“V torek, 24. julija 2012 je iz medijev udarila novica, da mora nadškof Alojz Uran kot duhovnik umolkniti, zapustiti vernike, katerim je na neštetih romanjih s svojo besedo in pesmijo pomagal znova najti smisel, oditi iz dežele, ki ji je pokončno služil v letih komunističnih maltretiranj duhovnikov, zapustiti prijatelje, s katerimi je delil njihove prelomne življenjske trenutke (od porok do krstov otrok) in jih v trenutkih jeze in razočaranj zmeraj znal pripeljati nazaj na pot razumevanja in usmiljenja,” začenja dr. Ignacija J. Fridl, danes državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo RS, članek z naslovom O duhovnih likvidacijah 21. stoletja, ki ga je spletni magazin Časnik objavil julija 2012, 18. 4. 2020 pa reprizno. In v njem med drugim pove:“Zato lahko sklepam, da je nedolžna žrtev (do zdaj o krivdi Alojza Urana ni bil predložen en sam dokument in ni bil sprožen en sam postopek) padla domnevno zato, da se ne bi vrhovne cerkvene oblasti iz Rima slučajno pripodile v Slovenijo (treba jih je bilo ustaviti z lažjo kar v Rimu samem), se pregloboko zakopale v propadle ekonomske utopije mariborske nadškofije in v odkrivanju krivcev v slovenskih cerkvenih krogih segle morebiti previsoko. Padla je zato, ker je bil Alojz Uran pod papežem Janezom Pavlom II (kar nikakor ni naključje, saj sta si bila s svojim oznanjanjem smisla življenja in upanja tako zelo podobna) razglašen za nadškofa zaradi ljudi, po volji ljudi in za ljudi. Ker zna upokojeni nadškof Alojz Uran ljudem deliti eno samo ljubezen, zaradi katere je bil očitno preveč ljubljen, da je ta ljubezen na drugi strani rodila uničujoče ljubosumje.”

Celoten članek:
https://www.casnik.si/nadskof-alojz-uran-o-duhovnih-likvidacijah-21-stoletja/
/Naslovna fotografija: Družina/