Naveličala sem se svojega moža!
Naenkrat mi je postalo jasno, da poznam že vse njegove misli. Vnaprej vem, kaj bo rekel, predvidljiv je in nič novega mi ne daje. Od začetka mi je tu in tam še kaj prikril, a sem vedno znala iz njega izbezati vse, kar me je zanimalo. S kom hodi, s kom se druži …
Počasi se je vdal in postal ves moj.
Ah, možgani moškega so sila preprosta (s)tvar! Delujejo vedno po istem vzorcu, ki ga pa ženska hitro obvlada.
Moški so vsi enaki, njihova življenja so sestavljena iz navad, in če jim kdaj kaj premakneš, da ni več na običajnem mestu – se jim svet sesuje!
Sama sem ga naredila nebogljenega in zdaj mi je tak odveč. Ker je neuporaben.
Zdaj živim sama.
Ljubimci so postali redki, in takoj ko pri njih opazim znake prevelike domačnosti ali drugih otroških bolezni – jih odslovim! Dovolj mi je njihove infantilnosti. Po njihovo imeti rad pomeni – predajati se fizični ljubezni, zame pa to pomeni suženjstvo. Ženske smo izrabljane, posiljene, v nedogled izkoriščane in vedno na razpolago, četudi proti svoji volji. Mnogi bi se šli z mano takele igrice, le da jaz nisem več za to!
Zdaj sama zaslužim in ničesar ne potrebujem. Od nikogar! Samostojna sem, ponosna, nikomur dolžna. Kdor se mi približa, dobi strup! Do mene je še daleč.
Z mojim ex se zdaj poredko vidiva. Do njega sta mi ostala le sovraštvo in prezir. Tako kot do vseh moških! Drugega si tako ne zaslužijo …
Zakaj me pa niso naredili srečne?!
Naslovna fotografija, vir: https://unsplash.com/photos/photography-of-man-and-woman-resting-f4OmS_SluJc
