Včeraj /op.: 21. 9. 2015/ sem si na tretjem programu TVS ogledal pogovor s predsednikom slovenskega vrhovnega sodišča /op.: Brankom Maslešo/. Trenutno najvišji slovenski sodnik me je prijetno presenetil s prostodušno izjavo, da so slovenski sodni kadri zelo izkušeni. Povedal je, da nekateri sodniško delo kontinuirano opravljajo že 30 ali 40 let. Kljub izkušenosti pa so naredili tudi veliko napak. Delali jih bodo tudi v bodoče. Prostovoljno pa se bodo trudili, da bi bilo napak manj, saj tudi oni zavoljo napak niso srečni.
Da bi bil kateri od proizvajalcev sodnih napak in sodnih zmot za svoje napake tudi materialno odgovoren, je izjavil predsednik, pa seveda ne more biti niti govora. Za zmotljive in zmotne sodne osebe bi bilo nekaj nepojmljivega, če bi jih moralo skrbeti, da bi bile materialno odgovorne, kadar koga materialno ali celo življenjsko oškodujejo. Živeti materialno odgovorno do po krivem obsojenih, ki so naredili samomor, ali do družin, ki so zaradi naklepne ali nehotene sodne zmote ostale brez sredstev za osebnostni obstoj in razvoj, bi bilo po sodbi najvišjega med enakimi, nevzdržno. Le kako bi slovenske sodnice in sodniki lahko svoje delo opravljali pod strahotno obremenitvijo materialne odgovornosti za povzročeno škodo …?
Po predsednikovi logiki je torej skrajno čudno, da slovensko zdravstveno osebje, ki je (za razliko od slovenskih sodnic in sodnikov) pravno materialno odgovorno za svoje napake, sploh zmore pisati diagnoze, dajati injekcije, obsevati, operirati …
Močno nenavadno je, da kuharice in kuharji sploh lahko kuhajo, saj so za neoporečnost jedi materialno odgovorni. Po Masleševi logiki to ni mogoče, saj naj bi jim možgani otrpnili in bi miselno povsem ohromeli od strahu, da se bo kdo od jedcev z njihovo rdečo peso ali gobjo juho zastrupil …
Farmacevti ne bi smeli bili materialno odgovorni, saj bi bila – po mnenju Masleše – njihova pamet zaradi materialne odgovornosti tako strahovito motena, da z njo ne bi mogli stehtati niti lekarniškega praška proti zobobolu zavoljo groznega pritiska materialne odgovornosti …
Direktorji ne bi smeli biti materialno odgovorni, saj bi se sicer bali voditi podjetje …
Tudi pilotke in piloti ne bi mogli vzleteti niti pristati, saj bi se jim tako zelo močno tresla krila in hlače zaradi materialne odgovornosti, ki jo imajo do potnic, potnikov in podjetja, ki jih zaposluje in plačuje.
In vendar smo za svoje početje vsi v tej državi (razen sodnic, sodnikov in neobsojenih kriminalcev) materialno odgovorni. Materialna odgovornost celo odločilno pripomore, da svoje delo opravljamo bolj vestno in ne bolj brezvestno. Vse poštene osebe so torej materialno odgovorne, razen seveda sodnic in sodnikov, ki smejo biti brez poštenega razloga, zgolj in samo zaradi privilegija (ki so si ga brezvestno prisvojili) materialno povsem neodgovorni. Ali se je kateri od slovenskih najvišjih v sodstvu že kdaj vprašal: “Kako kogarkoli pravično obsoditi za povzročeno materialno škodo, če pa je tisti, ki razsoja, materialno popolnoma neodgovoren in nima vesti?”
Predsednik vrhovnega sodišča je še povedal, da bi bila zanj neka vrsta materialne odgovornosti morda celo sprejemljiva, če bi sodnik zagrešil kaj posebno hudega … potem – morebiti – bi lahko bil – na neznan način – na neznanem kraju – morda lahko – kdo ve kako – ali pa tudi ne – materialno sankcioniran …
Kaj naj bi pomenilo nekaj dovolj grozljivega, da bi neka sodnica ali sodnik smela postati materialno odgovorna, predsednik ni povedal. Koliko osebam in njihovim družinam bi morala sodna oseba z brezvestno sodbo zagreniti življenje ali celo povzročiti resničen ali “samo” ustvarjalni samomor, torej neke vrste sodni umor, da bi morebiti – po sodbi slovenskega vrhovnega sodnika – taka sodna oseba – na neznan način – smela postati materialno odgovorna?
Bi bila za materialno odgovornost sodnice ali sodnika, na primer, dovolj težka svinjarija, da me je komunistično sodišče (že v času nove ustave) obsodilo na odvzem nosilcev mojih 95 filmskih avtorskih del kljub dokazanemu dejstvu, da imam na vseh teh nosilcih pridržane (in pravno nesporne) moje materialne in moralne avtorske pravice. Na osnovi kontinuitete brezvestne sodne prakse in popolne neodgovornosti (moralne in materialne) je slovensko sodišče dotična moja avtorska dela dodelilo državni ustanovi, nekemu javnemu zavodu – konkretno RTVS. Pri tem je bilo na taistem sodišču neizpodbitno dokazano, da dotični zavod mojih materialnih avtorskih pravic nikoli ni odkupil.
Po tej sodbi Zakon o avtorski in sorodni pravici v Sloveniji prednostno varuje državno ustanovo in ne avtorja. Po tej isti sodbi ima večjo vrednost material (nosilec) avtorske stvaritve, kot stvaritev sama. Trenutno me najbolj zanima, kaj bo na tako kozlovsko sodbo poreklo Evropsko sodišče za človekove pravice. Na pomoč slovenskega vrhovnega in ustavnega sodišča, dokler je v veljavi komunistična sodna praksa, bi bilo namreč povsem iluzorno ali celo iluzionistično računati. Zlasti še dokler ima slovenski vrhovni sodnik tak odnos do materialne odgovornosti sodnih oseb in tako brezvestna stališča kot jih je izpričal v pogovoru z novinarko RTV Slovenije.
In končno: kadar ESČP Republiko Slovenijo obsodi na plačilo odškodnine, to seveda v ničemer ne prizadene slovenskih sodnic in sodnikov, ki sodelujejo pri dotični in sličnih sodnih umazanijah, butalščinah – packarijah … Torej se lahko slovensko sodstvo na sodbe ESČP požvižga in si zborovsko zapoje: mi se imamo radi … Potem pa tisto: kaj nam pa morejo, morejo, morejo … In še: haili – hailo … mi smo čez vse …
Po fašistični, nacistični, komunistični … sodni praksi so od sistema (države) z doživljenjskim mandatom kontinuirano podkupljene sodne osebe najvišje privilegirana kasta. Sodna kasta od ljudstva zahteva izključno samo slepo vero in straho-spoštovanje, nikakor pa ljudstvu ne pripada pravica do vestnega sojenja, poštene in pravične odškodnine, materialno odgovornemu sojenju, kaj šele zahteva po odstopu brezvestno delujočega in materialno neodgovornega sodnika.
Za predsednika slovenskega vrhovnega sodišča je nesprejemljivo, da nevšečna množica pred ljudskim sodiščem v Ljubljani zahteva njegov odstop.
Še nekaj malega o ustoličevanju
Pogum tistega dela slovenskega ljudstva, ki si od sodišča upa zahtevati vestno delo in pravično sojenje, izhaja iz v času koseškega ustoličevanja pridobljene pravice do častnega in častivrednega vrhovnega sodnika.
Po mnenju ljudstva mora najvišji sodnik tudi danes poskrbeti izključno samo za tak način sodne uporabe zakonov in zakonodaje, ki bo zagotovil pošteno, pravično, človečno in čisti vesti odgovorno, zlasti pa nepristransko oziroma nepodkupljivo, torej tudi materialno odgovorno sojenje.
Zgodovinsko je dokazano, da je današnje slovensko sodstvo “izgrajeno” na živo rdeči rdečici doživljenjsko podkupljenih sodnic in sodnikov in posledične tovrstne korumpirane komunistične sodne prakse.
Iz javno izrečenih besed predsednika slovenskega vrhovnega sodišča izhaja, da dotični brezvestno sodno prakso podpira in jo namerava ohraniti. V tem smislu ljudstvu preko javnega zavoda po imenu RTV Slovenija nonšalantno sporoča, da mu nobena množica ne more predpisovati, kako naj sodi. In prostodušno doda, da bi se z ljudskimi predstavniki morebiti morda pogovarjal samo v primeru, da bi mu bil kateri od njih posebej simpatičen.
V enem stavku:
Javno izpričan odnos slovenskega vrhovnega sodnika Branka Masleše do še vedno obstoječe brezvestne komunistične sodne prakse in do tistega dela ljudstva, ki zato od njega terja odstop, je – milo rečeno – slovenska in evropska sramota.
BRANKO MASLEŠA, DANES VRHOVNI SODNIK, (PO)ŽEGNAL POBIJANJE OTROK IN ŽENSK!
Naslovna FOTO, vir: arhiv Rudija Klariča.
Izvirna objava: http://www.semvem.com/police.php?tema=1&seznam=841
What¦s Taking place i am new to this, I stumbled upon this I’ve discovered It positively useful and it has aided me out loads. I’m hoping to contribute & assist different customers like its aided me. Good job.
I’ve been absent for some time, but now I remember why I used to love this blog. Thanks, I?¦ll try and check back more often. How frequently you update your site?