Na vse se navadiš, le na samoto se ni mogoče navaditi!
Navadiš se na moža, ki te pretepa, na njegovo kričanje, na poniževanje, celo na življenje v koncentracijskem taborišču se je mogoče navaditi … Le na samoto se ni mogoče navaditi! Nič je nič, nimaš se za kaj prijeti.
Zdi se, da je od vseh občutij zavist najbolj romantična, ljubosumje pa tista nepremagljiva sila, ki ničesar ne privošči drugemu, ker sebe ne prepoznava v njem.
Predvsem pa … če smo se kdaj borili, da bi imeli in pri tem drugim vzeli, smo gotovo opazili, da je vse lepo bilo le v naših glavah, v naši domišljiji in je brž izpuhtelo, ko smo se resnice dotaknili.
Ah, zavist je najlepša, ko je živa, in najbolj živa, če je zavistna.
Sprašujem se, zakaj meni nikakor ne uspeva vrt enako lep?
Zakaj prav moj pohlep uduši plamen v drugem, nakar ga pokoplje še v meni?! Je moj objem tako nepredušen, da nikomur ne pusti živeti, ali pa je resnica še bolj grozna, kot je ta misel?
Je zavist povsem brez podlage in popolnoma neupravičena, ker je vse le plod naše domišljije? Se tam, kjer naj bi nekaj bilo, enako nič ne dogaja kot pri meni?
Sila zemeljska, prav nič Nebeška (Nebesom tudi sicer ne zaupam prav preveč!), prosim, stori, da Ljubezen obstoji!
Čeprav morda ne zame in ne v meni.
Lepo prosim …
Ko srečam zaljubljenca, grem zato neslišno mimo. Previdno, da ne bi zmotil njunega plamena z dihom ali celo s trepetanjem mojega srca. Sam ne znam – a imam srce za druge! Če je že moje meni neuporabno …
Naslovna fotografija, vir: https://pixabay.com/photos/frogs-mushrooms-figures-group-1176218/