Včasih se zgodi, da koga poslušam, ko mi govori o svojih tegobah, o neskončni žalosti, o besu, razočaranju in nemoči …
in jaz se zraven smehljam!
Takrat je videti, kot bi se iz takega človeka norčeval, a mu v mislih pravzaprav govorim: ne veš kako si srečen … srečen, da imaš ta čustva, kajti večina jih ne zmore.
In za to so prikrajšani – ti si pa zanje bogatejši!
Pa to ni cinizem! Je samo veselje nad izkušnjo, ki sem jo sam tolikokrat doživel in jo dobro poznam, in vem, kakšen revež bi zdaj bil, če ne bi tisočkrat prej “umiral” zaradi neuslišane ljubezni, ljubosumja, odrinjenosti, prezira, moje nesposobnosti tekmovanja … Ne bi več našteval, saj sami veste, kaj vse še sodi sem zraven, če ste na tej poti.
To je bogastvo!
Biti lastnik tega, kar čutiš – je bogastvo. Revež biti pa je, ko so drugi lastniki tvojih čustev ali pa da jih sploh nimaš. To je huje od smrti. Bolj je ponižujoče od smrti in še večja izguba. Kot bi sploh ne živel.
Lahko drugemu to isto samo privoščim kot prijatelj prijatelju, da ni “olesenel” in otopel v teh preizkušnjah, ampak se je odločil (kajti to je odločitev), da biti živ pomeni imeti vsa ta čustva, jih posvajati eno za drugim ter skrbeti zanje, reagirati na Življenje. Kajti reagirati na Življenje pomeni – prav to: imeti vsa ta čustva!
Z njimi potem uravnavamo sebe v odnosu do zunanjega sveta in tako postavljamo stebre Nebes v sebi, kajti nekdo mora graditi ta tempelj in ga varovati. Naj se ga sramujemo?!? Jaz sem nanj ponosen!
Ti pa tudi na svojega, če si pameten.
Zato je povsem v redu, da se drug drugemu nasmihamo v razumevanju in v prepoznavanju. In si pri tem privoščimo razumevanje Bolečine, ker je to ena stara dama, ki je vse doživela in je kljub temu preživela … In ko se te takšna dama dotakne z roko in ti reče: ”Razumem te!”
– veš, da res razume.
Samo ona razume.
Naslovna fotografija, vir: https://unsplash.com/photos/Y1TGc43qSQo