KAZENSKI POGROM ZARADI RESNICE

Ker je po telefonu izrekla resnico o kriminalni slovenski sodniji, se je znašla v kazenskem pregonu, kjer se je je Državno tožilstvo v Mariboru lotilo vneto kot kakšnega težkega kriminalca. 

»Dosti imam te kurčeve sodnije, prekleta država, katera ne naredi ničesar /…/,« je tistega dne, 1. februarja 2002, na glas povedala Franja Šilih, ki ji je slovenska medicina ubila sina Gregorja, starega rosnih dvajset let. Zavoljo tega se tej isti sodniji ni mudilo nikamor, niti državnemu tožilstvu. Z atomsko hitrostjo pa so vse te državne sile popadle njo, žalujočo mater, ko je izrekla resnico o »kurčevi« sodniji, citirano zgoraj.

Pogled na Obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, po katerem so oziroma naj bi kaznivo dejanje Franje Šilih bile tri drobne besede – zaimek, pridevnik in samostalnik: »/…/ te kurčeve sodnije«. Ta ekstremno kratek tožilski obtožni predlog, podoben kakšnemu iz diktatorskih držav, razgalja srhljivo vehementnost državnega tožilstva, (očitno) vajenega nezakonitih kazenskih obsodb nedolžnih ljudi, ki jih štepa ali diktira v navezi s »kurčevo« sodnijo. V njem obrazložitve sploh ni, kot v kakšnem Iranu, ki masovno pobija in iz dneva v dan politično obeša nedolžne lastne državljane, Iranke in Irance. Gre za totalitarno oblastno torturo nad nemočno Slovenko, ljubečo skrbno materjo, ki jo je državno tožilstvo z zlorabo svoje moči in uradnih pooblastil hotelo brutalno disciplinirati, utišati in kaznovati za resnico, ki sploh ni kaznivo dejanje: »Dosti imam te kurčeve sodnije, prekleta država, katera ne naredi ničesar /…/.« V enakem duhu je napisano tudi sodno obvestilo z dne 11. 2. 2004, ki ga podpisuje sodnik Danilo Obersnel, obdolženka pa ga je prejela skupaj z obtožnim predlogom.

Da v resnici ni šlo za nikakršno razžalitev – niti po 1. odstavku 169. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ, kot navaja obtožni predlog –, dokazuje nadaljevanje: okrožni državni tožilec Peter Čibej je 12. 3. 2002 Okrožno sodišče v Mariboru ljubeznivo pisno povabil, naj jih obvesti, če so »zainteresirani za kazenski pregon zoper Šilihovo«, ob čemer je dobrosrčno napisal še napotek: »v smislu čl. 169 KZ«.

To obvestilo je mariborski okrožni državni tožilec Čibej poslal Okrožnemu sodišču v Mariboru, čigar predsednik Karl Ferenčak svetnik ni v tem tožilskem obvestilu prepoznal nikakršne razžalitve, ki naj bi prizadela njegovo sodišče, zanimivo. To tožilsko obvestilo je tako 18. 3. 2002 poslal svojim podrejenim – sodnici Mariji Terboča Zalta, ki ji je bila dodeljena tožba opr. št. II P 817/2001, v kateri je stranka postopka in tožnica bila Franja Šilih. Še več: poslal ji ga je »s prošnjo, da nam sporočite svoje mnenje.« Takšna zakulisna sodna pomenkovanja so torej sproducirala sodni kazenski postopek zoper žalujočo mater Franjo Šilih in tožilski obtožni predlog za kaznivo dejanje razžalitve, kjer razžaljen oškodovanec sploh ni obstajal.   

Ta isti okrožni državni tožilec Peter Čibej je bil čez slabo leto častno povišan: 20. 2. 2003 ga je vlada RS imenovala za vodjo Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju.  

Recept, da žalujočo mater Franjo Šilih sodno zmeljejo kot v mesoreznici – v kazenskem sodnem postopku -, je bil na dlani, aktiviran. Ali si običajen državljan v takšnem konstruktu sploh lahko kako pomaga in se iz njega reši, je retorično vprašanje – z vnaprej znanim odgovorom torej. Pa vendar, Franja Šilih ni povprečna ženska – ni neka “Šilihova”, kot jo je 12. 3. 2002 v skrbnem pozivu sodišču ponižujoče označil državni tožilec Čibej. Franja Šilih je čisto nasprotje tega, za kar so jo izrojeni režiserji njenega kazenskega pregona imeli, očitno prepričani, da jo bodo družno sodno zmleli. Ona je stopila na prste in pogumno zavpila takrat, ko so oni pričakovali, da bo bojazljivo obmolknila – in jo bo že urnebesni tožilski obtožni predlog zdrobil. Namesto tega je ona zdrobila njihov zavržen konstrukt, kot v risanki, a (zanjo) je takrat vse skupaj bila grozljivka.

Franja Šilih je takrat pisala Varuhu človekovih pravic RS, Matjažu Hanžku. Ni je ignoriral, ni je odslovil, temveč se je zanjo zavzel – odločno, strokovno, pošteno, kar se glede na ignoranco in servilnost njegovih naslednikov zdi skorajda neverjetno. Varuh človekovih pravic je odločno urgiral tako pri Državnem tožilstvu v Mariboru kot pri naročniku kazenske sodne farse Okrožnem sodišču v Mariboru – utemeljeno je udaril po mizi zaradi obdolženke Franje Šilih. In dosegel nemogoče: ustavitev kazenskega postopka. No, tisti, ki prej niso obstajali, kvazi razžaljeni namreč, so se kot neobstoječi kvazi razžaljeni “oškodovanci” nenadoma izrekli, da odstopajo od kazenskega pregona Franje Šilih, ki v resnici nikogar ni razžalila s tistimi svojimi besedami resnice. Povedano uradno: nova predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru Alenka Zadravec je 5. 10. 2004 obvestila Okrajno sodišče v Mariboru, da Okrožno sodišče v Mariboru odstopa od kazenskega pregona Franje Šilih. To se je zgodilo šele dve leti in pol po tožilski vložitvi absurdnega obtožnega predloga – ves ta čas je tozadevno Franja Šilih kot obdolženka trpela hude duševne bolečine. Tega ji država z zakulisnimi režiserji sodnih kazenskih konstruktov nikoli ne bo poplačala, niti česa drugega ne. A, ta nočna mora se je končala, zahvaljujoč takratnemu Varuhu človekovih pravic RS Matjažu Hanžku in kakšnemu njegovemu najtesnejšemu strokovnemu sodelavcu. Če se njegova urgenca ne bi zgodila, bi se Franja Šilih nemočno borila v mletju sodno-tožilske mesoreznice.

Zanimivo je tudi pismo, ki ga je Matjaž Hanžek kot Varuh človekovih pravic RS 23. 11. 2004 poslal Franji Šilih. Izjemna zavzetost, strokovnost, poštenost in suvereno varovanje človekovih pravic. Vsa čast. Česa takega njegovi nasledniki niso premogli, še več: v nasprotju z zakonom so se izgovarjali in žrtvam lagali, češ da ne morejo in ne smejo posredovati v sodnih zadevah. Raje kot z varovanjem človekovih pravic in z žrtvami kršitev človekovih pravic so se ukvarjali z zobnimi zalivkami, amalgamskimi, resnično!

13. 10. 2004 je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper Franjo Šilih, ki so ga zakulisno zrežirali sodno-tožilski akterji. Bistvo tega sklepa je ena sama poved: “Ker je predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru Alenka ZADRAVEC sodišče dne 5. 10. 2004 obvestila, da okrožno sodišče v Mariboru odstopa od kazenskega pregona zoper obdolženo Franjo ŠILIH, je sodišče sklenilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.” Sodišče, ki je sprva – po družnem zakulisnem pomenkovanju – zahtevalo kazenski pregon zoper Franjo Šilih, čeprav v resnici ni utrpelo kaznivega dejanja razžalitve, je zdaj od tega istega kazenskega pregona odstopilo. Toliko o verodostojnosti slovenskih sodišč, natančneje: Okrožnega sodišča v Mariboru, ki mu je Varuh človekovih pravic RS uradno pravno razložil in osvetlil njegovo svinjarijo zoper Franjo Šilih. In potem se je Okrožno sodišče v Mariboru … “umaknilo”. Za to je zaslužen nihče drug kot takratni Varuh človekovih pravic RS, o čemer lahko danes in zadnja leta le sanjamo.