Kadar je parazit ogrožen v svoji osnovni dejavnosti, ki je kajpada parazitiranje, dvigne svoj notranji konflikt na družbeno raven (ga projicira navzven)! Zato se zdaj vsi ukvarjamo samo z njim, in z reševanjem NJEGOVE problematike.
On lastne težave sploh ne rešuje, saj jo predstavi kot našo težavo!
On lastne težave ne rešuje neposredno, temveč posredno, preko nas. Mi mu jo rešujemo. Neposredno jo rešuje samo tedaj, če mi izkažemo neubogljivost. Potem Parazit poseže neposredno in težavo odstrani. Mi smo težava – nas odstrani! Parazit samo pazi na kontekst, v katerem mu rešujemo njegov problem. Kontekst mora namreč vedno ostajati njegov, kajti v njegovem kontekstu je vse opravičljivo (za nazaj in vnaprej), karkoli Parazit stori.
Tudi če žre žive ljudi, je to v njegovem kontekstu ne le razumljivo, temveč tudi edino pravilno. Vse je samo stvar interpretacije, Resnica je stvar interpretiranja resnice! O ostalem bomo že kako.
Parazit se ne zaveda, da je napadel telo, prepričan je, da on telo vzdržuje in da brez njega telo ne bi preživelo. Zato na telo, ki ga izčrpava in na katerem parazitira, gleda zviška! Kot se za parazita tudi spodobi. Če se telo slabo počuti, nikoli ni krivda na njegovi strani, temveč je po uradni interpretaciji s telesom nekaj narobe. Telo naj zato samo poskrbi za zdravje. Zdravje v tem primeru pomeni samo Parazitovo dobro počutje, in je potemtakem Parazitovo dobro zdravje. Izrablja in porablja se telo, ne Parazit!
Parazit je večen. I posle Tita Tito. Ta teza sicer stoji na eni nogi, ampak to ni važno, važno je, da stoji. Če se nagne, ga pa malo podpremo. Za podpiranje gre vse več d’narja in včasih nam ga kapitalisti posodijo, ker podpiranje dosti stane.
Na nek način bi lahko celo razumeli, da je telo Parazitova “bolezen” (in slabo počutje), Parazit pa dohtar. Patriotizem je pa zaščitni sistem, ki skrbi, da se telo ne naleze tujih parazitov, ki niso kompatibilni z domačim Parazitom.
Že res, da si po nekaterih teorijah in praktičnih izkušnjah organizem celo opomore, če zamenja parazita, ampak to je samo navidezno in začasno. Dobro počutje je sploh začasno! Zato poznamo “zgodovinska” obdobja (faze razvoja), ki so pa začasna. Ko se eno obdobje konča, se takoj drugo začne. Vsa pa so zgodovinska!
Normalen organizem se dobro počuti le, ko je doma in služi domačemu Parazitu. Navajen je njegovih strupov za redčenje krvi, da ta lažje teče. Takrat se šele zave, kako pomembna, patriotska in globoka je fraza:
Tukaj smo mi doma!
P. S.:
Morda bi za boljšo ilustracijo problema dodal še tole.
Če staro telo ne služi več Parazitu, potem Parazit uvozi “novo” telo – takšno, ki mu bo služilo vsaj začasno.
Kajti, če se je zmotil v oceni … in mu “novo” telo ne bo služilo, ker ima svoje interese, bo Parazit skušal zopet aktivirati “staro” telo, da se bori zanj proti “novemu” telesu, ki Parazitu ne služi in ga to ogroža! Tu se potem ponovi igrica “moj problem je vaš problem!” Ali: moje zdravje je tvoje zdravje, moje dobro počutje je tvoje dobro počutje …
Pri izvedbi tega “staro” telo ponosno crkuje za domovino, kar Parazita razveseljuje, saj je zanj patriotizem najpomembnejši produkt, ki ga sproti naserje v industrijskih količinah in pomeni strup (kot vitamin C, ki razredči kri, da lažje teče), direktno v kri žrtve, ki ji bo sesal kri.
A če staro telo tokrat ne nasede (Sloven’c zmeri nasede!), no, denimo, da ne nasede, temveč staro telo, zdaj že vajeno vsega, presodi, da ne potrebuje parazitov, ne starih ne novih – potem Parazit crkne!
Naslovna FOTO: dr. Robert Golob, trenutni PV Slovenije; vir: https://twitter.com/inforstar/status/1751897977260474642/photo/1