HOMMAGE AU PRÉSIDENT

Jaz, Anton Anžlovar st., se imam za srečnega človeka. Čeprav mi je umrla mama že pri mojih 10 letih in sem nekaj let preživel pri treh tetah na Dolenjskem, nisem občutil tragike v svojem življenju. Nasprotno! Vse je bilo čarobno, pravljice sem bral še v gimnaziji. Prvič sem se zaljubil pri petih letih, v igralko Esther Williams, iz filma Ples na vodi. Mami me je, jokajočega, tolažila in me zasipala z ljubeznijo. Šola mi ni delala težav, jaz pa tudi šoli ne, še manj okolici. Prej kot ne sem bil tarča posmeha, ko sem na kolesu tovoril nerodno leseno škatlo z violino. "Violino cigano" so vpili za menoj, tudi kakšen kamen je priletel. Gimanzija je minila v pisanju pesmi, tudi sonetov in mlade ljubezni do moje žene, ki sem jo poročil po šestih letih poljubov, vzdihovanja in hrepenenja. Končal sem Višjo zdravstveno šolo za RTG-tehnike in se zaposlil v UKC, dobil 3 otroke in po 20 letih odšel v podjetniške vode. Zdaj uživam penzijo na podedovanem posestvu na Dolenjskem, kjer sem nekoč pasel kravo Neno. Zelo prijazna krava, toplo je gledala, pustila se je vpreči v voziček, na koncu pa je končala v juhi. Lepe spomine premlevam, z rahlo sladkorno in z zmerno hipertonijo, vse to pa na čistem zraku in s trdno domoljubno mislijo v srcu.