SLOVENSKA PSIHIATRIJA: TOTALITARNO ŽARIŠČE KORUPCIJE, KRIMINALA!

Sedanja praksa psihiatrije tudi leta 2020 temelji na splošno znanem, a znanstveno še ne sprejetem dejstvu, da psihiatrija kot stroka medicine – niti 29 let od osamosvojitve – ne želi in ni sposobna prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja in odločitve. Pri tem ne gre za neke manjše napake, temveč za zavestno kršenje pravil stroke in zlorabo moči z namenom, da se pacientu kot podrejeni osebi prizadene velika škoda oziroma da zdravnik sebi ali komu drugemu pridobi nematerialno korist.

Psihiatrija ima tako možnost, da se uresničuje kot verodostojna strokovna institucija ali pa le kot orodje ali sredstvo na izvrševanje nekih interesov. V Sloveniji, kjer način dela v psihiatriji izhaja iz načina dela in organizacijske kulture, ki se je uresničevala v totalitarni socialistični državi, z zatečenimi kadri v teh institucijah, že na sistemski ravni ni imela nobenih možnosti, da se uresničuje kot odgovorna in pravno urejena institucija – kar ima za posledico, da oblast zlorablja psihiatrijo kot prisilno sredstvo za reševanje konfliktov. Tako reševanje konfliktov pa ni v skladu s pravnim reševanjem konfliktov, ko je treba sprejeti odločitev glede dejstev in glede uporabe prava v razmerju do dejstev. Če teh pravnih odločitev ni, se psihiatrija postavi v položaj, ko konflikte rešujejo z zlorabo stroke ali zlorabo zdrave osebe, v najslabšem primeru s silo. V to sodi nekaj temeljnih elementov, kot je prisilno zapiranje, vezanje in prisilno drogiranje – kar občutijo le žrtve nasilja, zdravniki psihiatri pa prisile obravnavajo drugače, na primer prisilno drogiranje označujejo kot medikamentno terapijo. V bistvu pa gre za to, da psihiatri svoje paciente obravnavajo kot idiote. Pri tem ti tako imenovani inteligentni in humani psihiatri pozabljajo, da so ti tako imenovani »idioti« v našem življenju samo ljudje, ki se drugače obnašajo in sporazumevajo, kot mi. Tega pa psihiatri ne želijo spoznati in razumeti, saj s podrejenim pacientom niti ne želijo vzpostaviti uspešne komunikacije, temveč jim gre le za to, da pri – s strani oblasti označeni, neprimerni in s tem bolni osebi – iščejo in najdejo znake psihične bolezni, ki se mora prej ali slej odraziti kot telesna napaka ali bolno vedenje in razmišljanje, kar pa je zavestna in neodgovorna uporaba metod institucionalnega rasizma.

V Sloveniji se zdravstvo in s tem tudi zdravniki psihiatri financirajo iz javnih sredstev in izvršujejo javna pooblastila skladno z zakonom, zato ni nobenega dvoma o tem, da bi morali zdravniki ob upoštevanju pravil in spoznanj stroke upoštevati tudi javno etiko in odgovornost za skupne vrednote, kot so integriteta, odgovornost, vladavina prava. In te vrednote upoštevati pri svojem delu, svojih ravnanjih in odločitvah. Predvsem pa bi morali pri pacientih, zoper katere zavestno uporabljajo fizično silo, zagotavljati visoko raven spoštovanja človekovih pravic in zadovoljivo raven omejevanja oblastne korupcije. Ustava v 15. členu določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, in v 5. členu, da je za zagotavljanje varstva odgovorna država – zato odgovornosti zdravnikov psihiatrov ni mogoče obravnavati le v razmerju do človečnosti ali upoštevanja pravil stroke, temveč se enakovredno obravnava tudi odgovornost zdravnika zaradi nespoštovanja prava.

Zdravnik psihiater ima pri obravnavi označenega pacienta zagotovljeno možnost, sredstvo in priložnost, da zlorabi zaupan mu položaj. Ker delo psihiatrov temeljni na skupnih ciljih ali motivih kot izvršilna in sodna veja oblasti, je korupcijsko tveganje sestavni del njihovega dela in odločitev. S strani izvršilne oblasti je obljubljena, ponujena, dana, pričakovana, zahtevana ali že sprejeta premoženjska ali nepremoženjska korist, zato je korupcija, kot vsaka kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti korist zase ali za drugega, že v naprej sistematično vstavljena v sistem. Za izvršitev le–te je treba le izkazati interes. Posledica te sistemske napake pa je v tem, da s strani psihiatrije neupravičeno označen, napaden ali mučen pacient nima nobene možnosti, da v teh postopkih zavaruje ustavno varovane osebnostne pravice, predvsem pa dostojanstvo. Takemu protiustavnemu ravnanju bi se zdravniki psihiatri lahko izognili z zagotavljanjem odgovornosti, kot je neodvisno in nepristransko upoštevanje stroke, poklicne etike, dostopnost, pravičnost (pravica do pravnega sredstva), poštenost (postopki so odprti za javnost), in na podlagi discipliniranja oblasti zdravnikov, tako da so ravnanja in odločitve zdravnikov psihiatrov podvrženi pravu. Zdravnikom psihiatrom bi moralo biti jasno, da v pravno urejeni državi ne moreš kar tako prisilno zdraviti in mučiti zdrave osebe, le zato ker je to naročila oseba, ki ima interes, ali zaradi drugačnega načina življenja in razmišljanja. Varstvo posameznikove pravice do svobode mišljenja, vesti in vere varuje tudi 9. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Temeljni problem psihiatrije je v tem, da psihiatri kot posamezne osebe, zdravniki, niso sposobni kritične obravnave dejstev, ki jih navajajo naročniki, kaj šele, da bi preverjali skladnost podanih dejstev s psihičnim stanjem deležnikov postopka, zaradi česar se središče pozornosti preusmerja na zdravstveno diagnozo, ki jo naročnik potrebuje za dosego svojih upravičenj v naročenem postopku, ne pa zdravje obravnavne osebe. Ni pomembno zdravje obravnavane osebe, pomembna je oznaka, ki jo taka oseba pridobi. Tako pridobljena oznaka psihične bolezni pa oblasti služi kot primerno orodje za izvajanje neomejene stigmatizacije, diskriminacije in nasilja nad osebami, ki oblasti niso primerne. To dokazuje, da psihiatrija tudi danes izkazuje isto organizacijsko kulturo in s tem protipravnost svojega ravnanja in svojih odločitev, kot je to več desetletij počela v totalitarni socialistični državi.

Današnja psihiatrija torej izkazuje neke še ne preživete travme iz svojega t. i. totalitarnega otroštva, ko je oblast – in so psihiatri tudi sami kot del totalitarne oblasti – neposredno določala tako osebne kot družbene namene ali cilje. Ne glede na to, da je v demokratični državi dopuščeno, da se ljudje med seboj razlikujemo v marsičem, je vsem skupno človeško dostojanstvo, do katerega imamo vsi enako pravico. V odnosu do bolnih, trpečih in ranljivih pa je spoštovanje človeškega dostojanstva še posebej pomembno. Psihiatri pa se bi še posebej morali zavedati, da s podajanjem diagnoz delujejo tudi oblastno, saj s tem posledično odločajo tudi o javni oziroma z zakonom določeni pravici, obveznosti in pravni koristi konkretne osebe – zato ni nobenega dvoma o tem, da se kot verodostojne diagnoze lahko uporabljajo le neodvisne, nepristranske in strokovne zdravstvene diagnoze. Diagnoza o psihičnem zdravju pacienta je tudi posebej občutljiv osebni podatek, zato je treba zagotoviti, da lahko take podatke obdelujejo le za to usposobljene zdravstvene osebe, kar pa ne morejo biti politiki ali drugi akterji državne oblasti.

Zaradi navedenega lahko sklepamo, da je vsaka splošno razgledana oseba zmožna razbrati, kdo potrebuje psihiatrično zdravljenje. Tako očitna zaznava ali spoznanje bistveno presega subjektivna stališča posameznika, zaradi česar v kakih primerih psihiatrično zdravljenje ni strokovno ali družbeno sporno. Vse druge situacije, ko pa psihiater presoja ustreznost ravnanj, odločitev, mnenj, stališč ali prepričanja obravnavanega pacienta, je strokovno mnenje psihiatra brezpredmetno, saj se obravnavane osebne lastnosti nanašajo izključno na integriteto in pravice posameznika, kar pa je lahko le družbeni, politični, socialni ali kakršen koli drug problem, ne pa zdravstveni. Pri tem izhajamo iz dejstva, da nihče ne more pričakovati, da ima zdravnik psihiater iste moralne ali etične vrednote kot bolnik oziroma da mora imeti zdrava oseba iste vrednote kot psihiater, v nasprotnem ima ta pravico, da ga že zaradi tega obravnava kot bolnika. Ob splošno znanih dejstvih, da je psihiatrija neeksaktna veda in da je vsaj 50-odstotkov diagnoze odvisno od tega, kako zdravnik doživlja bolnika, morajo psihiatri za profesionalno opravljanje svojega poklica razviti visoko stopnjo etičnega zavedanja. Pri presojanju etičnih odločitev jim je v pomoč profesionalni kodeks etike, ki pa ni vodilo za odločitve psihiatrov, saj v Sloveniji dejansko nihče ne presoja zakonitosti njihovega delovanja. Odločitev zdravnika ne omogoča rednega pravnega sredstva v primerih, ko je sprejeta odločitev, ki po mnenju pacienta ali zlorabljene zdrave osebe ni v njeno korist.

Podana stališča temeljijo na praktičnem spoznanju, kakor tudi na kvalitativni raziskavi primera in uporabi raziskovalnih metod, kot so rekonstrukcija, indukcija, dedukcija, analogija, eksperiment, itd., pri čem so obravnavana konkretna ravnanja in odločitev 30-ih ravnanj ali odločitev, 22–ih zdravnikov, ki obravnavajo področje psihiatrije in v obravnavanih primerih določijo ali obravnavajo 119 pojmov ali oznak psihiatrije. To pa ob dejstvu, da psihiatrija ni eksaktna veda, ne pove ničesar, saj v posledici tega dejstva nihče ne more objektivno presojati verodostojnosti odločitve psihiatra, zato so odločitve psihiatra in s tem verodostojnost zdravstvene diagnoze s stališča pravne relevantnosti brezpredmetne. Govorimo lahko le o mnenju ali osebni vrednosti sodbi zdravnika. Tako stanje pa omogoča široko polje manipulacije, predvsem pa kot sredstvo za izvrševanje institucionalnega rasizma – na primer tudi glede preprečevanja svobode govora, kljub temu da 10. člen EKČP varuje posameznikovo pravico do svobode govora. Zato je pri kakršni koli zlorabi psihiatrije pomembno le vprašanje, kdo ima motiv in kdo profitira. 

/Fotografije: https://pixabay.com/