Pravimo, da imamo Pravni red, pa ne dosegamo niti Hamurabijevega zakonika, pri katerem velja pravilo povračila: enako z enakim! Oko za oko in zob za zob …, ki je sicer najprimitivnejša oblika prava, a še vedno manj primitivna od Brglezovega »naravnega prava«.
Njegovo razumevanje naravnega prava je namreč tole: Mi smo zmagovalci, in zato mi pišemo pravila! Zato vas lahko zatolčemo, kakor nam drago, vi pa nam ne smete vrniti, ne z enako močnim udarcem, kot ga prejmete. Ali konkretno: NE SMETE SE BRANITI!
Z besedami nekega slovenskega pravnika s koprskega konca: »Veste, samoobramba ni sama po sebi razumljiva«.
Še bolj jasno povedano je tole: nekatere pravice so samo “naše pravice”, vaše so pa le tiste, ki vam jih mi predpišemo in dovolimo. Mi vemo, kaj je treba “žrtvovati”!
Revolucionar ukradeno lastnino in storjen umor enostavno prekvalificira v vojni plen in nam s tem pove, da Revolucija, ki je v pravnem jeziku kraja, umor, laganje, sprenevedanje, plansko raznarodovanje, vsi pretekli in prihodnji pogromi, vse to našteto – ni kriminal! In zato se ne sankcionira po zakonih za zločine.
Pač pa se Revolucijo nadaljuje, režim pa jo spodbuja!
Pravni red? Ne bi rekel.
Obnašanje žrtev je zdaj že podobno samomorilni želji in prav to je postala značilnost tega naroda, da ne rečem njegova mentaliteta. Do sem nas je pripeljala ideologija. Pred tem je temelje postavljala Cerkev, ideologija je pa Krivdo, ki jo je Cerkev privzgojila, ljudem nadgradila.
Kjer pa Pravo ne obstaja (mi smo ga nazadnje videli pod kraljevino SHS!), režim posluje in komunicira z državljani preko etiket.
Sistem z nami obračuna tako, da dogodkom, osebam in pojavom zalepi etikete.
To je za režim najenostavnejša in hkrati najkrajša pot. Zato tudi najbolj učinkovita. Pri nas je za lepljenje etiket zadolžen milan kučan (imena tega izdajalca naroda ne pišem z veliko niti v začetku stavka!).
Prebivalstvo je že iz osnovne šole naučeno (vzgojeno, indoktrinirano), da ne reagira več na vsebino – te niti ne preverja, ker ne sme dvomiti -, temveč na etiketo. Nacionalni interes je, denimo, ena takšna etiketa! Vsebinsko nihče ne ve, kaj to je.
Ko vernik v ideologijo samo zasliši omembo nacionalnega interesa na TV, takoj ve, za kateri nacionalni interes gre, in postane pozoren! Natanko ve, kaj se od njega pričakuje. To je v nacionalnem interesu, v to se ne sme dvomiti, to moramo brezpogojno sprejeti.
Čim Sloven’c sliši “nacionalni interes”, zanj to pomeni: ne se v to spuščat’, ti tega ne razumeš … in otrok stopi takoj stran od kredence, da mamina porcelanasta vaza ne pade dol.
Nikogar ne moti recimo to, da mu to besedo izreče nekdo, ki že 30 let načrtno raznaroduje svoj narod. Tako smo postali sovražniki lastnega naroda in izdajalci. Sovražniki? Česa le – Partije?
Domobran’c, iredenta, fašist, element … vse to so včasih bile etikete, zanje smo vedeli, kaj pomenijo, vedeli smo tudi, kdo jih sme deliti. Nismo sicer vedeli, kaj te besede pomenijo po vsebini, smo pa vedeli za posledice, če te kdo etiketira s temi besedami in te povezuje s temi pojmi.
V brezpravju etiketa deluje kot nadomestek za dokazno gradivo na sodišču. Režim si tako skrajša postopek dokazovanja (“ni sprave z izdajalci!”). Z etiketo je vse dokazovanje nenadoma odveč. Sodi se na TV!
Revolucionar do revolucionarne “pravice” pride po bližnjici, vsekakor mnogo hitreje kot v pravnem sistemu, ker mu ni treba nič(esar) dokazovati. Zato so postopki na sodišču pri nas maratonski, trajajo po deset let in več. Krivca režim preprosto proglasi in sodba je potem javni dogodek!
Primer. Po TV Tanja Starič izjavi, da se je narod uprl tej vladi …, kar pomeni, da se mestna množica naščuvanih biciklistov, ki se odzivajo na etiketo “Smrt janšizmu”, vozika po Ljubljani. In to za RTV predstavlja narod, torej vso državo! To je potem dovolj velik dokaz, da mora vlada odstopiti.
Če to ni dovolj, bomo našli še druge dokaze! RTV nadomešča sodišče, sodi v imenu “ljudstva”. Enako – v imenu ljudstva – piše tudi v sodbah na sodnih procesih, pri katerih “ljudstvo” ni prisotno, ker mu je to prepovedano. Ljudstvo samo posoja odgovornost neodgovornim, ki imajo mandat za neodgovornost neomejen. Ljudstvo pa za izposojo enako. Krivca seveda vedno najdejo, ker krivce iščejo. Sicer jih ne. Ko so na primer njihove vlade na oblasti, jih sploh ne iščejo.
Tedaj čakajo, da najprej kučan polepi etikete, da vedo pri kom kaj iskati in najti. To se potem imenuje “raziskovalno novinarstvo”.
& & &
Naslovna ilustracija: https://pixabay.com/