To, kar zdaj gledamo, je “menjava forme”. Tisti, ki so sami bili sužnjelastniki v preteklih časih, v preteklih življenjih, se v naslednjih re-inkarnirajo v podobi svojih preteklih žrtev! Stvarstvo je hudomušno.
V Izraelu se tako reinkarnirajo bivši nacisti (ker – kdo jih bo pa tam iskal!?), zato ker pod krinko svete pravičnosti tam lahko nadaljujejo svoje brezsrčno delo. Tako “pridobljena” uradna pravica do maščevanja – je zdaj inštitucija povsod po svetu!
Maščujejo se za nekaj, kar so drugim sami počeli. Le da se to zdaj imenuje “sveta vojna” in je pravica zmagovalca. “Nikoli več!” je formula, ki pri zmagovalcih vedno vžge.
Tako kot pri nas! Vzorec je povsem enak tu in tam.
Samo forma se je zamenjala, drugo je ostalo enako, ker je namen enak. Vsebina je ista (ne enaka – ista!). Natanko tam je, še vedno, kjer je vedno bila. Pri tistih, ki je nikdar niso spreminjali. Vedno so jo zlorabili.
V Sloveniji so mladi levičarji reinkarnirani bivši domobranci, ki jih levičarji tako sovražijo .., in s tem sebe sovražijo.
To je še najmanj, kar so bili …, pa so bili v zgodovini in v prejšnjih življenjih še marsikaj drugega, dosti slabšega!
Levičarji sovražijo “izdajalce”, ker sami sebe sovražijo. Sovraštvo namreč samo sebe sovraži, sebi se gnusi.
Stvarstvo nam zdaj ponuja še zadnjo možnost, da bi razumeli: Instant Karmo!
Toda to njim, ki potrebujejo sovraštvo, maščevanje in polarizacijo …, še naprej ni jasno. Tega vzorca ponavljanja z menjavo forme še ne poznajo, nihče jim tega ni povedal, nihče jim ni pojasnil, da je to zanka, v katero so se sami ujeli.
Vendar jim bo slej kot prej postalo jasno.
Ne pozabimo, da Jezusa niso križali Rimljani, temveč tedanja uradna duhovščina! Svečeniki, visoki predstavniki njihove tedanje tradicionalne vere.
Svečeniki so sovražili vse, kar je odstopalo od starega, kar je bilo “prenoviteljskega”. Zanje je novo bilo prevratno, bogokletno in prepovedano, izdajalce pa je bilo treba pobiti.
Danes so tisti, ki so tedaj križali Jezusa, prav tako uradna duhovščina! Le da so zdaj RKC, in z vsemi štirimi branijo tradicionalno vero pred spremembami.
Danes se je tedanje “prenoviteljstvo” imenuje Krščanstvo in ni več nekaj novega ali duhovščini nevarnega, ker ne spreminja tradicij, temveč jih ohranja. Brani navade. Vse to je zdaj uradna vera.
Vedno so isti ljudje bili na strani “tradicionalnosti”.
Vedno so na strani ustaljenega, tradicionalno jim zagotavlja stabilnost navad in trajno varnost. Nič se niso spremenili od Začetka, le formo so zamenjali in zdaj nadaljujejo svojo vsebino.
Treba se je samo malo zamisliti, kaj se bo zgodilo, ko bo Bog enkrat dvignil zapornice na jezovih Reke Spomina, ki smo si jih sami zgradili skozi zgodovino.
Toda ta Zgodovina je zapisana v Telesu.
Ni je mogoče izžgati, je uničiti. Le te zapornice nam zdaj branijo spomniti se vsega, kar smo nekoč bili, kar smo počeli sebi in drugim, in komu vse smo jemali pravico do življenja in zakaj smo to počeli.
Ko ne bo več možnosti pozabe …, ko bo Telo odprto za čisto vse spomine, za vse kar je bilo prej, pa kasneje vse do zdaj in še od zdaj, pa za vedno … se bo vse to, kar smo kdaj bili, zrušilo na nas kot sedanjost in ostalo tu z nami kot VEČNOST!
Pravzaprav se bo to zrušilo noter, v nas, ker so vsi ti jezovi v nas! In tedaj bo moralo Telo to nositi in prenesti, ker v resnici to že zdaj počne. Le možgani se branijo prevzeti odgovornost za to in porivajo v Telo. Intelekt je zgradil jez na Reki Spomina! Zadržuje poplavo …
Zato pa telo zboleva, ker reka ne teče mirno.
Naša zavest je zdaj odrezana od tega dela nas, ki se ga nočemo zavedati. Nočemo, da bi to bili mi.
Ne zavedamo se, ker ne sprejemamo celega sebe in tega dela nas nimamo za svojega, zanj nočemo biti odgovorni.
Ne želimo biti odgovorni za del sebe, ki smo ga s telesom ob smrti vedno zapuščali za sabo … in ga vrnili Materi Zemlji, kot bi jih hoteli reči: “Tvoje darilo ni nič vredno, vračamo se k očetu … pri tebi, Mati, pa vse boli!”
Potem pa spet prejmemo z rojstvom vse, kar smo pred tem zapustili. Telo – ki ga nikdar nismo zares posvojili.
Mi o vsem tem ne vemo nič. Nočemo vedeti.
Podpiramo pa jezove pozabe z nekimi zunanjimi zapornicami in s prirejenim »spominom«, kot zdaj radi imenujemo svoje “proslave in zmage” … Tako odrivamo Odgovornost stran, drugim jo natikamo kot Krivdo.
Slavimo umore, kot bi ne bili sami tako rablji kot žrtve!
Nad kom slavimo svoje zmage?!
Nad trenutno nezmožnostjo nahajanja znotraj resnične predstave o tem, kaj smo bili in kdo da smo zdaj? Nad tem, da nismo sposobni tega dvojega povezati in da nas vse večji del ostaja zadaj, za nami, izgubljen v davnini?
Ko se bodo dvignile zapornice in se bodo jezovi zrušili – ker to se bo zgodilo, nikar ne mislite, da se ne bo -, tedaj ne bo možnosti pobega.
Pred sabo ne bo več mogoče pobegniti.
Moj nasvet: Imejte radi svoje otroke!
Oni bodo edini vedeli, kako ravnati, ko nihče tega ne bo vedel. Mali otroci nam bodo pokazali pot, ker je mi sami od sebe ne bomo našli.
Zato jim bomo morali tedaj verjeti in jim zaupati, in prav takšen odnos z njimi moramo zdaj zgraditi. Če ga še nismo.
Časa ni več dosti!