V zadnjih desetih letih sem vsaj trikrat sanjal, da sem v osnovni šoli in je tršica v razredu rekla: »Danes bomo pisali spis!«
Čista môra!
Uprl sem se ji (v sanjah, lepo prosim!) in ji odgovoril: »Ne bom pisal na roko! Jaz bom natipkal spis, bom prvi končal, nimam problemov s spisom, jaz imam problem z vami. Ne bom pisal na roke in – konec!«
Ona je na to odgovorila: »Vsi pišejo, pa boš tudi ti! Kaj pa misliš, da si, da boš samo ti nekaj po svoje …«
Vsakokrat sem se zbudil moker od groze!
Danes imam več nalivnih peres, uporabljam jih za beležke, za skiciranje, za risanje, vendar s peresom ne bi nikoli pisal zgodbe, spisa, pisma … ker me misel priganja, in zato rad natipkam tekst.
Tudi če je poln napak, ga pač popravim kasneje. Roka je prepočasna (v mojem primeru in za rabo, ki je meni lastna, meni značilna in meni potrebna) in pisanje na roke pri meni ne sledi mislim. Tipkam pa hitro.
Tisto, kar me je pri pisanju na roko presenetilo, so sanje, ki mi sporočajo, kako velika je kontrola okolja nad našo mislijo – skozi roko! Ukažeš otroku, kaj naj mu roka dela, in ga imaš v pesti za vse življenje!
Tako kontroliraš njegovo misel, ga ukrotiš in ga pripraviš (serviraš) režimu na pladnju.
Razmišljam, da sem se rešil samo zato, ker sem vrtal v nos. T’le me niso mogli zjebat’!
