Več

    RTV SLO JE ODVETNIŠKI DRUŽBI ČEFERIN NAKAZAL SKORAJ 300.000,00 EVROV – ZAKAJ?!

     

    Ob manevriranju informativnega programa Televizije Slovenija, ko vneto seka po uspešni in marljivi vladi PV Janeza Janše, pri čemer novinarske dolžnosti opravi (tudi) slabo, polovičarsko, malomarno in krši zakon o RTV Slovenija, novinarskemu poznavalcu med drugim pade pred oči kadrovanje ali izbira novinarjev za posamezne naloge na TV Slovenija. Konec 90-ih kot tudi po letu 2000 je bil zakoreninjen tale princip: čimljubši si uredniku/urednici ali čim dlje mu/ji zlezeš, toliko bolje zate – kot tudi “friendly” princip “ej, stari”. Tako je nekoč kadrovala npr. informativna oddaja Studio City – v njej so objavljali ali zanjo delali izbranci, ki so uredniku/urednici bili ljubi ali dragi ali všeč. Morda ni danes nič kaj drugače, pa čeprav tej TV-oddaji nekako ne pritiče več oznaka “kultna” kot v 90-ih. Zakaj danes kot paradni konj v njej nastopa denimo Muki – Filip Dobranić, ki ima s. p. Muki intelektualne storitve in svetovanje, hkrati pa je direktor zavoda Danes je nov dan, ki ima menda status NVO-ja v javnem interesu na področju razvoja informacijske družbe? Kot izkazuje Erar, aplikacija za prikaz porabe javnega denarja v RS, je Mukijevemu s. p. RTV Slovenija 17. 1. 2020 plačal(a) 780,00 evrov, kar je razdelano v šest nakazil po 130,00 evrov, dve od njih sta označeni kot “stroški”. Kakšni stroški? Na kakšni pravni podlagi? Zakaj šestkrat po 130,00 evrov v enem dnevu?

    Skrajno uredniško nestrokovnost dokazuje npr. angažiranje Anke Pirš Lucignano za TV-prispevek, v katerem je obdelovala Novo24 TV, Demokracijo, spletni magazin Časnik … Ta ista Anka je 9. maja 2016 na seji programskega sveta RTV Slovenija zagrizeno stala v prvi bojni vrsti, ki je protestno zahtevala: “SMRT JANŠIZMU, SVOBODA NARODU”, kot je pisalo na ogromnem transparentu, tik ob katerem je stala s prekrižanimi rokami, pred njim pa sta sedela direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj in direktor Radia Slovenija Miha Lampreht. Tudi ozirajoč se na slovarsko definicijo skovanke “janšizem” v SSKJ2, je zahteva “smrt janšizmu” zahteva po smrti Janeza Janše – leta 2016 predsednika največje opozicijske stranke – in po smrti njegovih podpornikov, privržencev politične usmeritve, ki jo zastopa, vodi. Novinar, ki se zavzema za navedeno ali to protestno zahteva, se zrcali v sintagmi družbenopolitični delavec, aktivist, kar pa se nikakor ne sklada z definicijo novinarske nepristranskosti, neodvisnosti. Ta(k) novinar ni neodvisen in nepristranski do Janeza Janše ali oseb, kakor koli povezanih z njim ali z “janšizmom”, kar se krasno kaže v prej omenjenem TV-prispevku Anke Pirš Lucignano, ki je iz zahteve “smrt janšizmu /…/” skočila v sovpadajočo “novinarsko” angažiranost … TV-prispevek z naslovom “Mediji v službi …”, v Tedniku objavljen 1. junija, je pripravila tako, da novinarska pristranskost, tendencioznost, intenca očrniti t. i. zasebne desničarske medije – Novo24 TV, Demokracijo, Časnik – iz njega seva(jo). V njegovem OFF-u je izrekla celo nekaj, kar sproža dvom v njeno novinarsko integriteto: “Oba sta člana Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev, ki pa splošnega novinarskega kodeksa ne priznava.” V resnici “splošnega novinarskega kodeksa” v Sloveniji sploh ni! Društvo novinarjev Slovenije je plasiralo svoj kodeks, Združenje novinarjev in publicistov svoj kodeks … Kot komentatorje je pred kamero preudarno postavila tiste, pri katerih je vnaprej jasno, da bodo udarili po zasebnih desnih medijih – med njimi celo kliničnega psihologa dr. Tristana Riglerja z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, sicer znanega po izmišljenih, potvorjenih (sodnoizvedenskih) kliničnopsiholoških kvazi mnenjih, čigar mentorica je bila t. i. zločinska psihiatrinja in sodna izvedenka prof. dr. Martina Breda Žmuc Tomori, dr. med., uradno evidentirana kot sodelavka UDBE/SDV. Izjave dveh napadenih intervjuvancev, Tomašiča in Biščka, je v montaži tako obrezala ali izrezala, da so poniknile v zrežirani celoti – cca. 10-minutno izjavo Borisa Tomašiča, direktorja Nova24 TV in voditelja TV-oddaje Kdo vam laže?, je sesekljala na celih 17 sekund, kot je dotični v sredo povedal v navedeni TV-oddaji. Krepko daljše so v TV-prispevku nastopale izjave elitno prvorazrednih, ki jih je novinarka Anka zavezniško-odvetniško vzela v bran: Teo Jarc, Niko Kovač, Zlatka – Zlatana Čordića, dr. Svetlano Slapšak … In glej ga zlomka: moj tvit, s katerim sem 23. aprila utemeljeno delila članek Nove24 TV z naslovom “Direktorica inštituta 8. marec Nika Kovač na TV SLO ustvarja lažen vtis, da je vlada pozabila na samozaposlene!”, je celih pet sekund kazala v kadru. Kot primer “zločina”, jasno. “Draga Anka, ki sem te tudi v redakciji Tednika sreč(ev)ala, kje si vendar bila leta 2012, ko je mene TV Slovenija nezaslišano odstrelila in so me zatem levi mediji ubijalsko masakrirali?! Kako si ob ubijanju novinarske kolegice lahko molčala – ali gledala vstran?”    

    Zakaj je Jelena Aščić kot urednica Tednika naveden TV-prispevek zaupala prav Anki? Zaradi odločne protestne drže “smrt janšizmu /…/” iz leta 2016? Glede na to, da pred leti ni bila redno zaposlena na RTV Slovenija, za TV Slovenija pa dela že več kot desetletje, je fascinantno, da javnega podatka o izplačilih njenih honorarjev, ki jih zagotovo ni bilo malo, na Erarju ni. Anka Pirš Lucignano je bila po uradnih podatkih pred leti samostojna novinarka (menda od leta 2008), pri čemer je ta izbris uradno evidentiran z 31. 12. 2015; zatem je imela s. p. Produkcija Anka Pirš Lucignano, pri katerem je vpis uradno evidentiran 9. 4. 2016, izbris pa s 30. 4. 2018 – za ta s. p. spletna stran Stop neplačniki navaja “promet” neznanega izvora v znesku 4.795,00 evrov za leto 2016, 5.000,00 evrov za leto 2017. Ker sem sama Anko na Televiziji Slovenija srečevala že pred več kot 15 leti, se upravičeno vprašam, kaj ali v čem je čarobni ključ, da se je celo večnost herojsko obdržala v hramu RTV Slovenija, ki naj bi se uradno ponašal z najvišjimi standardi, sama pa le-teh pri njej nisem opazila? No, če kdo poreče, da je ključ soustvarjanje dokumentarca slovensko-italijanske produkcije z naslovom Hči Camorre, premierno predvajanega lani, čigar scenaristka je Anka, to ne vzdrži. Sama sem na primer na TV Slovenija podpisala dva dolgometražna dokumentarna filma – kot scenaristka, režiserka, realizatorka leta 1998 40-minutni dokumentarec Kalvarija Hrastovec, ki je zatem RTV Slovenija zastopal na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, leta 1999 pa kot scenaristka in režiserka 30-minutni dokumentarec V objemu božjasti -, pa me je januarja 2012, medtem ko sem za Odmeve pripravljala svoj šesti TV-prispevek o korupciji v Unicefu Slovenija, TV Slovenija čez noč kriminalno odstrelila in sestrelila. Reference, znanje, sposobnosti torej niso ključ kadrovanja ali angažmajev (na) TV Slovenija …  Preseneča tudi to, da (R)TV Slovenija javnosti ne omogoča dostopa do (mojega) dokumentarnega filma z naslovom Kalvarija Hrastovec, ki je leta 1998 šokantno razkril, dokazal grozote Zavoda za živčno in duševno bolne Hrastovec-Trate, posledično pa je odletelo takratno vodstvo Zavoda – niti na MMC RTVSLO niti v njegovem arhivu ga ni moč najti.

    Nataša Rijavec Bartha, ki je bila leta 2011 urednica uredništva notranjepolitičnih oddaj informativnega programa TV Slovenija in (so)odgovorna za to, da meni kar treh TV-prispevkov o korupciji v Unicefu Slovenija TV Slovenija ni plačala – enega, 28. 6. 2011 objavljenega v Odmevih, drugega, 1. 7. 2011 objavljenega v Dnevniku, 3-minutnega tretjega, po uredniški odredbi julija 2011 narejenega za Odmeve, a je cenzurno obtičal v bunkerju -, je še danes urednica: trenutno urednica TV-oddaje Politično s Tanjo Gobec. Urednica, ki je leta 2011 opustila dolžno ravnanje, da bi se novinarki/meni opravljeno novinarsko delo plačalo, kot zahteva zakon – za ta plačila ni poskrbela niti potem, ko sem jo leta 2013 poklicala in jo vnovič seznanila s predmetnimi tremi neplačili -, na TV Slovenija kraljuje na uredniških stolih. Nezaslišano, da RTV Slovenija kot državni javni zavod, ki ga mastno napaja državni proračun, preiskovalnonovinarskega dela, ki je rezultiralo v objavljene TV-prispevke, ne plača! Iz tega izhaja, da sile moči TV Slovenija zakonov in etike (očitno) pretirano ne spoštujejo, (po)črpajo pa vsako leto enormne zneske davkoplačevalskega denarja – menda več kot 120 milijonov na leto, kot je 31. maja tvitnil Miro Petek, svetovalec ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija. S temi davkoplačevalskimi milijoni RTV Slovenija plačuje tudi zasoljene ali najdražje odvetniške storitve … Z denarjem, prisilno iztrganim iz rok davkoplačevalcev Slovenije, med katerimi mnogi niti za hrano nimajo. Odvetniški družbi Čeferin je RTV Slovenija od leta 2012 plačal(a) 276.808,94 evrov, kot izkazuje Erar. Za kaj in zakaj? Še več, uradna evidenca izkazuje celo izplačevanje pavšala v znesku 4.270,00 evrov vsak mesec! Ta epopeja se je začela aprila 2015 z nakazilom 6.100,00 evrov. Ali bi se slovenski davkoplačevalci strinjali s tem, če bi vedeli za ta krasna nakazila cenjeni odvetniški družbi?     

    - Advertisement -

     

    /Op.: 15. 9. 2016 nakazilo 14.120,00 evrov!  

     

    RTV Slovenija sama zaposluje (in plačuje) pravnike s pravosodnim izpitom, ki jo smejo zastopati tudi na sodišču in zanjo vlagati pravna sredstva, pravne akte … Tudi v moji tožbi zoper RTV Slovenija & co. z odškodninskim zneskom 318.000,00 evrov, vloženi januarja 2015, je RTV Slovenija angažirala Odvetniško družbo Čeferin – domnevam, da bo le-ta angažirana tudi v moji drugi tožbi, junija 2016 vloženi zaradi neizplačanih honorarjev za tri TV-prispevke o korupciji v Unicefu Slovenija, ki sem jih naredila poleti 2011, danes pa zamudne obresti že presegajo znesek glavnice. No, si je pa vodstvo RTV Slovenija leta 2013 za preteklo leto privoščilo izplačilo (menda zakonsko predvidenih) dodatnih plač: Marko “Fili, ki je uvrščen v 60. plačni razred, je glede na osnovno plačo v znesku 4.270 evrov bruto prejel okoli 10.200 evrov bruto. Oba programska direktorja, Janez Lombergar in Miha Lampreht, ki spadata v 59. plačni razred (4.100 evrov), sta prejela po okoli 9.800 evrov, trije Fillijevi pomočniki iz 55. plačnega razreda (3.500 evrov) pa po 8.400 evrov. Skupni znesek za vodstvene “nagrade” je tako letos znašal okoli 55.000 evrov,je poročal časopis Dnevnik. Najbolj na udaru so honorarni sodelavci, ki nimajo nobene pravne in ekonomske socialne varnosti, zato je odločitev vodstva RTV-ja, da si izplača takšne nagrade, povsem nesprejemljiva,” je takrat komentiral Marko Golja iz sindikata Radia Slovenija.

    Kako sta se končali moji omenjeni dve tožbi zoper RTV Slovenija? Sploh se še nista končali! Nezakonito sta se prelevili v dva huda sodna zaostanka, saj že leta ždita na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer roko (tudi) nad sodnimi postopki z vplivnimi strankami in “elitnimi” odvetniki drži boter Marjan Pogačnik, uradno predsednik sodišča, ki ga je verodostojno definiral njegov podrejeni, kazenski sodnik Zvjezdan Radonjić: udbomafijec. Sovpadajoče so (tudi) v mojih omenjenih dveh tožbah zoper RTV Slovenija njegove zakulisne “rabote”!

    – moja izjava, pisno podana Novi24 TV 8. 6. 2020.  

     

     

    /Fotografije: uredništvo, Erar/

    OBVEŠČANJE O OBJAVAH

    Bodite prvi obveščeni o novih objavah.

    Ne pošiljamo neželene pošte!

    Zadnje objave

    KO PORTAL 24UR.COM LAŽE O LINDAVU

    UDBOMAFIJSKI UMOR ODLIČNEGA KRIMINALISTA

    LIPICANCE KOLJEJO! JEDO NA BRDU?!

    ZAROTA VELIKIH STARCEV

    REVOLUCIJA V ZRAKU

    Najbolj brano zadnjih 7 dni

    DONIRAM s kreditno ali z debetno kartico, PayPal:



    ';

    Sorodne objave

    PUSTITE KOMENTAR

    Prosim vnesite svoj komentar!
    Prosimo, vnesite svoje ime tukaj