Ko sem bil še majhen, sva šla s stricem po očetovi strani skupaj po drva v gozd. Sredi zime, po snegu, s sanmi na konjsko vprego.
Zadeva je videti takole:
s cepinom zvlečeš okleščeno deblo, ki je bilo posekano poleti, in ga z verigo prikleneš za sani, tako da skozi člene verige zabiješ železne kline. Potem ubogi konj tovor zvleče iz gozda in les spraviš v dolino.
Toda preden se to zgodi – tačas ko so sani pri miru –, železo primrzne ob tla in se žival trudi potegniti sani z mesta.
Potem, ko imaš les v dolini, ga razžagaš na metrce.
Ker metrce jasno ne gredo v štedilnik, pa tudi v peč ne, je treba klade prej razklati, da jih potem laže razžagaš. No, in tukaj je tisto, kar bi rad povedal!
Namreč, kako razkolješ klado.
Najprej poiščeš razpoko. Če je ni, jo ustvariš. Potem zabiješ lesen ali železen klin tja, kjer predvidevaš, da se bo les najlaže preklal. Gledaš, da ne začneš pri grči, ker tako se boš preveč namatral, zato začneš drugje. Ko les poči, zabijaš druge kline v isto razpoko enega za drugim in povečuješ razpoko. Tolčeš z macolo ali s hrbtno stranjo sekire (največkrat pa oboje) po zagozdi, dokler se klada ne prekolje.
Potem laže žagaš in pripraviš drva na pravo dolžino. Takšno, kot smo jih navajeni podložit’ v štedilnik ali na kurišče krušne peči.
Islam je v Evropi našel takšne razpoke in zdaj udriha po njih!
Še povabili so ga, naj to stori.
Takšni klini so: demokracija in človekove pravice. Z njimi udrihajo po nas!
Islam zabija v Evropo klin za klinom, s klini, ki mu jih je Evropa sama dala. In zato zdaj klada poka!
Še malo, in si jo bodo islamisti lepo naložili na šporget.
Bistvo pa je, da je Evropa sama v sebi imela razpoke, še preden je islam zabil prvi klin vanjo!
Pa tega ni opazila, ker ni hotela opaziti.
Evropa še vedno klati neumnosti o tem, kako smo mi v srednjem veku z motorko Tretjemu svetu posekali vse gozdove, da je zato zdaj tam puščava. Praktično smo jim uničili zeleno deželo, in zaradi tega smo zdaj dolžni gledati, kako bodo tu posilili vse ženske.
Pol’ pa še naše geje.
Mi je še nekaj malega ostalo na duši.
Konjska vprega mojega strica, ki je vlekla sani naložene z lesom – je bila mula! Mulc, mu je rekel stric.
Savo mu je bilo ime.
Eno majhno, milo, trpežno bitje, bosanska mula! Vzdržljiva, žilava, na kateri se je pa moj stric divjaško izživljal.
Ko sani primrznejo za podlago, je sani težko pretegniti, da zdrsnejo z mesta. Preden se odlepijo od tal, je potrebna velika sila.
To za žival predstavlja napor in ji je pri tem treba pomagati. Stric je zadaj dvigoval sani, kolikor je mogel. Bil je silak!
A ker Savo kljub temu ni zmogel pretegniti sani s tovorom, je moj stric z ročajem cepina vmes zverinsko mlatil to ubogo žival po hrbtu. V njenih očeh sem videl smrtni strah.
Ta strah mi je govoril: če ne pretegnem sani, me bo ta človek ubil. Zlomil mi bo hrbet …
Gledala me je, kot bi tej ubogi živali jaz lahko kako pomagal, ampak jaz sem bil samo otrok.
Bal sem se strica. Bal sem se mu reči, naj tega ne počne, saj sem pri nas doma bil sam deležen pretepanja. Moj oče – njegov brat – je bil grobijan!
Zato sem razumel, kaj mi žival govori.
Bil sem sam ustrahovan in pretepan otrok in zdaj mi je žival govorila, da sva eno in isto! Ona in jaz. In da nimava besede ne ona ne jaz, pa tudi nobene izbire – kot le to, da sva lahko eno in isto, kar sva. Nič več.
Vsaj za zdaj še ne.
Pa ni bilo nobenega muslimana zraven!
Vendar je bila kljub temu tam vsa groza! Tukaj v Sloveniji je bila vsa groza svetâ!
To je ta razpoka v Evropi, v civilizaciji, o kateri sem govoril. To počutje je razpoka!
