S smetišča Univerzuma lahko vzameš vse.
Zato, ker je bilo zavrženo, ti tega nihče ne more zameriti ali ti preprečiti, da bi vzel. Nihče ti zaradi tega nič ne more.
Nihče ne potrebuje, kar je bilo odvrženo na smetišče. Nihče tega (še) ne išče in ne zahteva nazaj. Odvrženo je bilo zato, ker se je nekdo hotel tega znebiti in mu je pri tem, da bi ustvaril idealen svet, šlo nekaj narobe. Za odvržene stvari ni imel načrta in zdaj se je znašlo tukaj, na smetišču Vesolja.
Vzameš, in je tvoje.
Kar pobereš z odpada, ti pripada. Lahko odneseš domov. Vzameš k sebi, daš mu vrednost, ki je drugi v odvrženem niso videli.
Potem najdeno nekaj pomeni. Odvrženo – pa sebi nekaj pomeni šele, ko nekomu drugemu nekaj pomeni! Predtem tudi sebi ni nič pomenilo. Kot ni pomenilo tistemu, ki je to zavrgel.
Te zavesti Izgubljeno nima, nekdo mu jo mora dati.
Najbrž to lahko naredi le tisti, ki v sebi nosi nekaj od Izgubljenega.
V njem (v sebi) noče, da bi ostalo izgubljeno. V Izgubljenem, in zato posledično v sebi, vidi vrednosti, ki jih drugi ne prepoznavajo. Sanja o tem!
Ko je Jezus pripovedoval zgodbo o izgubljenem sinu, je pravzaprav s tem opisoval sebe. Upornik, trmast, svojeglav sin, ki hodi po svetu in zapravlja očetov denar. Potem pa govori ljudem čudne reči, obljublja drugačen svet. Opisuje, kuje načrte. Svetuje: bodite nestrpni, nekoč bo, kmalu, zdaj … ki pa jih ne uresniči in ostanejo za njim, ki jih je izrekel, kot obljuba.
Obljuba, ki jo da Sin, čaka Očeta, da jo izpolni.
To je prag inicializacije, ko otrok raste in postane odgovoren za svoje odločitve.
Niso vse odločitve enako pomembne, nekatere so bolj, ker pomenijo prehod v osebnem duhovnem (in fizičnem) razvoju bitja. Nekaj ga bistveno – se pravi vsebinsko – spremeni!
Meni se je to zgodilo, ko je mati mojega prijatelja iz otroštva prišla k nam na obisk k moji mami in je videla, ko me je moj oče pretepal.
Mojemu očetu je tedaj zabrusila: »V to hišo ne bom nikoli več stopila! To, kar ti delaš s svojim sinom … nihče ne dela niti z živaljo. On ni žival, on je človek!«
Potem sem vso noč jokal, objemal sebe, svoje telo. Ponavljal sem si njene besede: jaz sem človek – človek sem, ČLOVEK!
Jaz sem človek.
Naslovna FOTO, vir: https://unsplash.com/photos/grayscale-photography-of-man-lying-on-floor-9m8hapLngiw
Širokosrčna čestitka materi Tvojega prijatelja, ki je branila svojega bližnjega, ker Te je imela rada bolj kot samo sebe. Fantastika.
To je bila mati Kostje Gatnika. Krasna ženska, velika duša in še večje srce!