Več

    SLOVENIJI VLADAJO LAŽNE AVTORITETE

    Mojca Vočko, odgovorna urednica DOSJEJA
    Mojca Vočko, odgovorna urednica DOSJEJA
    Brez cenzureČLANEKIzpostavljenoIZPOVED/PRIČEVANJEKOMENTAR/KRITIKANovinarska dela Mojce Vočko

    “Pod cerkvijo svetega Antona v Skornem je v času vojne za Slovenijo budno oko prestrašenega mladostnika opazilo helikopter sovražnikove vojske, z vsemi pripadajočimi atributi. Le malokdo je vedel, da gre za ubežnika, ki je zračno plovilo sovražne JLA tisti dan spreminjal v prvi helikopter slovenske vojske. Ker je vasica preveč na odprtem, je gazela odletela najprej proti Goltem, in nazadnje pristala v Zavodnjah. Rad bi spoznal pilota, ki je takrat tvegal življenje za svojo domovino. S tveganjem je povezano vprašanje avtoritet v naši družbi.“ – tako je legendaren duhovnik Janez Turinek začel svojo pridigo pri maši za domovino, ki jo je daroval v tej isti cerkvi tam v Skornem tik pred nedavnim dnevom državnosti. Danes imajo v Sloveniji oblast tisti, ki ne premorejo niti narodne zavednosti niti ljubezni do domovine, za Slovenijo in Slovence jim v resnici sploh ni mar.    

    Vir: https://www.parkvojaskezgodovine.si/donacijo-diorame-prebega-gazele-leta-1991/ 

    Cerkev svetega Antona v naselju Skorno pri Šoštanju, pod katero je 28. junija 1991 med herojskim prebegom k slovenski teritorialni obrambi postala gazela, kot je v pričujoči pridigi opisal duhovnik Janez Turinek; vir: https://savinjska.kupujlokalno.si/katalog/detail/2121/111/cerkev-sv-antona

    “Apostol Pavel se v pismu Korinčanom (2 Kor 11) sprašuje o avtoritetah in »avtoritetah«. V Korint je namreč prišla skupina posameznikov, ki trdijo, da so »avtoriteta«! Certifikat naj bi dobili v Jeruzalemu. Da je ta skupina imela precejšen vpliv na Cerkev v Korintu, kaže dejstvo, da je Pavel velik del svojega pisma namenil vprašanju avtoritete v skupnosti. Kdo predstavlja avtoriteto? Navajeni smo, da je se pod pojmom avtoriteta pogosto radi skrivajo tisti, ki se prav pišejo, ali pa tisti, ki pripadajo »pravi« družbeni skupini, ali celo tisti, ki pravijo, da so na »pravi« strani zgodovine … Pavlova apostolska avtoriteta se je zelo razlikovala od vseh naštetih, ki so »avtoritete« zgolj na papirju. Razlika je v značaju in naravi avtoritete. Eno je avtoriteta, ki jo predstavlja Pavel, druga pa je pravzaprav avtoritarizem. Ko človek ljudem služi, jim nedvoumno pokaže, da jih ima rad, da mu je zanje mar, in to imenujemo svetopisemska avtoriteta. Nebiblični avtoritarizem pa ne išče ljubezni do ljudi, ampak bi rad gospodoval nad njimi, jih obremenjeval za svoje privilegije in spretno z njimi manipuliral, zlorabljal človeške potenciale za zadovoljevanje lastnih sebičnih interesov ozke skupine ljudi, kar pa je izraz arogance in narcisoidne ljubezni do samega sebe. Apostol Pavel ni nič kaj prijazen do teh ne značajskih likov. Pride do točke, ko si sname rokavice in zelo odkrito nagovori korintsko Cerkev, naj vendar ne tolerira več teh lažnih, kvazi »avtoritet«. Poznamo namreč pregovor: »Daj človeku oblast in videl boš, kakšen je.« Pred to skušnjavo nismo imuni niti v Cerkvi. Imeti avtoriteto zna biti zelo zapleten poklic, saj je vsaka vrsta avtoritete nagnjena k zlorabi. Za preprečevanje slednjega nam je dan eden od darov Svetega Duha, ki mu pravimo dar razločevanja; in ta je zelo potreben dar v Kristusovem telesu,“ je nadaljeval Janez Turinek, v tej fenomenalni pridigi, ki je živ odraz dogajanja v Sloveniji danes in presega okvir cerkve, zato je celotna vredna pozornosti. Tako zelo resnična in slikovita je vse tja do konca, ko prefinjeno zabije politično žebljico na glavico.

    - Advertisement -

    “Najbolj občudovanja vredna stvar, ki jo opazimo pri Jezusu v evangelijih, je ta: čeprav ima vso oblast v nebesih in na zemlji (prim. Mt 28,18), s to oblastjo nikoli ne manipulira z ljudmi. Nad njimi ne izvaja nobenih pritiskov, do njih je zelo obziren, nežen. Poglejmo samo primer apostola Tomaža, ki je dvomil v Jezusovo vstajenje. Ko se je Tomaž srečal z Vstalim Odrešenikom, ga Jezus ni zavrnil: »Poslušaj ti, Tomaž, si pa res en nebodigatreba. Da te ni sram, po vseh čudežih, ki si jih videl, kako si upaš še vedno dvomiti? Kaj je vendar narobe s teboj?« Namesto takšnih očitkov se je Jezus ponižal na Tomaževo raven in mu rekel: »Tomaž, poglej rane na mojih rokah, poglej rane na moji strani, poglej rane na mojih nogah. Daj mi roko in se dotakni mojih brazgotin. Prepričaj se, da sem to res jaz.« (prim. Jn 20,27). Še bolj se lahko čudimo, kako je bil Jezus obziren celo do svojega izdajalca Juda. Kljub temu, da je zanj vedel in bi lahko mirno rekel: »Fantje, Juda je tisti. Zgrabite ga. Odpeljite ga ven in ga pošteno prebutajte!« Vendar Jezus tega ni storil. Judu je dovolil, da se je odločil. Tudi Tomažu je po vstajenju dovolil, da se je odločil. Jezus ima vso oblast, ki je pa nikoli ne izvaja z avtoritarno platformo. Ljudem dopušča, da se zanj odločijo. Pride namreč trenutek soočanja z resnico, ko se je potrebno odločiti. In odločitev ZA, je mogoča le s pomočjo daru za razločevanje, ki ga je Tomaž premogel, Juda pa žal ne. Za ljubezen vedno pride trenutek resnice. Evangelij zelo preprosto predstavi ljubezen in resnico z Jezusovimi besedami: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5) oziroma »če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi«. (Jn 6,53). Sveto obhajilo namreč omogoča ljubezen do Boga in do ljudi. Po vsej logiki bi nam moralo vedno zmanjkati svetega obhajila, ker bi se ob tem spoznanju ljudje zagrebli za to nebeško zdravilo za telo in dušo,” je tankočutno razložil Janez Turinek, ki ni le dušni pastir, ki gane človeška srca, temveč tudi družbenokritično pero in iskriv dolgoleten kolumnist revije Reporter. Tam sem ga prvič srečala, nekoč sva oba bila sodelavca Reporterja.

    Janez Turinek med mašo za domovino 26. decembra 2024 v župnijski cerkvi svetega Martina v Velenju; vir: https://x.com/Slovenec1994047/status/1872562954211835940

    Duhovnik Janez Turinek …; vir: https://x.com/Turinek

    “So pa v prvi Cerkvi imeli čisto preprost način prepoznavanja avtoritet, pravih prerokov od lažnih. V spisu Didahe beremo, da je potujoči pridigar, ki je ostal več kot dva dni, bil že označen za lažnega preroka, ker je hotel izkoristiti gostoljubje in bi rad manipuliral s skupnostjo, živel bi rad na njihov račun. Hrvati temu rečejo »svakog gosta ima dva dana dosta«. Vsak, ki izkorišča gostoljubje za lastne privilegije, ni pravi. Kako zelo pragmatično so gledali na stvari. V Korintu je cerkvena skupnost tolerirala nekaj, kar za njo ni bilo dobro, kar jo je izčrpavalo. Apostol Janez pravi: »Ljubljeni, preizkušajte duhove! Ne verjemite vsakemu duhu, preizkušajte duhove, da vidite, ali so od Boga. Kajti veliko lažnih prerokov je prišlo na svet …(1 Jn 4,1),” Janezova pridiga elegantno zrcali zdajšnjo sliko Slovenije, v kateri mrgoli lažnih prerokov in lažnih avtoritet, ki pa žal imajo veliko ali enormno moč. Začnejo se z blefersko-lažnivim predsednikom vlade dr. Robertom Golobom in njegovo vladno kliko, nadaljujejo s koruptno sodnijo in kriminalnimi sodniki, ki Slovencem vneto jemljejo celo poslovno sposobnost, s čimer jih oropajo vseh državljanskih pravic, človeškega dostojanstva in tudi vsega njihovega premoženja, neustavno in nezakonito.

    BOJIJO SE NARODA!

    “Pavel Cerkev predstavi kot telo (prim. 1 Kor 12,12-30). V telesu najdemo tudi jetra, ki filtrira strupe. Ljudje, ki imajo dar razločevanja, so nekakšna duhovna jetra v naši družbi. Tukaj so zato, da filtrirajo strupene pojave v naši družbi. Imajo dar razsodnosti, ki je redka kvaliteta dandanašnjih dni. Naj nam ne bo nerodno, če imamo v družbi, v kateri živimo, funkcijo jeter, to je čudovit, očiščevalen, močan dar od Boga.” – Janezove besede v pridigi, ki odzvanjajo. Enako kot tiste, s katerimi mi je po slovesnosti v spomin na žrtve komunističnega nasilja 16. maja letos v Ljubljani, ko sem na neizmerno tragičnem prizorišču s svečami naključno trčila vanj, odgovoril, da upanje še obstaja – nedvomno – zagotovo, za Slovenijo! Ne bo šlo vse k vragu, sploh ne. Ko to pove »Turinek«, pozabiš vdihniti – zaupaš, verjameš. Preroku, pravemu.

    KER SMO LJUDJE – 16. MAJA OB 21.00

    “Pavel priznava, da ni retorično izurjen, ima pa rabinsko izobrazbo, odlikuje ga izjemno poznavanje Svetega Pisma. Ob srečanju s Kristusom v Damasku postane vsebinsko prepričljiv apostolski pričevalec številka ena. Danes in vedno lahko ločimo prave preroke od lažnih tako, da poslušamo vsebino, in se ne oziramo na slog. Ko vidimo nekoga, ki mu ni pomembna vsebina oziroma ki beži pred vsebinskimi vprašanji, ko mu je pomembna le predstava za javnost, že vemo, v katerem grmu tiči zajec. Apostol Pavel priznava, da nima stila, pove pa vsebinsko bistvo, in to na način, da nas približa Resnici. Ko je prišel v Korint, je imel poklic izdelovalca šotorov. Tam je spoznal po profesionalni plati Akvila in Priscilo, ki sta bila prav tako izdelovalca šotorov. Srečal ju je v sinagogi in z njima vzpostavil odnos zaupanja. Ker je živel od lastnih prihodkov, so ga lažni apostoli obtoževali, da bi se kot pravi apostol moral pustiti nagraditi in uživati nad privilegiji, ki so mu po, ne vemo kakšni, logiki pripadali, pa jih je zavrnil. Spin, ki so ga koristoljubneži vnesli kot dvom o Pavlovi apostolski avtoriteti med korintske kristjane, se je glasil nekako takole: »Korinčani, dejstvo, da Pavel od vas ni hotel vzeti denarja, kaže na to, da je prevarant!« Temu danes rečemo fake news. Pavlova obramba svojega lastnega dobrega imena pred temi samozvanimi avtoritetami je takšna, da jim Pavel pokaže ogledalo in jih razkrinka. Ko v družbi nastopijo lažni preroki, v soju medijskih žarometov, ne pravijo »Živijo, tukaj smo zato, da vas malo peljemo naokoli!« Ne, oni pridejo kot Rdeča Kapica k babici, nosijo maske, prihajajo kot grabežljivi volkovi, ki danes operirajo s polresnicami in z lažmi … Pavel jim strga masko z obrazov in jim da vedeti, da mu ne morejo tako poceni jemati dobrega imena. Našteje vse, kar je prestal kot apostol; pokaže, da je veliko pretrpel: od judov je bil petkrat prebičan, vsakič dobil enega manj kot 40 udarcev, zato da je bilo vse v skladu z njihovo ustavo in zakoni. Zaradi petih udarcev, ki jih ni prejel, bi jih moral imeti za usmiljene. Trikrat so ga pretepli s palicami. Enkrat je bil zadet od kamnov. Trikrat je doživel brodolom. Šel je skozi neštevilne nevarnosti, njegovo življenje je po srečanju z Jezusom postalo povsod ogroženo. Če so se prišleki iz Jeruzalema sklicevali na poverilna pisma stricev iz ozadja, je apostol Pavel pokazal na svoje reference: poleg vsega fizičnega trpljenja ga je spremljala še velika srčna bolečina in skrb za vse Cerkve. Zato vsem, ki danes iščete sodelavce za skupno dobro, tako v Cerkvi kot v državi, Gospod govori isto, kot je govoril Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo zunanjost, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.« (prim. 1 Sam 16,7). Ko iščeš človeka za katerokoli stvar, glej na njegove brazgotine. Pavel bi dejal: »Poglejte moje reference: poglejte to brazgotino, pa ono brazgotino in to brazgotino …,” je v pridigi mojstrsko razložil Janez Turinek, ki zna povedati tako, da se te dotakne – človeško, globoko, v duši. Tako, da te prepriča. Tudi jaz sem mu verjela – (celo) to, da obstaja upanje, za Slovenijo. In da se nam bodo vremena zdanila, pa tudi zjasnila – nam, Slovencem, tu v Sloveniji.

    “Jezus nam je napovedal, da bomo na svetu imeli stisko, toda bodimo pogumni: On je svet premagal. (prim. Jn 16,33) Preganjanje doživljajo kristjani v Damasku in kristjani so doživljali preganjanje v Sloveniji. Računati moramo na to, da pač nas ne bodo vsi ljubili zaradi Jezusovega imena. Prej se bomo sprijaznili s tem, lažje nam bo, bolj bomo glasniki pristnega evangeljskega veselja in upanja v naši domovini, ki je solzna dolina. Ko pride do brazgotine, bomo rekli: »Aleluja, še ena brazgotina, še ena rana za Božjo slavo.« Pavel je šel naravnost naprej, ne da bi se oziral na pse, ki so lajali vanj ob poti. Ljubil je Korinčane in voljno je trpel za Kristusa. Slovenija je kot ena majhna vas, zato velja tudi: »Nihče ni prerok v svojem domačem kraju.” (prim. Mr 6,4) Tako je končal – tisto fenomenalno pridigo 20. junija, Janez Turinek, danes vikar župnije Velenje. In zaveden Slovenec, ki ljubi svojo domovino, kar iskreno izkazuje – z njim z veseljem skočiš na kavo, s posebnim zanimanjem lačno prisluhneš njegovi pridigi. Če si kristjan, od njega prejmeš tudi sveto hostijo in sproti kakšno rečeš z Jezusom, ki je marsikomu idol ali najboljši prijatelj. Cerkev stoji na prenekaterem slovenskem hribu, cerkve so globoka značilnost Slovenije, ki je ni mogoče zatajiti, pa če Kučan in »ta rdeči« ali »ta svobodni« še tako tolčejo po narodu. Cerkve so ikona Slovenije – duhovna, narodna, kulturna, geografska, verska, ljudska.


    In, ja, spomnim se, kako me je presunil tisti njegov tvit, ko sem ga takrat davno decembra 2020 prebrala prvič … tisti s tisto globoko, nadčloveško modrostjo … tisti o nezaslišanih strahotnih strahotah:

     

    Pilot (iz) gazele, ki si ga duhovnik Janez Turinek želi spoznati, kot je razkril na začetku pričujoče pridige ali homilije, je pilot major Jože Kalan, v usodnih dneh takrat junija leta 1991 pilot in kapetan 1. stopnje JLA, z njim pa je letel letalski tehnik Bogo Šuštar, zastavnik 1. stopnje JLA. Njun prebeg iz JLA k slovenski teritorialni obrambi 28. junija 1991 je bil skrajno herojski, z njim sta tvegala lastni življenji, zavestno in junaško. Svoja življenja so takrat tvegali tudi vsi vojaki slovenske teritorialne obrambe in zavedni domačini, ki so ta prebegli helikopter in njegovo posadko zatem pogumno skrivali. Ta herojski prebeg z gazelo JLA v e-Enciklopediji slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti osvetljuje živ opis Tomaža Kladnika, citat: 

    25. junija so brniški helikopterski oddelek JLA preselili v vojašnico Šentvid. Med njimi je bil tudi tisti, pri katerem sta posadko sestavljala pilot, kapetan 1. stopnje Jože Kalan, in letalski tehnik, zastavnik 1. stopnje Bogo Šuštar, saj baza na Brniku naj ne bila dovolj varna. 27. junija sta bila prerazporejena v Maribor, torej bi bila podrejena 31. korpusu. Po prihodu v Maribor sta začela razmišljati, kako in kam pobegniti. Pilot Jože Kalan se tistega dne spominja takole:

    »Sva pred helikopterjem. Helikopter je pregledan. Bogo mi da knjižico: »A, boš podpisal?« »A, vpišem, da beživa?« »Ni treba, če nama je usojeno bova preživela,« in nadaljuje, »trdno sva se pripasala. Vzpostavil sem zvezo z Oštirjem, ki mi je dovolil vzlet. Povedal sem mu, da grem prvo na majhni višini do ambulante, s tem pa sem hotel pridobiti vsaj 200 metrov prostora preko stadiona, da bom razvil maksimalno možno hitrost. Ko sem prišel do ambulante sem Oštirju /načelnik štaba korpusa/ javil, da je mesto za pristanek neustrezno in da grem na drugo stran proti garažam, kjer sva si prej izmislila teren, kamor naj bi helikopter parkirala. Tudi to mi je naveličan odobril. Začelo se je. Gas sem dal do polnega, pridobival hitrost, tako da sem imel do konca stadiona skoraj že maksimalno hitrost. Približevala se je ograja vojašnice, dvignil sem korektivno palico tako, da sva začela pridobivati višino za preskok preko ograje. Pričakoval sem, da naju bodo začeli obstreljevati.«116

    Vendar se to ni zgodilo. Helikopter je z največjo možno hitrostjo preletel nizek blok in odletel naprej proti Avstriji. Nekaj minut pred državno mejo je zavil levo in letel proti Pohorju. Pilot Jože Kalan o tem pravi: »Na majhni višini, z maksimalno hitrostjo sva se bližala Rogli. Rogla je bila prva točka, ki sem si jo zamislil za pristanek. Med pristankom sva nekega mimoidočega priklicala do helikopterja, kamor je prišel s strahom, ker je imel helikopter še kar jugoslovansko zvezdo … Dopovedala sva mu, da beživa in ga prosila naj obvesti policijo in TO naj na ta helikopter na streljajo. Nadaljevala sva pot proti Goltem. Nad Goltemi sva kratko zaokrožila, izbral sem teren za pristanek … Pristal sem na minimalnem terenu. Helikopter sva ugasnila in počasi začela sestopati proti hotelu. Stopnice so se vlekle, ni jih hotelo biti konec. Okoli je vladal popoln mir … Nisva vedela, kaj naju čaka. Prvi, ki nama je prišel nasproti, se je pokazalo, da je naš človek, Slovenec, in tudi on se je razveselil, ko naju je slišal, da sva govorila slovensko.«117

    To je bil stotnik Slavko Korenič, pomočnik poveljnika 89. ObmŠTO Velenje, ki mu je nekaj trenutkov pozneje v restavraciji hotela na Golteh pilot Jože Kalan predal helikopter Gazela. Po prihodu večje skupine TO, zadolžene za varovanje helikopterja, so tega zamaskirali, pilota Jožeta Kalana in letalskega tehnika Boga Šuštarja pa odpeljali na policijsko postajo v Mozirje. Tam ju je čakalo zaslišanje, po katerem sta podpisala prestopni izjavi. 8. julija 1991 so Kalanu odobrili navzočnost v bližini helikopterja, da bi lahko z njim odletel naprej, če bi ga odkrili. Takrat so helikopter tudi prebarvali, nanj narisali slovenski grb in izpisali TO-001 Velenje. Helikopter so po tem prestavili na Smrekovec, vendar so ga od tam umaknili zaradi informacije o razkritju. Premestili so ga na Rezaničnikovo kmetijo, tam je ostal teden dni, nato so ga premaknili na dokončno lokacijo v Zavodnje nad Šoštanjem, kjer so ga hranili v strojni lopi kmetije Žohar vse do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Gazela SA-341 je zdaj kot muzejski eksponat Vojaškega muzeja Slovenske vojske razstavljena v Letalski bazi Slovenske vojske v Cerkljah na Dolenjskem.

    – konec citata. Spodaj so izvirne fotografije iz pričujoče smrtno nevarne operacije – ker izvirnih informativnih napisov pod temi zgodovinskimi fotografijami nikakor ni mogoče vnesti ali prenesti sem pod te fotografije, jih lahko vsakdo prebere na izvirnem spletnem naslovu: http://veterani-sostanj.si/index.php?view=detail&id=260&option=com_joomgallery&Itemid=59#joomimg     

     

    »Za novonastajajoče vojaško letalstvo samostojne Slovenije je bil najpomembnejši mejnik prebeg pilota kapetana 1. razreda Jožeta Kalana in letalskega tehnika zastavnika 1. razreda Boga Šuštarja s helikopterjem gazela iz mariborske vojašnice JLA k slovenski TO 28. junija 1991.  Helikopter gazela so najprej uporabljali za šolanje pilotov in prevoze, od leta 1996 pa je stal kot spomenik na vhodu v letslsko bazo na Brniku. Zaradi posledic vremenskih razmer in dotrajanosti materiala so go lani v SV v sedmih mesecih celovito obnovili. Z uspešno obnovo so poustvarili podobo helikopterja, ki ostaja pomemben dokument časa in dogajanja, povezanega z osamosvajanjem Slovenije,« razlaga Matjaž Ravbar v strokovnem poročilu, objavljenem na spletnem naslovu https://www.paluba.info/smf/index.php?topic=6481.75;wap2

    »Helikopter gazelle SA-341 (HO-42) s serijsko številko JVL 12660 je bil izdelan leta 1979 ter bil 1981 dodeljen letalski enoti na Brniku, in sicer 894. helikopterski eskadrilji za izvidovanje in zveze. Od 27. junija 1991 sta bila pilot, kapetana 1. razreda Jože Kalan in letalski tehnik, zastavnik 1. razreda Bogo Šuštar s helikopterjem nastanjena v mariborski vojašnici, njuna naloga je bila izvidovanje ob slovensko-hrvaški meji. 28. junija 1991 sta s helikopterjem prebegnila iz JLA in se najprej odpravila na Golte, kjer so helikopterju tudi prebarvali oznake JVL in jih nadomestili z oznakami TO-001 Velenje ter dodali slovenski grb in znak TO, nato so ga imeli hranjenega na kmetijah Rezoničnik in Žohar pod Smrekovcem. Leta 1992 so helikopter vpisali v civilni register z oznako SL-HAA in ga ob tej priložnosti tudi prebarvali v civilno barvno shemo. Helikopter je 15. brigada VL uporabljala za šolanje in prevoz potnikov. 21. junija 1994 je prišlo do nesreče, po kateri so ga restavrirali in leta 1996 postavili kot spomenik na vhodu v letalsko bazo na Brniku.

    Prebeg iz JLA v TO
    Helikopter gazela (gazelle SA-341/342) je večnamenski lahki helikopter, namenjen predvsem izvidovanju, šolanju in tudi protioklepnemu delovanju. V tovarni Soko v Mostarju se je leta 1977 začela licenčna proizvodnja plovil HO-42, HI-42 hera, HS-42, NH-42M gama in HO-45 gama. Helikopter gazelle SA-341 (HO-42) s serijsko številko JVL 12660 je bil izdelan leta 1979 in bil 1981 dodeljen letalski enoti na Brniku, in sicer 894. helikopterski eskadrilji za izvidovanje in zveze. Od 27. Junija 1991 sta bila Jože Kalan in Bogo Šuštar s helikopterjem nastanjena v mariborski vojašnici, namen pa je bil izvidovanje ob slovensko-hrvaški meji. 28. junija 1991 sta s helikopterjem prebegnila iz JLA in se najprej odpravila na Golte, kjer so helikopterju tudi prebarvali oznake JVL in jih nadomestili z oznakami TO-001 Velenje ter dodali slovenski grb in znak TO, nato so ga imeli hranjenega na kmetijah Rezoničnik in Žohar pod Smrekovcem. /…/

    Helikopter zaradi dotrajanosti prenovili.
    Zaradi vpliva vremenskih razmer  in dotrajanosti materiala je bil helikopter v slabem stanju, zato so se odločili, da ga bodo obnovili in tudi prebarvali v barvno shemo TO-001 Velenje. Helikopter je postal eden izmed simbolov vojne za osamosvojitev Slovenije in ga je treba ohraniti v čim bolj izvirnem stanju, da bo prihodnjim rodovom na voljo kot materialni dokaz nastajanja samostojne države. Z uspešno obnovo smo poustvarili podobo helikopterja kot dokument časa in dogajanja, povezanega z osamosvajanjem Slovenije. Najprej je bilo treba ugotoviti stopnje ohranjenosti helikopterja in pripraviti načrt za obnovo. Junija 2008 smo pregledali helikopter in s pomočjo IPC (Illustrated Parts Catalog) naredili seznam manjkajočih in dotrajanih delov. Po pregledu smo določili opravila, ki jih je bilo mogoče začeti opravljati takoj, na primer obnovo notranjih prevlek, barvni odtenek pa smo določili na podlagi videoposnetkov, obnovo vratnih stekel, ščitnika za zunanji termometer in dveh stranskih indikatorskih svetilk. Hkrati smo nekatere dele naročili pri Eurocopterju, nekatere dele pa smo popravili v tehnični delavnici.  Poleg tega smo se odločili za čimprejšnjo prestavitev helikopterja pod streho, da smo ga zaščitili pred vremenskimi razmerami. Tako smo avgusta lani dvignili helikopter s podstavka in ga prestavili v garažo v letalsko bazo na Brniku. Naslednji teden so bile obnovljene hidravlične cevke na repu in opravljeno še nekaj manjših del. Takrat smo helikopter tudi prestavili v delavnico Alojza Potočnika v Stražišču pri Kranju, kjer je potekala nadaljnja obnova. Iz helikopterja smo odstranili vsa stekla, armaturno ploščo in notranjost ter ga pripravili za barvanje.

    Obnova končana v dobrega pol leta.
    Pred obnovo je bila na repnem delu helikopterja le nepravilna antena. Na njeno mesto oziroma za to namenjen nastavek je bilo treba namestiti avtentično anteno VHF arnic proizvajalca Collins. Več dela je bilo z anteno ASA proizvajalca Elektrovod, saj jo je bilo treba pred namestitvijo prilagoditi originalu. Zaradi dolgotrajne izpostavljenosti pleksi stekla vremenskim razmeram in predvsem sončnim UV-žarkom so bile zelo poškodovane vse steklene površine na zračnem plovilu. Najbolj so bila uničena stekla na jugu, torej na desni strani helikopterja. Leta 1996 pri prvi obnovi so bila prva stekla začasno vstavljena in kar zalepljena na plovilo. Pri snemanju stekel jih je bilo zato treba razbiti, da smo jih lahko zamenjali. Ob vgradnji novih stekel jih je bilo treba obrusiti, da so bila primerna za helikopter. Obnova je trajala sedem mesecev, obnovitvena dela pa so bila opravljena v petih mesecih.

    Viri:
    Ukaz načelnika GŠSV, št. 624-3/2008-16. Poročilo o barvanju zrakoplova soko SA-31 (HO-42) gazelle v shemi TO-001 Velenje.
    Arhiv Vojaškega muzeja SV. Besedilo: Matjaž Ravbar, Vojaški muzej SV«

    Vir: http://www.sostanj.zvvs.si/files/11000/05-A/vir_slovenska_vojska_dokumentarno_igrani_film_prebegu_z_gazelo.pdf

     

    Še ena sveta maša za Slovenijo, na katero smo povabljeni vsi – nocoj 8. julija 2025 ob 18.30 bo v ljubljanski stolnici:

    NOCOJ BO MAŠA OB 34-LETNICI ZMAGE

     

    Naslovna grafika, vir: umetna inteligenca za Dosje.

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Eneriz logo

    Zadnje objave

    SLOVENSKA TELEVIZIJA JE TRUPLO

    NOCOJ BO MAŠA OB 34-LETNICI ZMAGE

    KUČAN NAM GA NENEHNO VTIKA

    BOJIJO SE NARODA!

    HODIJO PO POTI NEZASLIŠANIH ZLOČINOV

    DRŽAVA SE NORČUJE IZ DRŽAVLJANOV

    NAJPREJ SO PRIŠLI …

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM NA TRR: skenirajte z bančno aplikacijo in nakažite.

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Prejšnji članek
    NOCOJ BO MAŠA OB 34-LETNICI ZMAGE
    Naslednji članek
    SLOVENSKA TELEVIZIJA JE TRUPLO

    Sorodne objave

    NAPIŠI(TE) KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

    Dosje

    – spletni medij samostojne novinarke Mojce Vočko, ki je tudi njegova odgovorna urednica. Pod številko 105 je od 20. 12. 2002 vpisana v razvid samostojnih novinarjev pri Ministrstvu za kulturo RS. Kot članica Sindikata novinarjev Slovenije poseduje mednarodno novinarsko izkaznico IFJ.

    Stik z odgovorno urednico

    Arhiv

    Copyright © 2021 DOSJE. Vse pravice pridržane.