KAKO SEM SAM SEBI POSTAL OČE IN MATI

Nekaj se mi je zgodilo pred leti, pravzaprav pred več kot tridesetimi, in zdaj verjamem, da se bo nekaj podobnega zgodilo človeštvu. Ne morem si kaj, da ne bi mislil na to.

Zgodilo se je tako, da so možgani nehali delovati, padli so v Nič, se zvrnili v prazno, da z njimi nisem mogel upravljati. Nisem si mogel več pomagati. Ostalo je, kar je ostalo, in hvala Bogu, da mi je ostalo Telo.

Telo me je potegnilo nazaj ven iz Niča!

Ko možgani ne delujejo več, takrat pade vsa civilizacija! Izgine kultura, zbežijo ti navade (pravzaprav nič več ne pomenijo), odpadejo pogoji, odpade “intelekt” in še vse tisto, kar nas drži pokonci.

Mislim, drži v smislu, kot drži, ko se imamo za “normalne”!

Od vsega tistega, kar smo navajeni – ne ostane nič! Kaj pa potem ostane?!

Ostane samo tisto, kar v resnici smo.

Če me zdaj vprašate, kaj nam ostane – ostane nam vse drugo, in to je – VSE!

Kajti tisto, v kar verjamemo, kar mislimo, da smo, je pravzaprav nič.

Kultura pade, civilizacija pade, navade, bonton, etika, morala … vse to ni več nič!
Zame ni prav nič več. To so samo simptomi, znaki prehojene poti. Morda bom nekoč kasneje našel nostalgijo v tem … tako sem tedaj razmišljal, in mi bo hudo za vsem tem, kar me je gradilo in me zgradilo, da sem se lahko podrl.
S tem namenom me je gradilo.

Zato se zdaj obnašam, kot da sem nekaj videl skozi okno, medtem pa, ko z grozo opazujem, da drugi gledajo mimo in se zadovoljijo z umetno svetlobo iz žarnic, torej s tistim, kar nam ima ta umetna svetloba okrog nas povedati.

A če elektronika crkne – crkne vse, kar poznamo, ostane pa vse tisto, česar ne poznamo. In to vdre z vso silo v nas!

Čudno, kajne, vse to je v nas – in vdre v nas. Vdre nasilno kot poplava!

Zato zdaj “polnim” možgane z nečim drugim, tistim, kar je pripeto na ta Planet. Vpeto v Planet, v Materijo, zabeleženo v trdoto (in zanesljivo) tvari, ne v redek zrak navad, morale in etike … Ne v tisto, kar je kdaj bilo izmišljeno v nekih drugih glavah, preden je bilo prenešeno v mojo. Planeta (in mojega Telesa!) pa kot da se to nič ne tiče!

To zdaj imenujem “moje”.
Medtem ko je vse tisto, kar me je pogojevalo do tedaj, le ena taka uboga začasna zadeva, ki nima korenin drugje, kot v luftu. V luftu in v knjigah ljudi, ki so od tega odvisni, jaz namreč nisem več.

Veste, kaj je normalno? Normalno je, če žival trpi, ko ji vzamejo mladiča! To je normalno! Normalno je, če žival joka za mladičem ali članom svoje črede, ki so ga izgubili na poti k studencu in če žalujejo za poginulo živaljo iz plemena, ko ena zaide in ne najde več poti. In potem tam ostane, ostale pa čutijo izgubo.

Kaj pa je abnormalno? Abnormalno in noro je tisto, kar si človek v možganih izmisli, da bi manj trpel, potem pa trpi še bolj, kot bi sicer. In potem se maščuje sam sebi in drugim zato, ker trpi. No, to je abnormalno!

Zato možgane primerjam s kulturo, v kateri živim, primerjam jih s civilizacijo, in si mislim:

Joj, kaj bo, ko bodo vsi odpovedali in jim bodo možgani obviseli v praznem prostoru nad glavo brez vsega tistega, kar sami sicer sproti ves čas zanikajo, da bi obstajalo, a so od tega odvisni …

Predstavljaj si, da si v sebi, tam pa ti nekdo ves čas odgovarja na vprašanja.

Ti postaviš vprašanje in na vsako ti odgovori. Vsako pozna, za vsak odgovor ve. Ti pa (še) ne!

Pozna tudi vprašanja, ki jih nikoli nisi postavil. Zakaj pa jih nisi, madona?! Zakaj si nekaterih vprašanj nismo postavili?

To je svet vseh odgovorov. Zakaj torej ni nekaterih vprašanj, če pa nas odgovori že čakajo!
In kako dolgo nas čakajo?

Pomisli, vse je že v tebi, le da se prej nisi nikoli pogovarjal s tem znanjem v sebi. Torej, nisi se pomenil s sabo.
Potem ti možgani, ki so Telo, sami sestavijo slike in dogodke, ponudijo besede in stavke … iz spomina. Kot orodje!

Telo ti da vse, kar je spravilo, ker nekaj pomeni, da ti stvari, ki ti nekaj pomenijo. So pač del tvojih izkušenj, ki si jih imel v življenju. In si pozabil nanje! Ampak so tam … In iz njih Telo tvori neke nove možgane, sestavijo se sami od sebe! In so spet samo telo! In telo – samo!
Le da si to zdaj ti. Niso več drugi in samo drugi. In niso tudi ti, temveč si predvsem – ti! Drugi so pa, ko sebe razumeš kot sebe, potem so ti pa drugi razumljivejši in jasni.

In vprašanja? Vprašanja se sama postavijo. Kot bi bila v soglasju s tistim, ki bo odgovoril.
Ti pa si samo nemi opazovalec vprašanj in odgovorov, in vse se ti dogaja v tebi: vprašanja in odgovori.

Zase vem, da sem bil štiri dni v katatoničnem stanju. Vsega sem se zavedal, zavedal sem se zunanjosti, le da mi ta ni bila pomembna; pomemben je bil samo notranji dialog.
Za drugo sem vedel, da bo počakalo – kam pa naj gre brez mene! Kam, tako brez Zavesti???

Recimo, takšna so bila moja vprašanja (v mojem primeru so bila takšna):

Vpr.: Zakaj sploh to doživljam?
Odg.: Zato, ker lahko. Če ne bi mogel, tega ne bi doživljal. Če ne bi prenesel, bi umrl. Ker lahko preneseš, ne umreš.

Vpr.: Kaj je potem smrt?
Odg.: Smrt je izgovor. Je izhod, pobeg, da ti ni treba vsega razumeti. Stvarstvo si je Smrt izmislilo, da lahko pobegneš, ko nimaš več kam. Smrt je olajšanje pred alternativo. Alternativa je razumeti VSE.

Vpr.: Je sploh mogoče vse razumeti?
Odg.: Vse je v tebi! Je mogoče sebe ne razumeti, si sploh lahko to privoščiš?

Vpr.: Izgubil sem ime, osebo, ki sem … Starše, sorodnike, prednike, kulturo … kaj bom zdaj brez vsega … Reset možganov je reset osebe, ki jo poznam in ki sem jaz! Kdo bom zdaj?
Odg.: Tisto, kar ti ostane in kar boš sam izbral. No, kaj boš?

Vpr.: Če mene ni, potem izgine vse tisto, kar me je gradilo. Izgine človeška zgodovina, izginejo vsi moji predniki, moje sorodstvo je brez pomena. Sam sem brez pomena …
Odg.: Jih boš pogrešal? Ti je hudo zanje? Ali pa ti je vseeno? Se ti zdi, da bodo ostali brez smisla, sami in vrženi v Vesolje? Se ti zdi, da je Bog ustvarjal tja v tri dni, da je to samo zgodba, ki je lahko tudi ni – če tebe ni?

Vpr.: Da. Pogrešal bi jih … vse bi jih pogrešal! Vsi moji predniki so obstajali zaradi mene in zame … Brez njih mene ne bi bilo. /tu začnem jokati/
Odg.: Ali sebi kaj pomeniš?

Vpr.: Pomenim.
Odg.: Koliko pomeniš? Si pomeniš toliko, da bi obdržal svet, kakršen je bil, z vsemi napakami, zablodami, nesmisli, grozami, z umiranjem … vse do tebe – od začetka pa tja vse do tebe? Si pomeniš toliko?

Vpr.: O, ja! Pomenim si toliko! Na koga drugega pa lahko računam!?

Odg.: Nase, če boš tako izbral. Ne računaj na druge, ne računaj, da bodo drugi storili tisto, kar zmoreš storiti sam.

Vpr.: Pa lahko to storim?
Odg.: Me slišiš, se pogovarjaš z mano? Si morda umrl ali si še živ?

Vpr.: Živ sem. Nisem umrl. Ne vem pa, kaj je bolje od tega dvojega …
Odg.: To pomeni, da lahko razumeš. Če ne bi, bi umrl.

Vpr.: Ampak, to je grozno, da smo po času nazaj in navzdol vse … to pomeni, da moram nekje roditi Boga, da bi se sploh lahko začel … ker sicer se ne začnem. To pomeni, da sem nekje po poti Adam in Eva, če se lahko tako izrazim, in sem tudi vsi njuni potomci. Da sem vse veje, ki iz njiju izhajajo, ne le tista, iz katere izhajajo moji predniki … ki jih sploh nimam rad, da se razumemo, saj sem ves čas v konfliktu z njimi. Ker so še živi. Kako naj bom zdaj jaz njihov roditelj, ko še njihov otrok nisem bil, ker nisem smel biti otrok? Kako naj bom roditelj Bogu, kot bi On bil moj otrok, moj sin ali moja hči? To je absurdno!
Odg.: Potem si ga sam ustvari! Ustvari si Boga, posvoji vse njegove napake, imej ga kot otroka, ki si ga sam rodil. Pazi nanj in ga vodi. Čuvaj ga in bodi zanj odgovoren. Bodi odgovoren za vse, kar je kdaj storil! Za vse, za kar ga je sram – in tudi ponosen nase. Za oboje, za vse!

Vpr.: Je to mogoče?
Odg.: Je mogoče, da tega nihče ne stori!? Da ni nihče odgovoren za Boga? Da ti je vseeno, če Življenje JE? Raje se to vprašaj!

Vpr.: To ni več vprašanje. Tu nimam dvomov.
Odg.: Kdo pa misliš, da sem? Ali govorim iz tebe ali od drugod?

Vpr.: Iz mene. Govoriš iz mene, s stabo/sabo se pogovarjam. Ti si jaz, ne morem ločiti nečesa, kar je v meni – od mene! Ne morem biti neodgovoren za tisto, kar nastaja v meni. Ne morem zanikati Inteligence, njenega obstoja, v delu sebe, s katerimi prej nisem imel stika! Tudi to sem jaz.
Odg.: Pravilno!

In tako naprej … Trajalo je tri ali štiri dneve, dokler telo (zdaj Telo!) ni ponastavilo novih možganov, naredilo nove osebe, ji dalo novega razuma, ki z enim delom gleda na svet od prej, z drugim pa živi v povsem novem svetu z drugačnimi pravili.

Obzirno do starega, bi rekel, toda z vedenjem novega, tistega, ki prihaja.

Bah! Kdor misli, da telo ni srce – ta se zelo moti!
Zanimivo je, kako hitro izgubiš stare prijatelje in kako hudo ti je zanje, pa za vsako izgubljeno dušo tudi! Pa če jo poznaš ali če je ne poznaš.

Nihče ni odvečen na tem svetu, ne kje drugje … vsak je na svojem mestu in opravlja neko nalogo, pa če to ve ali če ne ve, če se svoje naloge zaveda ali če se ne.

Tudi tazadnji pijanec je v božji službi! Je nekdo, ki povezuje dva strgana trakova v enega, se trudi na svoj način, da ta povezava ne ugasne. Če stori samomor, je nekdo, ki ni našel vrat in je šel tja, kjer je bil prej. Po nova.

Vendar ni bil odveč.

Nihče ne more pokazati nanj s prstom in mu očitati, da je bedna pijandura. Človek brez smisla. Kdor bi to naredil, ta ne ve, kaj dela!

Tisto, kar bi rad povedal, je, da je večji del možganov in seveda pametnejši v telesu in ne tam, kjer ta civilizacija misli, da je!

In da je vse znanje že tam, da je notranje učenje (intuicija) boljše od napiflanega in vsiljenega znanja, ki je samo sebi namen in ki mu ni mar za nikogar, prav nikogar, ker se Intelekt z nikomer ne pogovarja, se z nikomer ne poistoveti. Intelekt se poistoveti le sam s sabo, sam sebi je lep, tako kot delegati v parlamentu, ki ne odločajo za nas, niti zase! Odločajo se mimo sebe in mimo nas!

Ne vedo, zakaj, ne kje se bo to nehalo. Ne vedo, kje se sami nehajo!

Igra igra igro in oni si mislijo, da igra že ve, kako naj igra teče.

Če bi bil na njihovem mestu, bi se tega bal.
Toda Jaz se zdaj tega ne bojim več!

Naslovna FOTO, vir: https://pixabay.com/photos/lion-predator-dangerous-mane-3049884/