Slovenija žal še ne premore niti ene leve stranke. Leve stranke po meri EU lahko delujejo v parlamentarni demokraciji, saj se z njimi da pogovarjati, dogovarjati ter sklepati kompromise in koalicije. Naše “leve” stranke žal tega niso sposobne. Namesto dialoga gojijo izključevanje, sovraštvo, maščevalnost, škodoželjnost, nesramnost, smatrajo, da jim oblast pripada, čeprav nimajo nikakršne ideje, zaradi katere bi si zaslužile vodenje države. Pomanjkanje vizije, smisla in brezidejnost so posledica vztrajanja v miselnem svetu propadlega komunizma. To nas ne sme čuditi, saj nobena od teh strank ni nastala spontano, pač pa jih je v svoji prebrisanosti ustanovila na videz sestopajoča ZKS, njen CK, SDV (UDBA) pod vodstvom izmuzljivega in z vsemi žavbami namazanega Milana Kučana in njegovega kroga okorelih komunistov. Namen je bil – z navidezno pisano izbiro različno poimenovanih levih strank – ustvariti iluzijo raznolikosti ter na ta način obdržati oblast in prevladujoč vpliv starih struktur v javni upravi, medijih, sodstvu, represivnih organih in najpomembnejše: v šolstvu in izobraževanju, kjer je tih, a glavni predmet indoktrinacija levičarstva, kulturnega marksizma, nihilizma in zanikanje tradicionalnih vrednot. Vse pa zato, da ne bi izgubili nezasluženih privilegijev, da jih ne bi pravna država poklicala na odgovornost ter jim odmerila zaslužene kazni zaradi dolgoletnega povojnega dušenja svobode, svobodnih pobud, razvoja in človekovih pravic. Zato je sterilnost in neplodnost teh tvorb, ki tvorijo danes levo opozicijo, tako velika in grozljiva, da duši RS v krčevitem, dušečem objemu.
Dokler imamo stranke, ki so transmisija KPS, se vrtimo v začaranem krogu, v katerem Slovenija izgublja vrednote, ki smo jih pridobili z osamosvojitvijo in mednarodno uveljavitvijo. Politični boj za oblast v demokratični ureditvi bi moral potekati na polju soočanja idej, vizij in političnih programov. Tako pa se te mrtvorojene stranke matere KPS borijo za oblast z vsem arzenalom, tudi s takim, zaradi katerega bi jih morali po ustavi RS odstraniti s politične scene – zaradi zagovarjanja medvojnih in povojnih zločinov proti lastnemu narodu, klanjanja zločincem, trmastega vztrajanja na partijski inačici zgodovinske “resnice”, zaklinjanja, da so ponosni nasledniki Zveze komunistov, in javnega poveličevanja ter nošenja komunističnih simbolov v javnosti, celo v parlamentu. Njihova retorika je v največji meri sestavljena iz obtoževanja nasprotnika natanko tistih dejanj in ravnanj, ki se jih poslužujejo same. Njihov končni domet je zato le projekcija lastnih napak, zablod, krivičnega ravnanja, izključevanja in revanšizma. Zato ne sodijo v demokratično Slovenijo, pri katere ustvarjanju in obrambi niso sodelovali, ali pa le s figo v žepu.
Čas je, da se Slovenija reši dušečih pajčevin propadle marksistično-titoistične ideologije, odstrani spomenike, poimenovanja mest, trgov, cest in šol ter simbolov, ki nas spominjajo na neke druge čase, za katere smo verjeli, da so z osamosvojitvijo odšli na smetišče zgodovine. Skrajni čas je, da se končajo jalovi ideološki boji in se posvetimo ustvarjalnosti, graditvi ter sodelovanju vseh dobro mislečih rodoljubov z vsemi, ki materi Sloveniji želijo dobro!
Na večer Starega leta 2020, ki se poslavlja, vam želim sreče in zdravja, predvsem pa zdravega optimizma in jasnega pogleda na morje prevar okoli nas!
Prečudovita podoba svobodnih oblakov, svobodne jate ptic in edenske zelene planjave z jablano poželenjskega prebega na seksualistično Zemljo, na planet kaznjencev, ki bi
se radi spominjali podob iz Raja, kot sta jih jim pričevanjsko brez selfiejev zapustila prastara, Oče in Mati, zapeljivka Eva.
Prečudovita podoba ni popolna, ker na njej ni Milana Kučana, zastopniškega voditelja šefa padlih Angelov, Luciferja Lučenosca.
Moral bi se nekako izvijati iz krošnje krasne nebeške Jablane, pa ga ni,
Vem, da ga ni zradirala Mojca Vočkova, Sestavljalec podob ni upiošteval vseh smernic, zato jaz pograbim priliko in dopolnjujem scenarij!
Kača je dejsto in je realniost, nič na žalost. Je nuja in bistvo. Zato tukaj povem, da je škof Stres Anton mene, navadno smrddljivo vaško ovco že v drugo močno razočaral.
Nekemu mediju je razlagal pri svojih visokih letih, da se boji, da ne bo dočakal konca Komunizma.
Ne bom ga izzival z pismom, ker nanj ne bo odgovoril. Lahko pa povem, da sem mislil, da je , ubogi človek že odrastel in, da se je že preobjedel teo9loških in svetopisemskih resnic in, da razočaran nekaj blebeta novinarju. Pa vidim , da ne vidi stvarnosti ali pa je noče videti, ker živi v nekem poustvarjenem svetu kot , recimo, Spomenka diklić in kar je še slabše, njen partner in znani pravorečnik udbokučanizma, ki misli, da nas bo še naprej farbal, če bo režimskemu Aparthajdu predvajal zdrelo zgodbo vrhunskega poznavalca o tem kako, da se ne boji umreti….
Mojca, čestitam in Vam želim obilno Božjega blagoslova iz Nebes neposredno !
Naj Bog blagoslovi Vaše delo obilno v naslednjih letih hudih mizerij v katere letimo!
( ne iz heretičnega Frančiškovega Vatikana, ki se hvali s slovensko smreko, ki ji že odpadajo iglice, kajti trdim, da je niso bili vredni.) Tako mi, Bog pomagaj.
Spoštovana g. Mojca
rada bi donirala za vaš časopis a ne preko paypal, ker ga ne uporabljam. Objavite še TRR za nakazilo prek položnic oz. i net banke. Srečno, hrabro in uspešno leto vam želim.
Marija