Pri Založbi Planet je izšla knjiga Odločitev za ljubezen, v kateri je avtorica Sara Zupan zbrala sto pričevanj slovenskih vegank in veganov. Ljudje, ki so se opogumili in se izpostavili za namen te knjige, predstavljajo majhen delček v mozaiku najbolj rastočega gibanja na svetu ta hip. In vendar je vsak od njih izjemno pomemben.
»Idejo za pričujočo knjigo sem dobila sredi poletja 2019. Razmišljala sem, da bi bil že čas, da bi nekdo malce razbil ta večni mit o čudnih veganih, ki so podhranjeni, anoreksični, skoraj prosojni od samega pomanjkanja, po drugi strani pa fanatični, agresivni, vsiljivi, napadalni in malodane nori. Pomislila sem, da bi bilo dobro zbrati osebna pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način, in tako prikazati, kakšni so vegani v resnici. Kako razmišljajo, kaj in kako jedo, zakaj tako jedo. Sicer bi ta skupina ljudi še vedno predstavljala samo majhen izsek, le delček vseh veganov v Sloveniji (da ne govorimo o svetu), pa vendar je običajno tako, da lahko že nekaj posameznikov kar dobro predstavlja večino,« je povedala Sara Zupan, avtorica knjige, v kateri lahko na ovitku preberemo: »So vegani neka posebna vrsta prežvekovalcev, ki jedo samo travo? So nekaj vmes med ljudmi in živalmi? So bledi, anemični, anoreksični pol-ljudje, pol-zombiji? So čudaki, nasilneži, vsiljivci, morilci ubogih nedolžnih rastlin? Ne! Vegani so ljudje kot vsi, ljudje kot ti in jaz. Od drugih se ločijo le po tem, da jim ni vseeno. Ločijo se po tem, da so odprli srce, vklopili možgane in začeli razmišljati z njimi – zato jih namreč imajo. Vegani preprosto ne dovolijo drugim, da bi mislili in odločali namesto njih. V sebi so prebudili sočutje, empatijo – najvišjo človeško odliko. Zato nočejo več podpirati nasilja in izkoriščanja, namesto tega hočejo ljubezen in mir. Vse to se začne – na krožniku.«
Še nekaj odlomkov iz knjige:
Če želimo videti človeško zlo v njegovi najhujši in najbolj potencirani obliki, je dovolj, da obiščemo najbližjo klavnico. (Sicer nas ne bodo spustili noter, pa vseeno.) Nenazadnje lahko rečemo, da vse temeljno zlo s strani človeka prihaja od tam: tudi nacisti so navdih za koncentracijska taborišča dobili v klavnicah. O tem podrobno piše Charles Patterson v knjigi Večna Treblinka.
Zavedati se moramo predvsem nečesa: sistemu, v katerem živimo, ni v interesu, da bi vsi ljudje postali vegani. Nikakor ne. Na račun prehranjevanja z mesom in živalskimi izločki nekateri, zlasti farmacija, ustvarjajo enormne dobičke. Lahko si samo predstavljamo, kakšen kolaps bi doživeli vsi tisti, ki živijo in ustvarjajo dobičke na račun živali in bolnih ljudi zaradi prehranjevanja s preveč živalske hrane.
Medicina je v pesti farmacevtske industrije ali, kot pravi Campbell, »spi z njo v isti postelji«, zato od zdravnikov na splošno ne pričakujte niti resnice niti kakršnega koli razumevanja, če se boste odločili svoje zdravje vzeti v svoje roke. Takšni pacienti so za medicino in farmacevtsko industrijo namreč strašno nevarni. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi se vsi ljudje na svetu vzeli v roke, se začeli ravnati po navodilih enega prvih zdravnikov, Hipokrata (od katerega prihaja znani rek »Naj bo hrana tvoje zdravilo in tvoje zdravilo tvoja hrana«), in se pozdravili s pomočjo pravilne prehrane. Kaj bi potem počeli medicina in farmacija – resnično, kaj? Zdaj sta onidve tisti, ki vas držita na povodcu.
Imejte v mislih, da študij medicine temi prehrane – najpomembnejši temi, ko gre za zdravje in bolezni – ne posveča skoraj nobene pozornosti. Dovolila si bom zapisati stavek, zaradi katerega me bo mogoče kdo hotel linčati, pa ne zato, ker ne bi bil resničen, ampak zato, ker je še preveč resničen. Ta stavek se glasi: povprečen vegan ve o zdravi prehrani več kot večina zdravnikov.
Bodimo iskreni in si priznajmo: noben normalen, psihično zdrav človek ne podpira mučenja, izkoriščanja in ubijanja živali. Nihče ne misli, da je to nekaj, kar je dobro in pravilno. Kar pomeni, da je vsak psihično zdrav človek v svojem bistvu že vegan. Preprosto zato, ker gre pri veganstvu najprej za način mišljenja. Način prehranjevanja je zgolj implikacija načina razmišljanja.
Pozabili smo, da so živali žive, imamo jih za stroje, ki so tu samo zato, da služijo nam. S tem, ko smo živali ponižali na raven strojev, smo isto naredili tudi s sabo. Da sploh lahko postopamo z živalmi na takšen način, kot to počnemo dandanes, ne moremo biti čuteča, sočutna bitja. Lahko smo samo stroji, roboti, razčlovečene kreature, ki so v sebi mrtve. Še s svojimi napravami, ki jih uporabljamo vsakodnevno v gospodinjstvu in drugod, ravnamo veliko bolje kot z živalmi. Ker se bojimo, da bi se pokvarile, če bi jih brcali in pretepali.
Na tem planetu smo skupaj z drugimi bitji in nimamo nobene pravice, da si bitja drugih vrst podredimo in jih zasužnjimo. Vsakršen zločin nad naravo terja posledice. Če tisti rek »Vse se vrača, vse se plača« drži, kaj potem lahko pričakujemo? Kaj bomo dobili v zameno za nepopisno trpljenje, ki ga povzročamo živalim že toliko časa, vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo dneva in noči?
Dokler ješ meso in živalske izdelke, si neločljiv del tega peklenskega kroga izkoriščanja in mučenja in se tega največkrat sploh ne zavedaš. Deluješ kot stroj, ki se o ničemer ne sprašuje, temveč samo jemlje, prežvekuje, prebavlja in seva zaužito nasilje. Ko iz tega kroga izstopiš, ko nasilja in trpljenja, ki ga vsebujejo meso in živalski izdelki, ne vnašaš več vase, ne moreš več delovati kot stroj. Takrat se zbudiš. (Sara Zupan)
Hvaležna sem, da sem prišla do spoznanja – četudi pozno, pri triintridesetih –, da je veganstvo moralna osnova in da druge poti za človeka, ki želi živeti zares etično, ni. To je način življenja, način razmišljanja. Je stopnja v evoluciji, stopnica navzgor, s katere ne moreš več nazaj dol – ne moreš in nočeš. (Sara Zupan)
Definitivno verjamem, da bi morali vsi ljudje postati vegani in da na ta način lahko pomagamo rešiti planet. Mislim, da nas bodo čez nekaj sto let imeli za divjake. Ne bodo mogli verjeti, da smo lahko jedli druga živa bitja, na nas bodo gledali podobno kot mi danes gledamo na sežiganje »čarovnic«, sužnjelastništvo in kanibalizem. (Tanja Kolenc)
To spoznanje, da je čas za veganski način življenja, je prišlo spontano, intuitivno, nekje iz mene same. Kot da bi se v moji notranjosti ponovno prižgala luč, ki mi je osvetlila globlje zavedanje, da je skrajni čas, da preneham sodelovati v izkoriščanju živali. S prehodom na vegansko prehrano se mi je izboljšala odpornost telesa, nimam več bolečih menstruacij, imam več energije in regeneracija po večjih naporih in športnih aktivnostih je veliko boljša. (Jelena Dimitrijević)
Veganstvo pa ni le prehrana. V tem načinu življenja ne vidim niti ene slabe stvari in posledice so lahko le pozitivne, tako za dobrobit našega lastnega zdravja kot tudi za planet in nenazadnje za nepotrebno trpljenje in ubijanje živali. Ne morem verjeti, v kakšni zablodi živi 98–99 % človeštva in kako zelo smo zašli s poti, da povzročamo takšno gorje čutečim živim bitjem okoli nas. Popolnoma nepotrebno. Upam, da bomo kmalu prišli do pravih spoznanj in ustvarili boljši in lepši svet. (Mitja Senekovič)
Ni mi bilo jasno, kako lahko človek reče, da je ljubitelj živali, ima psa za ljubljenčka, istočasno pa je vsejed. Eno leto sem doma prikrivala vegetarijanstvo in meso od kosila nosila mačkam, saj sem vedela, da kot otrok v tej družini nimam možnosti izbire glede načina prehranjevanja. Čez čas sem zbrala pogum in se »izpostavila«. Seveda se ni dobro končalo. Vodilo je do tega, da sem si morala kot 14-letnica sama kuhati obroke. (Ana Čufer)
Začela sem gledati posnetke iz klavnic in zraven jokala. Družini sem povedala, da se mesa ne bom več dotaknila. Na začetku me seveda niso poslušali in mi niso verjeli, mislili so, da je to samo še ena najstniška muha. Potem je mama nekega dne podtaknila meso v joto in ko sem to ugotovila, sem začela jokati. Takrat je dojela, da mislim resno. Sedaj sem veganka nekaj mesecev. Res je, da sem še zelo mlada, sem pa tudi očeta spravila v veganstvo in dosegla pri mami, da mesa skoraj ne je več. (Katja Elender)
Nekega dne so prišli neki tipi in vprašali po nekaj najmlajših jagenjčkih. Bili so stari približno dva meseca. Meso mladičkov je najslajše, so rekli. Okamnel sem. Lastnik mi je ukazal, naj jih zakoljem eno uro pred prihodom naročnika. Jaz sem bil tisti, ki je moral to storiti. Še vedno slišim njihove krike, še vedno se spomnim, kako so me gledali. Niti poskušali niso zbežati. Sprva so najbrž mislili, da se bomo spet le igrali. V svojem spominu še vedno jasno vidim njihove solze. Dva tedna zatem so me poslali nazaj domov, k staršem. Nekaj mesecev kasneje, ko sem bil dva meseca zaposlen v klavnici, sem dvignil roke in razglasil, da nočem več ne ubijati ne jesti živali. (Dragoljub Blagojević)
Brez dvoma nosi veganstvo v sebi skoraj vsa semena, ki so potrebna za rešitev našega planeta. Veganstvo je v svojem bistvu kultura srca, je sočutje in ljubezen. In ni ga kraja, ki mu vse to ne bi prineslo miru in rešitve. (Gregor Vrhovnik)
Pogledal sem si posnetek, ki mi je spremenil življenje. To je bil posnetek Garyja Yourofskega, ki mi je odprl oči. Ko sem ga gledal, mi je postalo slabo. Nisem mogel verjeti samemu sebi, da mi lahko prizori mučenja živali povzročijo takšno nelagodje in tolikšen občutek nemoči. Dobesedno me je preplavila slabost, ulegel sem se na tla, dvignil noge v zrak in trajalo je nekaj časa, da sem prišel k sebi. To je bil odločilni trenutek. (Borut Birsa)
Upam, da bo svet postal v večji meri veganski, vsejedci pa bodo postali »čudna« manjšina. Verjamem namreč, da je odločitev za veganstvo odločilna za prihodnost našega planeta. (Lorena Žiković)
Če je kamelje mleko namenjeno kameljim mladičem in mačje mleko mačjim mladičem, od kod kar naenkrat logika, da kravje mleko pripada sesalcem človeške vrste? Ne dvomim, da je materinstvo nekaj, kar je prišla na ta svet izkusit večina ženskih duš, in da se matere po svojih najboljših močeh trudijo za dobrobit svojega otroka, samo zakaj je treba biti egoističen in pri tem gledati samo na lastno rit, živalske matere pa tega procesa totalno oropati? (Jackson Kriyatana)
Ekološko kmetijstvo zame ni nekaj novega. Z zemljo delam približno tako, kot je to nekoč počela moja babica, pa vendar moram danes uporabljati termine eko, bio, ekološko, plačevati ekološko kontrolo in certifikat. Če je večina današnjih kmetov šla po drugačni poti kmetovanja, po poti, s katero zastruplja in uničuje naravo ter proizvaja zastrupljeno hrano, ali ne bi bilo potem logično in pošteno, da bi se od njih zahtevalo oznake kot so: onesnaženo, zastrupljeno ali napis pred kmetijo »kmetija, ki onesnažuje in zastruplja«. Vsi tisti, ki se nismo dali zavesti modernemu uničevalskemu kmetijstvu, v tem primeru ne bi potrebovali nobenih posebnih napisov in certifikatov. (Stanko Valpatič)
Trudim se biti dober zgled pacientom, ki me o veganstvu pogosto sprašujejo. Veseli me, da so njihovi odzivi večinoma pozitivni. Kot zdravnik imam dolžnost, da ljudem pokažem, kaj je dobro in zdravo. Zdravniki tudi v tem smislu nosimo veliko odgovornost, saj nam ljudje zaupajo in nam verjamejo. (Dr. Goran Dubajić)
Na samem začetku smo v družini zdravo, rastlinsko prehrano uvedli zaradi zdravstvenih razlogov. Kronične bolezni kot so astma, bronhitis in slabokrvnost so popolnoma izginile v manj kot enem letu. Med preučevanjem raznih veganskih principov smo se zelo zgodaj soočili tudi s sočutjem do vseh živali in do pravice, ki jo kot živa bitja na Zemlji imajo. (Iza Sia Login)
Z nepravilnim prehranjevanjem se otrokom dela nepopravljiva škoda. Pravilna veganska prehrana je za otroke najbolj primerna. Moje mnenje je, da starši vegani veliko bolj poskrbijo za otrokovo zdravo prehranjevanje kot vsejedi starši. Veganski starši so neprimerno bolje informirani o zdravi prehrani. (Tamara Zupe)
Hudo je, ker je zasvojenost s hrano živalskega izvora tako huda. Zasvojenost z njo je hujša kot zasvojenost narkomanov z mamili in alkoholom! (Rajko Stropnik)
