaz temu ne bi rekel tako. Zame je to, kar zapuščajo, samo en kup nerazrešenih konfliktov in leglo bodočega sovraštva. Za vse to jim ni mar, in česar jim ni mar, pade njihovim otrokom na glavo.
V bistvu pa vsak starec pravi tole: Če boš podedoval moje sovražnike, ti bom zapustil svoj denar. Če pa ne, ga bom dal pa tistemu, ki zmore nositi moje sovraštvo naprej. Dal bom svoj denar tistemu, ki ga bo ponosno nosil in podedoval moje sovražnike ter nadaljeval moje nikoli dokončane prepire in maščevanje. Tako to nikoli ne bo umrlo!
Pri meni pa to ne gre tako. Jaz nimam otrok.
Obrnem se proti toku sovraštva in ga pričakam, da se zaleti vame. Ne nadaljujem ga. Krivde ne želim prenašati naprej, nisem zato tu.
Pustim, da me zadene, in potem je vse MOJE.
Krivdo posvojim in jo rešujem po svoje, ker je sicer je nihče noče. Nihče ji noče biti oče. Tako se nikoli ne neha.
Ne potrebujem upanja, ne religije. Pa tudi ideologije ali kake druge vere nočem ustvariti na novo, ker me ne zanima.
Jaz samo razlagam, kako je naše Stvarstvo zgrajeno in kaj nam sporoča!
Komuniciram z deli Stvarstva, ki mi hočejo nekaj povedati, ki mi zaupajo, in to, kar mi govorijo, je lepo! Prelepo.
Vedno sem mislil, da je to Življenje in da ga drugi tudi slišijo …
To “upanje” ni upanje! Je obljuba, ki drži.
Ni laganje kot pri klasični religiji in ideologiji (nekoč bo …), ker ne prihaja od drugod in od “tam” nič ne pričakuje. Je od tu.
Ni izmišljevanje, podtikanje, cinično sprenevedanje, večno pranje Krivde. Ko nečesa ne znajo pojasniti, rečejo, “božja pota so nam nerazumljiva”.
Cinizem!
Tako to počno ljudje, ki so verniki New Age gibanja. Poznam ljudi, ki so prepričani, da jih vodi čista Ljubezen, češ “jaz obvladam, vi pa še ne! Vendar sem jaz tukaj, da vas naučim, pri tem pa kasiram … Sicer pa – kdo vam je kriv, da ne znate …”
Zame je takšno razmišljanje eno samo sprenevedanje in laganje ljudem. Jaz s tem nimam nič skupnega, meni Stvarstvo govori druge reči. Govori pa iz mojega hrepenenja, in mi pravi, da je to hrepenenje shranjeno prav v vsakem človeškem telesu.
In v živalih tudi.
Pravi, da je Narava prepojena s hrepenenjem in da zdaj vsa vznemirjena trepeta od pričakovanja, da se vse zavesti Vesolja združijo v eno Zavest, ki ji jaz pravim Telo. Ta je Starševska, ker je Zavest tega planeta in hkrati Oče tega Stvarstva. V resnici je tudi Zavest vsega Vesolja.
Ta Zavest ni slepa, pa tudi nikdar ni bila odsotna, vedno je bila tu z nami. Ni nas pozabila ali nas pustila samih. Do te Zavesti čutim globoko spoštovanje!
Moja naloga je razlagati delovanje Stvarstva na način, kot mi to Stvarstvo naroča. In to počnem. Najbrž Stvarstvo z mnogimi komunicira, z vsakim na poseben način. Z mano se pogovarja na MOJ način.
Nisem politik, nimam vojske, nimam tankov in letal in nikomur nič nočem. Ne zanima me položaj.
Nisem pridigar, ne prodajam svojega Boga! Nikomur nič ne zaračunavam. Mojemu Bogu pravim Moj Bog – ker je moj!
Ni sekta, ki bi rekla, da je to, kar jaz govorim, sploh kaj vredno – da je komu uporabno. V tem, kar povem, ni nič takega, kar omogoča manipulacijo. Nihče s tem, kar jaz tu povem, ne more drugih izkoriščati, ne sebe pohabiti.
Moj Bog ne zahteva žrtev in žrtvovanja – želi si, da bi živeli!
Naše Stvarstvo je čudovita zgradba. Inteligentna, čuteča, natančna, skrbna.
Predvsem pa je – naš Dom.
Za spremembo od drugih si ne želim biti superman, sebi sem dovolj takšen, kot sem. Morda drugim nisem dovolj dober, ampak sebe imam rad in zato sem sebi (in Mojemu Bogu) takšen, kot sem, dovolj! Nimam zamer do sebe. Moje življenje ni (bilo) prazno in z njim sem zadovoljen in sem mu hvaležen, da me je pripeljalo, kamor me je.
Dosti sem se naučil, dosti se še bom. Če me bo le moje telo želelo še prenašati. Vsaj še nekaj časa. Pravzaprav si sploh nikdar ne želim oditi od tu! In sem to Stvarstvu tudi povedal.
Če bi mogel, bi to povedal ljudem, zato ker je človek tisti del Stvarstva (njegovo telo je!), ki lahko artikulira Stvarstvo skozi sebe, ko z njim komunicira! Vendar tega večina ne želi.
Lahko, da ima Stvarstvo kakšno zamero do mene, za katero še ne vem. Pa bom že izvedel.
Jaz ga imam rad! In ljudi imam tudi rad. Živali, niti da govorim. One so Materine in jih imam neskončno rad.
Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/photos/tree-plant-grow-growth-chance-8810/
Možakar zlati, zelo se trudiš.
Vse je veliko enostavnejše.
Moje, tvoje, naše muke so eksplodirale tisti hip, ko sta Eva in Adam rekla Kači: “Yes, we’ll gonna fuck!”
Vse drugo je multi Matrica samih posledic , tudi tvojih, kakopak, na poti nazaj do Začetka, ko Adam in Eva nista niti pomislila na sex. Ko sta bila v Raju Večnosti.
Kako že je ime moji materi, očetu?