NEDOLŽEN USMRČEN. POZNEJE OPROŠČEN VSEH OBTOŽB

Svoje pisanje bom začela v dobi zgodnjih otroških let, ko sem imela nekje štiri leta in sem si od tistih časov bila že kar nekaj sposobna zapomniti ali vsaj vtisniti v spomin.

Mama in oče sta se poročila, kot sem dosti kasneje izvedela, ne iz ljubezni, temveč ker sta vsak iz svojega razloga začutila, da se postavita na lastne noge. Najprej sem se rodila jaz leta 1952, dve leti kasneje še brat. Velikokrat sta se zapletala v prepir in kot otrok sem to tudi poslušala, skrita pod staro kuhinjsko mizo, prekrito z dolgim prtom, da me niti opaziti nista mogla.

Velikokrat sta se prepirala zaradi mojega imena. Oče je želel, da bi mi dali ime Andrejka, mama pa je vztrajala pri imenu neke njene tete Hede s Češke, da bi bilo moje ime Heda – Hedvika (ker rodbina po mojem dedu, maminem očetu, izhaja iz okolice Prage ) … in tako sem postala Heda, kar mi niti najmanj že takrat ni bilo po volji, sploh ne, ker sta se zaradi tega veliko prepirala. Odločila sem se, da se nekako preimenujem, še posebej zato, ker sem v svojih zrelih letih, ko sem se poročila, dobila taščo in moževo sestro z enakim imenom – in me nista dobro sprejeli.

Moja mama je bila iz verne, kmečke družine. Imela je dva brata in dve sestri, oče ji je umrl, a o njem ni nikoli govorila. Večkrat sem slišala mojega očeta, ko je mami navrgel, da je trmasta kot »ta star Pehtut« (tako se je reklo pri mami doma … pri Pehtut).

Leta so tekla, in ko sem dopolnila 12 let, sta se oče in mama ločila. To so bili hudi in težki časi mojega otroštva, ki pa jih bom morda kdaj kasneje opisala. Tokrat bi vam predstavila zgodbo tega mojega pradeda, ki sem jo kasneje tudi slišala in je danes tudi zapisana. Zapisal jo je domačin Franci Voga, lastnik Avtokampa Kamne na Dovjem, ki je rad zbiral in zapisoval stare vaške usode in zgodbe.

“KAR SEM REKEL, SEM REKEL!”

Zgodbo nam je ob stoletnici Brencetove smrti leta 2015 povedal njegov pravnuk Drago Karol Paulus (moj bratranec po mami) s Slovenskega Javornika, ki hrani zapise, fotografije in dokumente o pradedovi usodi. Ponosen je, da je praded pogumno vztrajal pri svojih besedah in se ni dal pokoriti tedanjim oblastnikom. Kot pravi Paulus, so ga krasile lastnosti, ki še kako manjkajo v današnjem času. Njegove znamenite besede »Kar sem rekel, sem rekel!« pa so vklesane tudi v spominsko ploščo, ki stoji na Pehtutovi domačiji na Dovjem. 

Kot otrok se spominjam slike mojega ustreljenega pradeda, ki je visela nad mizo v kuhinji njegove domačije. Nam otrokom o tej sliki niso hoteli govoriti, četudi smo večkrat spraševali, kdo je to in kaj predstavlja slika. V zraku so obstala samo vprašanja in občutek, da se o tem ne sme govoriti!

Štiriindvajsetega avgusta 1915, torej pred natanko sto leti, je bil na Suhem bajerju v Ljubljani ustreljen Ivan Brence, Pehtutov z Dovjega, ugleden gostilničar in posestnik. Umrl je zato, ker se je uprl cesarju …

»Jaz sem Fronc in cesar je Fronc, vsak Fronc pa je nor’c. Ti kar povej svojemu cesarju ali tistim, ki so te poslali sem: če se hoče cesar vojskovati, naj pošlje na fronto svoje vozove in svojo živino. Povej jim tudi, da jaz svojega ne dam.« S temi besedami je avgusta leta 1915 poziv fanta, ki je pomagal občinskemu slugi, naj odda oba vola in voz za vojsko, zavrnil Ivan (Janez) Brence, po domače Pehtutov z Dovjega. Bil je posestnik, trgovec in gostilničar, sicer pa zaveden Slovenec. Avstro-Ogrska je v tistih vročih avgustovskih dneh mobilizirala vse, kar bi ji lahko koristilo v vojni, celo vprežno živino in vozove. In mobilizaciji se niso mogli izogniti niti na Gorenjskem.

Žandarja sta Brencetovo izjavo nemudoma posredovala v Ljubljano, od tam pa je prišel ukaz, naj upornika takoj aretirajo. Najprej so ga zaprli v zapor v Mojstrani, zatem pa odpeljali v Ljubljano. Za pričo so poklicali celo takratnega dovškega župnika Jakoba Aljaža, ki je Brenceta skušal rešiti, a zaman. Skušali so ga tudi nagovoriti, naj reče, da je besede proti cesarju izrekel, ker je bil utrujen in jezen, celo pijan, in naj se pokesa. A Brence, pokončen in značajen mož, je vztrajal: »Kar sem rekel, sem rekel!« Avstrijsko vojaško sodišče ga je tako 24. avgusta obsodilo na – smrt …

DVA STRELA V GLAVO IN TRI V PRSI

Kaj se je dogajalo ob usmrtitvi, je zapisal vojni kurat Ivan Kogovšek v pismu Brencetovi ženi.

»Velecenjena gospa! Sporočiti Vam imam žalostno vest, ki Vam je pač že znana. V torek je bil obsojen Vaš mož na smrt in ob tretji uri popoldne ustreljen na vojaškem strelišču v Ljubljani. Ker sem preživel z njim zadnje trenutke njegovega življenja in ga spremil tudi v smrt, Vam po njegovem naročilu sporočam nekaj stvari. Predvsem bodite mirni in potolaženi. Prav lepo se je spravil z Bogom … Naročil mi je, naj Vam sporočim njegov zadnji pozdrav …« Kot piše Kogovšek, so ga na strelišče odvedli ob pol treh. Brence je bil miren in vdan. Prebrali so mu še enkrat smrtno obsodbo, nato so mu zavezali oči. »Ko je pokleknil, je zaklical trikrat: ‘Jezus Marija, sveti Jožef, usmilite se, pomagajte mi!’ V istem trenutku je počilo. Dva strela v glavo, tri v prsa. In bil je v trenutku mrtev. Čutil in trpel ni popolnoma nič …,« je zapisal. Truplo je nato Kogovšek blagoslovil in pokopal.

Pet let zatem so Brencetove hčerke zaprosile za obnovitev kazenskega postopka, na katerem pa je bil pokojni Brence oproščen vseh obtožb. Bil je torej po nedolžnem usmrčen, piše časnik Slovenski narod. Leta 1921 so tako njegove posmrtne ostanke izkopali. »Ljubljana je vrnila čast Janezu Brencetu in njegovim štirim hčerkam.« Že skozi Ljubljano so krsto na zadnjo pot proti kolodvoru pospremile množice ljudi v špalirju, zvonili so zvonovi, za krsto so korakali pomembneži … Na Dovjem je ob grobu govoril Jakob Aljaž, pogreba so se udeležile množice ljudi … Kot piše Slovenski narod, je bil pogreb tako veličasten, da »še nobenega slovenskega kmeta zemskih ostankov niso pokopali na tako slovesen način kot njega. Naj v miru počiva ta poštena, a nesrečna slovenska grča!«

Ponosna sem na svojega pradeda, ki je že takrat pokazal, da se je pokončno boril za pravico, resnico, za človeka vrednega spoštovanja! Njegova odločnost se je prenašala iz roda v rod in tako nekateri vztrajamo še naprej! V meni je ta njegov pravi pošteni slovenski duh, bili smo kot družina v mojih otroških letih velikokrat ponižani, zaznamovani iz različnih razlogov, ki niso odgovarjali oblastnikom. V prvem razredu osnovne šole so me izključili javno pred vsemi, ko smo se odpravljali na sprejem štafete, ker sem se otroško ponorčevala iz nje, nevede, kaj bo sledilo! Ostala sem zaznamovana za vedno. Tudi naše versko prepričanje in udejstvovanje v cerkvi jih je motilo!

HVALA, dragi moj praded, da si mi pokazal pot, po kateri naj hodim!      

Hodim jo dalje, po svojih možnostih. Danes bolj v besedah na družabnih omrežjih, ker nam je korona virus preprečil, da bi se s protesti udejstvovali proti krivicam, neresnicam, lažnim novicam in levim povzpetnežem, ki hočejo odstraniti uspešno vlado, ki dela za ljudi, se trudi skupaj z zdravstvenimi delavci, strokovnjaki, da bi se ubijalski virus zaustavil. Za dobro vseh nas se vsi, ki nam je mar za sočloveka, držimo ukrepov.

Ostanite zdravi in ne dovolite, da nam ubijejo resnico, pravico in vzamejo svobodo govora!

Bog blagoslovi Slovenijo!